2.
Izločitev nedovoljenih dokazov v kazenski teoriji in slovenski sodni praksiNastja Mavsar, 2020
Opis: Izločitev dokazov je institut, ki preprečuje državi, da bi zoper obdolženega uporabila dokaze, ki so zbrani na nezakonit oziroma na protiustaven način, in sicer s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Izločitveno pravilo je tako najradikalnejši primer procesnega sankcioniranja kršitev dokaznih prepovedi. Dokazne prepovedi (na primer pravica do molka, prepoved uporabe sile in grožnje ter podobno) so tako tiste pravne prepovedi v postopku dokazovanja, ki v kazenskem postopku državi prepovedujejo, da se izvede določen dokaz ali določeno ravnanje pri pridobivanju dokaza, ali pa prepovedujejo uporabo določenega že pridobljenega dokaza za dokazovanje določenega dejstva. Dokazne prepovedi, ki so v prvi meri namenjene izravnavanju moči med posameznikom ter državo, pa so seveda lahko učinkovite ter smiselne le, če je z zakonom zagotovljeno sankcioniranje njihovih kršitev. Obstajata dva načina sankcioniranja kršitev dokaznih prepovedi. Prvi način je materialnopravni in pomeni, da kaznujemo osebo ali organ, ki je prekršil neko dokazno pravilo. Drugi način sankcioniranja je procesnopravni. Izločitev nedovoljenih dokazov je procesnopravni način sankcioniranja kršitve dokaznih prepovedi, ki privede do tega, da jzaradi nezakonitosti ali nepravilnosti postopka pri pridobivanju nekega dokaza treba takšen dokaz izločiti, ne glede na obstoj dejstva, da gre pri tem verjetno za najbolj obremenilni ali pa celo za edini obremenilni dokaz, kar pomeni, da bo posledično obdolženec zaradi izločitve takšnega dokaza oproščen obtožbe. Glede na navedeno izločitev nedovoljenih dokazov tako daje prednost varovanju človekovih pravic ter temeljnih svoboščin pred iskanjem resnice, kar je značilnost akuzatornih kazenskih postopkov, v katerih se je ta institut tudi razvil.
Najdeno v: osebi
Objavljeno: 22.04.2020; Ogledov: 2372; Prenosov: 282
Celotno besedilo (919,14 KB)
