1. |
2. |
3. Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa v slovenskem pravnem redu in primerjalnopravnoKarin Puc, 2018 Opis: Nezakonito pridobljeni dokazi so vse pogosteje predmet polemik strokovne kot tudi laične javnosti. Nedavno so veliko prahu dvigali primeri, kot so Čista lopata, Balkanski bojevnik ali Patria. Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa predstavlja najširši domet ekskluzije, saj ekskluzije ne širi samo na dokaze, ki so bili pridobljeni na nezakonit način, temveč tudi na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonitih dokazov. Ekskluzijsko pravilo izvira iz pravnega reda ZDA kot sankcija za kršitev določb IV. in V. amandmaja ameriške Ustave. Ameriška sodna praksa je skozi zgodovino razvila omejitve glede stroge uporabe ekskluzijskega pravila, kar omogoča sodiščem, da poiščejo ravnotežje med cilji kazenskega postopka in v nekaterih primerih omogoča tudi uporabo nezakonito pridobljenih dokazov. Slovenska ureditev je v naboru tujih nacionalnih ureditev ena izmed redkih, ki ima v zakonodaji jasno določeno strogo ekskluzijsko pravilo ter tudi izločitev posredno nezakonitih dokazov v vseh primerih nezakonitosti izvornega dokaza. Nekatere od držav, predvsem tiste, ki so prešle iz avtoritarnih režimov, so sprva res prevzele podobno strogo ekskluzijsko pravilo kot Slovenija, vendar so kmalu našle rešitve za uporabo izjem. Slovenska sodišča strogo ekskluzijsko pravilo poskušajo zaobiti s pomočjo razlage o tehtanju med dvema ustavnima pravicama, ki sta v koliziji. Poleg metode tehtanja so slovenska sodišča v svojo sodno prakso uvedla tudi izjeme od doktrine sadežev zastrupljenega drevesa v smislu, kot jih je razvilo Vrhovno sodišče ZDA. Razvoj enotne prakse glede izjem od ekskluzijskega pravila še ni dosežen, saj to onemogoča zgodovinski temelj in razvoj slovenskega tipa kazenskega postopka, prav tako pa tudi odsotnost zakonske podlage za uveljavljanje izjem od stroge ekskluzije. Radikalna izločitev dokazov ni predvidena v nobeni od univerzalnih in niti regionalnih mednarodnih konvencij. Evropska konvencija o človekovih pravicah ne vsebuje dokaznih pravil ali pravil o izločanju dokazov, so pa ta razvita v bogati sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. S stopnjevanjem evropske integracije je EU prišla do stadija odprtih meja, kar je ustvarilo pogoje za razvoj čezmejne kriminalitete in prisililo države članice k sodelovanju, da bi se lahko uspešno borile proti mednarodnemu kriminalu. Trenutna ureditev na področju pridobivanja dokazov v kazenskih zadevah na ravni EU sloni na dveh temeljih, in sicer na načelu medsebojne mednarodne pomoči in vzajemnega priznavanja. Brez harmonizacije kazenskega prava EU, katerega temelj je stališče glede ekskluzije dokazov, je pod vprašaj postavljen koncept vzajemnega priznavanja pravosodnih odločb. Malo verjetno je, da bi glede tega vprašanja obveljala stroga slovenska koncepcija
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: ekskluzija dokazov, izločanje dokazov, dopustnost dokazov, doktrina sadežev zastrupljenega telesa, primerjalno pravo, kazensko pravo
Objavljeno: 03.04.2019; Ogledov: 3769; Prenosov: 337
 Celotno besedilo (1,81 MB) |
4. Ad hominem v praksi slovenskih sodiščKristian Remškar, 2020 Opis: Ad hominem oziroma argument proti človeku je trditev, uperjena proti razpravnemu nasprotniku, ki zagovarja določeno stališče. Ker naslavljanje osebnostnih lastnosti in drugih osebnih okoliščin praviloma ne predstavlja logično utemeljene ovrţbe trditev razpravnih nasprotnikov, se tovrstni vzorec sklepanja v neformalni logiki uvršča med zmote relevance, katerih skupna lastnost je v tem, da sklep ne izhaja iz premis argumenta. Kljub zmotnosti pa je ad hominem postal zimzelena stalnica v vsakodnevnih medijskih, političnih in navsezadnje tudi sodnih razpravah. Razlog za to gre pripisati dejstvu, da omogoča zavračanje trditev razpravnega nasprotnika z izpodbijanjem njegove verodostojnosti, sklicevanjem na nedoslednosti med njegovimi trditvami in dejanji ter drugim diskreditacijskim poskusom, ki onemogočajo nadaljevanje vsebinske razprave. Kljub temu pa to še ne pomeni, da je sleherna raba ad hominemov zmotna. Obstajajo namreč primeri, kjer osebne okoliščine nedvomno predstavljajo upoštevni dejavnik pri presojanju sprejemljivosti določenih trditev, kot tudi primeri, v katerih zaradi prepletanja kontekstualnih nians ni povsem jasno, ali so osebne okoliščine relevantne ali niso. Namen pričujoče raziskave je proučiti lastnosti ad hominem argumentov, ki vplivajo na prepričljivost in smiselnost njihove rabe v sodnih postopkih. V ta namen so bile opravljene analiza in sinteza ključnih poudarkov iz različnih teoretičnih pristopov k argumentaciji in razlaga relevantnih pravnih norm, izhajajoč iz aktualnih stališč sodne prakse in pravne teorije.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: ad hominem, zmotnost, etotična relevantnost, učinkovitost, pravna dopustnost
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 1091; Prenosov: 116
Celotno besedilo (1,18 MB) |
