Repository of colleges and higher education institutions

Search the repository
A+ | A- | Help | SLO | ENG

Query: search in
search in
search in
search in

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Odškodninska odgovornost
Špela Globokar, 2016

Abstract: Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt razmerja (odgovorna oseba) dolžan povrniti povzročeno škodo drugemu subjektu (oškodovancu), ta pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev. Da bi odškodninska odgovornost sploh nastala, morajo nastopiti določena pravna dejstva, na katera pravo veže obveznost povrniti nastalo škodo. Takšno obveznost imenujemo odškodninska obveznost. Odškodninsko odgovornost delimo na poslovno (pogodbeno) in neposlovno (nepogodbeno). Pogodbena odškodninska odgovornost je odgovornost za škodo, ki nastane, kadar stranka prekrši določeno pogodbeno obveznost, neposlovna odškodninska odgovornost pa se pojavi med strankama, ki v času nastanka škode nista v pravno-poslovnem razmerju. V nadaljevanju členimo neposlovno odškodninsko odgovornost na krivdno (subjektivno), torej odgovornost, ki nastane na podlagi krivde kot predpostavke za odgovornost, in objektivno odškodninsko odgovornost, kjer nastane odgovornost ne glede na krivdo. V diplomskem delu v uvodnem delu predstavljam osnovne značilnosti odškodninske odgovornosti, njeno delitev, v nadaljevanju pa podrobneje razdelam neposlovno odškodninsko odgovornost in kot primer za analizo s pomočjo sodne prakse uporabim odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti ter se ukvarjam z vprašanjem, ali sta pravna standarda nevarna stvar in nevarna dejavnost bolj predmet urejanja zakonodaje ali prakse sodišč.
Found in: osebi
Keywords: odškodninska odgovornost, neposlovna odškodninska odgovornost, oprostitev odgovornosti, nevarne stvari, nevarne dejavnosti, Slovenija, diplomske naloge, bolonjski program
Published: 12.07.2018; Views: 6381; Downloads: 617
.pdf Fulltext (711,21 KB)

2.
Pravica naroda do samoodločbe
Špela Globokar, 2019

Abstract: Pravica naroda do samoodločbe je mednarodno priznano pravno načelo že vse od vključitve v Ustanovno listino OZN leta 1945. Pravica naroda do samoodločbe pomeni, da si narod sam določa zunanjo in notranjo politično ureditev in delovanje. Notranja samoodločba pomeni uveljavljanje volje pri oblikovanju gospodarskega, kulturnega in družbenega razvoja znotraj že obstoječe države. Medtem ko zunanja samoodločba predstavlja situacijo, ko država svojemu narodu notranjo pravico odreče in lahko le ta uveljavlja t. i. zunanjo samoodločbo, vključujoč pravico do odcepitve. To opredelitev s pomočjo deskriptivne metode obravnava magistrsko delo v prvem delu. V nadaljevanju se posvečamo posameznim ureditvam, na eni strani velikega jugoslovanskega modela, kjer predstavimo organizacijski ustroj federacije, z vlogo Republike Slovenije, in s pomočjo zgodovinske metode predstavimo razloge za razpad Socialistične federativne republike Jugoslavije in uveljavljanje pravice naroda do samoodločbe s strani Republike Slovenije. Nato enako predstavimo Kraljevino Španijo ter na podlagi zgodovinske metode preidemo na vlogo Katalonije kot avtonomne enote znotraj Španije, nato pa z metodo kompilacije povzamemo ugotovitve različnih avtorjev glede katalonskega uveljavljanja pravice naroda do samoodločbe. Magistrsko delo zaključimo s primerjavo uresničitve pravice naroda do samoodločbe s strani Republike Slovenije in Katalonije ter skupne značilnosti in razlike poiščemo s pomočjo induktivne pravne metode. Ugotovili smo, da se kljub podobni konotaciji slovenska in katalonska uresničitev pravice naroda do samoodločbe bistveno razlikujeta, in sicer je ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije priznavala pravico naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, vsem republikam, medtem ko ustava Kraljevine Španije take dikcije ne vsebuje in zagovarja zgolj en narod, in to španski.
Found in: osebi
Published: 08.11.2019; Views: 3963; Downloads: 338
.pdf Fulltext (1,01 MB)

Search done in 0 sec.
Back to top