1.
Pravica do mednarodne zaščite v mednarodni in slovenski ureditviAnja Kovšca, 2016
Opis: V diplomskem delu je predstavljena pravica do mednarodne zaščite in njena ureditev tako na mednarodni in evropski ravni,kot tudi skozi slovensko zakonodajo. Število oseb, ki so prisiljene zatočišče poiskati v drugi državi,se iz leta v leto povečuje; posledično se svet spopada z največjim številom prisilno razseljenih oseb po drugi svetovni vojni. Problem oseb, ki so prisiljene zbežati od doma zaradi preganjanja oziroma ker bi z vrnitvijo v izvorno državo bile soočene z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo, je sicer opazen že skozi zgodovino. Kljub temu se prvi premiki v smeri nudenja mednarodne zaščite zgodijo šele po prvi svetovni vojni. Ključni trenutek sega v leto 1951, ko je bila sprejeta Konvencija o statusu beguncev, ki še vedno ostaja edini univerzalno zavezujoč predpis s področja mednarodne zaščite. Na tem področju aktivno deluje tudi EU, ki vzpostavlja minimalne standarde glede mednarodne zaščite. EU stremi k oblikovanju skupnega evropskega azilnega sistema z enotnimi predpisi in postopki. Za uresničitev tega cilja so bile sprejete različne uredbe in direktive, kot so Dublinska uredba, uredba Eurodac, direktiva o pogojih za sprejem, direktiva o zahtevanih pogojih in direktiva o azilnih postopkih, ki zavezujejo tudi RS. Temeljni predpis, ki ureja področje mednarodne zaščite v RS predstavlja Zakon o mednarodni zaščiti, ki v slovenski pravni red vnaša ureditev EU. Prosilec za mednarodno zaščito lahko svojo pravico do mednarodne zaščite uveljavlja v postopku za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katerega mu je priznan status begunca oziroma status subsidiarne zaščite.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: pravica do mednarodne zaščite, evropski azilni sistem, Konvencija o statusu beguncev, priznanje mednarodne zaščite, status begunca, status subsidiarne zaščite
Objavljeno: 12.07.2018; Ogledov: 2783; Prenosov: 157
Celotno besedilo (897,27 KB)
