Dovzetnost slovenskega pravnega reda do sodobnih modelov skupnega starševstvaSukanović, Ilhana (Avtor) Ahlin Doljak, Sara (Mentor) skupno starševstvonajvečja korist otrokaDružinski zakoniksodna praksaizmenično varstvostarševska skrbmediacijaDiplomsko delo obravnava dovzetnost slovenskega pravnega reda do sodobnih modelov skupnega starševstva po razpadu partnerske skupnosti staršev, pri čemer je v ospredju načelo največje koristi otroka kot temeljno vodilo družinskega prava. Namen raziskave je ugotoviti, ali slovenska zakonodaja in sodna praksa ne le formalno, temveč tudi vsebinsko omogočata in uresničujeta sodobne oblike skupnega starševstva, kot sta skupno in izmenično varstvo, ter pod katerimi pogoji se ti modeli uveljavljajo v praksi. Raziskava temelji na analizi veljavne zakonodaje, zlasti Družinskega zakonika, relevantnih mednarodnih in evropskih pravnih aktov ter analizi sodne prakse slovenskih višjih sodišč po uveljavitvi DZ-1. Uporabljene so bile metode normativne analize, analize sodne prakse in primerjalnopravne metode, pri čemer je bila slovenska ureditev primerjana z ureditvami v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem in v Belgiji. Ključne ugotovitve kažejo, da je slovenski pravni red normativno odprt za sodobne modele skupnega starševstva, vendar se ti v sodni praksi uveljavljajo selektivno in individualizirano, predvsem glede na stopnjo sodelovanja med staršema, otrokovo stabilnost in odsotnost ogroženosti. Analiza sodne prakse potrjuje, da sodišča skupno ali izmenično varstvo vse pogosteje določajo tudi brez soglasja staršev, kadar presodijo, da takšna ureditev najbolj varuje otrokovo korist, hkrati pa ohranjajo rezidenčni model v okoliščinah visoke konfliktne dinamike ali posebnih potreb otroka. Ugotovitve prispevajo k razumevanju razvoja slovenskega družinskega prava in potrjujejo trend postopnega, a previdnega približevanja sodobnim modelom skupnega starševstva.I. Sukanović20262026-03-27 14:40:20Diplomsko delo/naloga13445sl