<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Analiza sprememb odnosa do smrti in minljivosti pri zaposlenih v paliativni oskrbi</dc:title><dc:creator>Oblak,	Nika	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Krivec,	Jana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Petak,	Urška	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>paliativna oskrba</dc:subject><dc:subject>hospic</dc:subject><dc:subject>smrt</dc:subject><dc:subject>žalovanje</dc:subject><dc:subject>umiranje</dc:subject><dc:subject>oskrba ob koncu življenja</dc:subject><dc:description>Odnos do smrti ni statičen in se čez življenje lahko spreminja. Oblikujejo ga osebne izkušnje, kulturno ozadje in družba, v kateri živimo. V raziskavi preučujemo, kako se dojemanje smrti pri delavcih v paliativni oskrbi in hospicu sčasoma razvija in kako te spremembe vplivajo na poklicno prakso in na pogled na svet. 

Z uporabo polstrukturiranih intervjujev je raziskava razkrila premik v pogledu na smrt. V večini so udeleženci opisali čustva in prepričanja vezana na smrt pred začetkom dela dokaj negativno, a se je ta pogled čez čas približal sprejemanju. Čeprav neradi označijo spremembe kot definitivno »pozitivne«, pa večina intervjuvancev poudari večjo umirjenost, močnejšo sposobnost prisotnosti v življenju in večjo jasnost glede prioritet, kar jim omogoča bolj polno življenje. 

Raziskava opredeli več različnih dejavnikov, ki najbolj prispevajo k tej spremembi. Najpomembnejšo vlogo igrajo izkušnje in ponavljajoča se izpostavljenost situacijam ob koncu življenja. Celoten proces umiranja in na koncu smrti vidijo kot bolj naravnega in tudi stremijo k temu, da smrt ni več tabu in medikalizirana. Te izkušnje ne pomagajo samo pri zmanjšanju nelagodja ob tematiki smrti, ampak preoblikujejo tudi življenjske prioritete in lastne občutke. V poklicnem smislu so poročali, da se počutijo bolj sposobne pri zagotavljanju oskrbe, ki uravnoteži čustveno prisotnost s praktičnimi sposobnostmi. Pomembno vlogo pri delovni praksi igrajo strategije spoprijemanja s podpornim službenim in domačim okoljem. V osebnem življenju so ugotovili, da bolj cenijo manjše trenutke in jih manj motijo majhni problemi in materialne dobrine. 

Ta raziskava kaže, da spreminjajoča perspektiva do smrti pri delavcih v hospicu, ni samo stranski produkt dela, ampak vpliva na njihovo celotno delovno in osebno življenje in se integrira kot del njihove identitete.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-11-04 19:26:37</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>12527</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 33937</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
