<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://revis.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=13370"><dc:title>Učinki fizioterapevtske obravnave z uporabo udarnih valov na spastičnost mišic pri pacientih s cerebralno paralizo – pregled literature</dc:title><dc:creator>Rakita,	Vit	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Horvat,	Tatjana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>cerebralna paraliza</dc:subject><dc:subject>terapija z udarnimi valovi</dc:subject><dc:subject>spastičnost mišic</dc:subject><dc:subject>fizioterapija</dc:subject><dc:subject>ESWT</dc:subject><dc:description>Uvod: Cerebralna paraliza je eden najpogostejših vzrokov za gibalno oviranost pri otrocih. Pri spastični obliki bolezni, togost mišic vpliva na gibanje, držo in funkcionalne sposobnosti oseb s cerebralno paralizo. Razvoj klinično preverjenih terapevtskih pristopov pri obravnavi spastičnosti mišic je izredno pomemben z vidika izboljšanja kakovosti življenja oseb s cerebralno paralizo. Namen diplomskega dela je bil raziskati učinek udarnih valov na spastičnost mišic pri pacientih s cerebralno paralizo ter primerjati parametre, uporabljene v različnih raziskavah . Metode: V pregled je bilo vključenih osem empiričnih študij, ki so preučevale učinke terapije z udarnimi valovi na spastičnost mišic pacientov s cerebralno paralizo, narejen je bil pregled literature po smernicah PRISMA. Uporabljene so bile deskriptivna metoda, metoda komparacije, kompilacije ter analize dokumentov. Rezultati: Pregled literature je pokazal, da je terapija z udarnimi valovi učinkovita, varna in neinvazivna metoda za zmanjševanje spastičnosti mišic pri pacientih s cerebralno paralizo. Terapija z udarnimi valovi lahko učinkovito zmanjša mišični tonus, poveča pasiven obseg gibanja in izboljša funkcionalno gibljivost. Razprava: Tako radialna kot tudi fokusna oblika terapije z udarnimi valovi sta se izkazali kot učinkoviti za zmanjševanje spastičnosti pri pacientih s cerebralno paralizo, pri čemer je optimalno, da se parametri določijo v skladu z individualnimi potrebami pacienta in izkušnjami fizioterapevta. Ključne izzive predstavlja standardizacija protokolov, heterogenost vzorcev in dolgoročno spremljanje pacientov z namenom ugotavljanja trajanja učinkov terapije, kar odpira prostor za nadaljnje raziskovanje.</dc:description><dc:publisher>V. Rakita</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2026-03-25 10:05:18</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>13370</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
