<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://revis.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=11695"><dc:title>Vloga svetovalne službe in svetovalnih pogovorov pri otrocih s čustveno-vedenjskimi težavami</dc:title><dc:creator>Ivanjko,	Tajda	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Karajić,	Emil	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>čustveno-vedenjska motnja/težava (ČVM/ČVT)</dc:subject><dc:subject>prilagojen program</dc:subject><dc:subject>svetovalna služba</dc:subject><dc:subject>osnovnošolski učenci</dc:subject><dc:subject>moteče vedenje</dc:subject><dc:description>V diplomski nalogi smo želeli raziskati, kako se največkrat kažejo čustveno-vedenjske težave učencev in predvsem, kakšna je pri zaviranju motečega vedenja otrok, vloga svetovalne službe. Izvedli smo kvalitativno raziskavo, in sicer pet intervjujev, s svetovalnimi delavci osnovnošolskih, prilagojenih, izobraževalnih programov.

Rezultati analize pridobljenih podatkov so pokazali, da se glavna težava pri delu z učenci s čustveno-vedenjskimi težavami kaže predvsem v neustreznosti diagnosticiranja. Kot lahko povzamemo, je ČVT v veliki večini uvrščena med druge motnje, kar še dodatno otežuje delo strokovnega kadra. Poleg tega se svetovalni delavci v nekaterih primerih ne čutijo dovolj strokovno usposobljeni za delo z učenci s čustveno-vedenjskimi težavami. Največji izziv pri delu z otroki s ČVT predstavljajo tvegane oblike vedenja, tj. nesodelovanje, opozicionalnost, fizično in verbalno nasilje, uničevanje šolskega inventarja, samopoškodovanje itn. Strategije, ki se jih svetovalni delavci največkrat poslužujejo pri delu z učenci s ČVT, so predvsem razredne delavnice in pa redne individualne obravnave. Prav tako je kot nujno in učinkovito izpostavljeno delo s starši in z zunanjimi strokovnjaki. Sodelovanje z učitelji, intervjuvanci po večini ocenjujejo kot dobro, odvisno predvsem od izkušenosti učitelja. Ko govorimo o odgovornosti učitelja in svetovalnega delavca pri delu z otroki s ČVT, je glede na rezultate odgovornost smiselno porazdeljena – po mnenju svetovalnega kadra včasih celo večja na strani učitelja. Odgovornost, ki je preložena na svetovalne delavce, se izraža predvsem na način, da so s strani svetovalnih delavcev pričakovane hitre in učinkovite rešitve, ki naj bi moteče vedenje učenca nemudoma izboljšale. Strnemo lahko, da je obravnava otrok s čustveno-vedenjskimi težavami izredno kompleksna ter dalj trajajoča in zahteva sodelovanje in povezovanje strokovnega kadra, zunanjih institucij ter strokovnjakov.

Izvedena raziskava bo lahko s pridobljenimi rezultati in ugotovitvami, v prihodnje, prispevala k izboljšanju svetovalne prakse ter nudenju smernic in napotkov za učinkovitejše delo z otroki s ČVM.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-05-24 19:24:37</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>11695</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
