161. |
162. |
163. Smrtna kazen v svetu danesMojca Pernek, 2011 Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: smrtna kazen, državna oblast, človeško življenje, človekove pravice, zločin, zastraševanje, mučenje, pravičnost, družbena stabilnost, morala, javno mnenje
Objavljeno: 21.06.2019; Ogledov: 2165; Prenosov: 154
 Celotno besedilo (1,15 MB) |
164. |
165. |
166. |
167. Status zapornikov v GuantanamuHeidi Hrvatin, 2015 Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: mednarodno pravo, boj proti terorizmu, zapor, zaporniki, vojni ujetniki, človekove pravice, prepoved mučenja, izredne izročitve, vojaške komisije, Domovinski zakon iz leta 2006, Ženevske konvencije, Guantanamo
Objavljeno: 29.07.2020; Ogledov: 1817; Prenosov: 73
Celotno besedilo (1,21 MB) |
168. V tujini pridobljeni dokazi in njihova uporaba v kazenskem postopku v SlovenijiPeter Dolinar, 2018 Opis: Učinkovit pregon in preprečevanje kaznivih dejanj z mednarodnim elementom postavljata pred sodišča, tožilstvo ter organe pregona zahtevno nalogo, da učinkovito vodijo postopek v okviru ustavnosti in zakonitosti. Nujni predpogoj za pravilno sodno odločbo so dopustni in zakoniti dokazi. Dokazna moč dokazov iz tujine je enakovredna dokazom, ki so zbrani v domači državi. Pridobivanje dokazov iz tujine lahko poteka na podlagi medsebojnega sodelovanja večih držav ali pa dokaze v tujini pridobijo tuji preiskovalni organi brez sodelovanja države prosilke. Sodišča morajo dokaze obravnavati enakovredno, ne glede na to, kdo jih je pridobil. Pri tem preverijo, ali so dokazi iz tujine dopustni in zakoniti. V prvi fazi se preveri, ali so bili dokazi pridobljeni v skladu s kazenskoprocesno zakonodajo tuje države, v drugem delu pa se izvede test, ali so obdolžencem pri pridobivanju dokazov zagotovili človekove pravice in svoboščine, ki jim jih zagotavljajo minimum Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), standardi EU (kot skupni %federalni% standardi) in Ustava RS. V okviru testa varovanja človekovih pravic obdolžencev v postopku pridobivanja dokazov sodi tudi nadzor, na podlagi katerega dokaznega standarda so bili pridobljeni dokazi v tujini ter kateri pravosodni organ je preiskovalne ukrepe odredil. Veliko dilemo predstavlja praksa, da je tožilec hkrati tisti organ, ki odreja preiskovalna dejanja, obenem pa je tudi garant varovanja človekovih pravic obdolžencev v postopku. Države članice EU so za sodelovanje v kazenskih zadevah sprejele posebno Konvencijo o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah (%mutual legal assistance%) iz leta 2000, ki jo zamenjuje Direktiva 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu. Ta konvencija dopolnjuje istoimensko konvencijo Sveta Evrope iz leta 1959. Z 22. majem 2017 so na ravni 26 držav EU uvedli paradigmo vzajemnega priznavanja zahtev za preiskovalna dejanja v kazenskem postopku, ki so jo implementirali s sprejemom Direktive 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah. Šele sodna praksa bo pokazala, kako bo pravilo vzajemnega priznavanja dokazov zaživelo v praksi, saj imajo države članice različne (ustavne) standarde za določene posege v človekove pravice v okviru pridobivanja dokazov. Sodišča posamezne države bodo še vedno tehtala dopustnost in zakonitost dokazov, pridobljenih v drugi državi. Pri tehtanju v tujini pridobljenih dokazov se tako pojavlja vprašanje, katera merila naj upoštevajo slovenska sodišča, in sicer, kot že navedeno zgoraj, zgolj minimum EKČP, merila EU (v primeru dokazov iz drugih držav članic) ali pa tudi osrednje ustavne standarde kot nekakšno jedro lastne ustavne identitete. Prav na ta vprašanja skuša odgovoriti ta magistrska naloga. Ključne besede: dokazi iz tujine, človekove pravice in svoboščine, dokazni standardi, dopustnost in zakonitost dokazov.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: dokazi iz tujine, človekove pravice, dokazni stardardi, zakonitost dokazov, kazenski postopek, kazensko procesno pravo
Objavljeno: 29.07.2020; Ogledov: 2652; Prenosov: 216
Celotno besedilo (1,18 MB) |
169. Ustavni sistemi enklavKatarina Štekar, 2020 Opis: Enklava je del ozemlja, ki je obkroţen z ozemljem druge drţave. Poznamo več vrst enklav, in sicer razdelimo jih lahko v tri glavne skupine: enklave kot suverene drţave, nesuverene enklave in enklave na drţavni ravni. Vsaka skupina enklav se še naprej deli v podskupine. V magistrskem delu je več poudarka na suverenih enklavah, ki pa jih tudi ni veliko. Na svetu je samo šest takšnih drţav: Kraljevina Lesoto, San Marino, Vatikanska mestna drţava, Gambija, Sultanat Brunej in Kneţevina Monako. Poleg instituta enklav magistrsko delo obsega tudi ustavne sisteme teh drţav. Omeniti pa je treba še izraz eksklava. Eksklava je ozemlje, obkroţeno z ozemljem dveh tujih drţav. Izrazov med seboj ne moremo enačiti, ker obstajajo nekateri primeri, kjer ne moremo uporabiti obeh izrazov. V veliki večini primerov je isto ozemlje enklava v razmerju do tuje drţave, ki jo obkroţa, in hkrati tudi eksklava v razmerju do svoje matične drţave. Odvisno je le od tega, kateri odnos ţelimo izpostaviti. Če imamo v mislih razmerje z matično drţavo, gre za eksklavo, če pa imamo v mislih razmerje s tujo drţavo, gre za enklavo.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: enklava, ustavni sistem, Kraljevina Lesoto, človekove pravice, Kneţevina Monako, San Marino, Vatikan, Gambija, Sultanat Brunej
Objavljeno: 29.07.2020; Ogledov: 2002; Prenosov: 145
Celotno besedilo (1,58 MB) |
170. |
