<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Globalizacija trga in pravic intelektualne lastnine in zaton neodvisnih izumiteljev</dc:title><dc:creator>Hafner,	Ana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Makarovič,	Jan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Adam,	Frane	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>globalizacija</dc:subject><dc:subject>trg</dc:subject><dc:subject>intelektualna lastnina</dc:subject><dc:subject>inovatorji</dc:subject><dc:subject>izumi</dc:subject><dc:description>Pričujoče delo obravnava določeno skupino inovatorjev, ki jo imenujemo neodvisni ali 
samostojni (tudi »osamljeni« in »svobodni«) izumitelji in je v sodobnem času neupravičeno 
prezrta v družboslovnih raziskavah in skoraj popolnoma ignorirana v inovacijskih politikah 
držav. 
Avtorica skuša najprej podrobneje definirati skupino in dokazuje, da ima ta specifične 
lastnosti, ki jo razlikujejo od druge skupine inovatorjev, ki bi jo lahko imenovali kot 
institucionalno ali korporativno. Manjša raziskava na vzorcu slovenskih samostojnih 
izumiteljev potrdi ugotovitve iz (žal redkih) prejšnjih študij, da je povprečni samostojni 
izumitelj moški, star okrog petdeset let, s končano srednješolsko do višješolsko izobrazbo; 
vendar je populacija zelo raznolika in vanjo spadajo tako »prostočasni« izumitelji in 
upokojenci kot podjetniki in tudi nekateri raziskovalci, poleg tega se delež žensk med 
izumitelji povečuje.
Avtorica nato preverja hipotezo, da delež in število samostojnih inovatorjev v sodobnosti vse 
bolj upadata, pri čemer analizira podatke iz treh patentnih baz. Hipoteza se večinoma potrdi. 
Ker avtorica zagovarja tezo, da ključni vzrok tega upadanja ni le vse večja kompleksnost 
tehnologije, ki je posameznik (samostojni izumitelj) ne obvladuje več, temveč drage 
mednarodne patentne prijave, h katerim so zaradi globalizacije prijavitelji patentov vse bolj 
prisiljeni, skuša nadalje ugotoviti, ali se patenti posameznikov po svoji kvaliteti (vplivnosti, 
pomembnosti) še vedno lahko primerjajo s patenti gospodarskih družb. Tega se ji sicer na 
podlagi uveljavljenih meril, kot so prejeti citati patentov, ne posreči dokazati, vendar pa 
ugotavlja, da hkrati tudi ni mogoče dokazati nasprotnega, in sicer, da so patenti posameznikov 
manj radikalni in prebojni od patentov družb.
Hkrati pa je mogoče popolnoma jasno pokazati, da je pogostost patentnih prijav povezana s 
stroški patentiranja in s tem s prijaviteljevo premožnostjo.
V zaključku so predvideni različni možni scenariji prihodnosti neodvisnih izumiteljev. Možno 
je njihovo popolno izginotje, prav tako pa obstajajo možnosti preoblikovanja patentnega 
sistema in večjega povezovanja posameznikov v skupine oziroma kooperative, ki bi tako 
lahko konkurirale velikim gospodarskim družbam, ki si vse bolj prilaščajo tako materialni kot 
duhovni svet.
</dc:description><dc:publisher>[A. Hafner]</dc:publisher><dc:date>2014</dc:date><dc:date>2021-07-28 13:11:47</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>8032</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 001.894/.895:347.77/.78(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 1024616001</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
