Repository of colleges and higher education institutions

Search the repository
A+ | A- | Help | SLO | ENG

Query: search in
search in
search in
search in

Options:
  Reset


1 - 3 / 3
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
V tujini pridobljeni dokazi in njihova uporaba v kazenskem postopku v Sloveniji
Peter Dolinar, 2018

Abstract: Učinkovit pregon in preprečevanje kaznivih dejanj z mednarodnim elementom postavljata pred sodišča, tožilstvo ter organe pregona zahtevno nalogo, da učinkovito vodijo postopek v okviru ustavnosti in zakonitosti. Nujni predpogoj za pravilno sodno odločbo so dopustni in zakoniti dokazi. Dokazna moč dokazov iz tujine je enakovredna dokazom, ki so zbrani v domači državi. Pridobivanje dokazov iz tujine lahko poteka na podlagi medsebojnega sodelovanja večih držav ali pa dokaze v tujini pridobijo tuji preiskovalni organi brez sodelovanja države prosilke. Sodišča morajo dokaze obravnavati enakovredno, ne glede na to, kdo jih je pridobil. Pri tem preverijo, ali so dokazi iz tujine dopustni in zakoniti. V prvi fazi se preveri, ali so bili dokazi pridobljeni v skladu s kazenskoprocesno zakonodajo tuje države, v drugem delu pa se izvede test, ali so obdolžencem pri pridobivanju dokazov zagotovili človekove pravice in svoboščine, ki jim jih zagotavljajo minimum Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), standardi EU (kot skupni %federalni% standardi) in Ustava RS. V okviru testa varovanja človekovih pravic obdolžencev v postopku pridobivanja dokazov sodi tudi nadzor, na podlagi katerega dokaznega standarda so bili pridobljeni dokazi v tujini ter kateri pravosodni organ je preiskovalne ukrepe odredil. Veliko dilemo predstavlja praksa, da je tožilec hkrati tisti organ, ki odreja preiskovalna dejanja, obenem pa je tudi garant varovanja človekovih pravic obdolžencev v postopku. Države članice EU so za sodelovanje v kazenskih zadevah sprejele posebno Konvencijo o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah (%mutual legal assistance%) iz leta 2000, ki jo zamenjuje Direktiva 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu. Ta konvencija dopolnjuje istoimensko konvencijo Sveta Evrope iz leta 1959. Z 22. majem 2017 so na ravni 26 držav EU uvedli paradigmo vzajemnega priznavanja zahtev za preiskovalna dejanja v kazenskem postopku, ki so jo implementirali s sprejemom Direktive 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah. Šele sodna praksa bo pokazala, kako bo pravilo vzajemnega priznavanja dokazov zaživelo v praksi, saj imajo države članice različne (ustavne) standarde za določene posege v človekove pravice v okviru pridobivanja dokazov. Sodišča posamezne države bodo še vedno tehtala dopustnost in zakonitost dokazov, pridobljenih v drugi državi. Pri tehtanju v tujini pridobljenih dokazov se tako pojavlja vprašanje, katera merila naj upoštevajo slovenska sodišča, in sicer, kot že navedeno zgoraj, zgolj minimum EKČP, merila EU (v primeru dokazov iz drugih držav članic) ali pa tudi osrednje ustavne standarde kot nekakšno jedro lastne ustavne identitete. Prav na ta vprašanja skuša odgovoriti ta magistrska naloga. Ključne besede: dokazi iz tujine, človekove pravice in svoboščine, dokazni standardi, dopustnost in zakonitost dokazov.
Found in: ključnih besedah
Keywords: dokazi iz tujine, človekove pravice, dokazni stardardi, zakonitost dokazov, kazenski postopek, kazensko procesno pravo
Published: 29.07.2020; Views: 2602; Downloads: 215
.pdf Fulltext (1,18 MB)

2.
DNK kot materialni dokaz v kazenskem postopku
Lien Ličen, 2020

Abstract: DNK v kazenskem postopku velja kot eden najtrdnejših dokazov zoper obdolžence in dokazuje njihovo prisotnost na kraju dejanja. Vendar je kljub temu potrebno pri tem imeti v mislih, da sam DNK ne pomeni dokaza, da je obdolženi oziroma osumljeni storil kaznivo dejanje, temveč dokazuje zgolj njegovo prisotnost na kraju ali stik s predmeti, ki so bili najdeni. Preiskovalcem pomeni torej zgolj pomoč, da s pomočjo drugih preiskovalnih metod obdolžencu dokažejo krivdo. Začetki uporabe DNK v kazenskem postopku sodijo v 80. leta prejšnjega stoletja in z razvojem tehnologije se je razvila tudi zanesljivost dokaznega postopka. DNK sodi med tako imenovane biološke sledi, zaradi česar je v pravni regulativi podvržen strogim merilom, saj njegova uporaba pomeni enega največjih posegov v osebno integriteto in zasebnost ljudi. Z razvojem tehnologije in preiskovalnih metod ter povečevanjem varnostnih tveganj se je povečala tudi potreba po pravni ureditvi področja uporabe DNK metodologije. Pravna stroka mora tako pri urejanju tega področja iskati optimalno ravnovesje med interesom javnosti pri zagotavljanju splošne varnosti in kaznovanju storilcev kaznivih dejanj na eni strani ter varstvom zasebnosti in človekove integritete na drugi strani. Diplomska naloga se poleg pravne ureditve v Sloveniji in sodne prakse, ukvarja tudi z analizo mednarodno pravnega vidika, ki je vse bolj pomembna v luči globalizacije varnostnih vprašanj in preiskovanja mednarodnega kriminala
Found in: ključnih besedah
Keywords: DNK, biološke sledi, kazensko pravo, dokazni postopek, forenzične preiskave
Published: 19.07.2021; Views: 1386; Downloads: 96
.pdf Fulltext (789,53 KB)

3.
Search done in 0 sec.
Back to top