2.
Prepoved retroaktivnosti in njene izjeme po slovenskem pravuAndraž Matjaž, 2020
Opis: Retroaktivnost se v zgodovini pojavlja že v času rimskega prava. Nato v srednjem veku zamre in se počasi obudi s francosko revolucijo, kjer je retroaktivnost posegla na kazensko pravo. Še kasneje, v letu 1804, se s francoskim civilnim zakonikom in v letu 1811 še z avstrijskim državnim zakonikom dodatno utrdi in sprejme kot eno izmed pomembnejših pravnih načel. Prepoved retroaktivnosti, ki je vsebovana v 155. členu Ustave, imenujemo prava retroaktivnost in gre za eno izmed glavnih konkretizacij načela pravne države iz 2. člena Ustave. Načela pravne države posameznikom zagotavljajo, da se te lahko zanašajo na veljavno pravo ter da jim zakoni ne bodo naknadno posegali v njihove pridobljene pravice. Skladnost zakonov z ustavnimi načeli zagotavlja zakonodajalec. Ta mora pri sprejemanju zakonov izrecno paziti in spoštovati prepoved retroaktivnost, predvsem v delu, kjer bi lahko za nazaj posegel v pridobljene pravice. Gre za najzahtevnejši in najbolj problematičen pogoj, ki mora biti spoštovan pri dopustnem retroaktivnem posegu. Drugi kumulativni pogoj, ki mora biti upoštevan, da lahko zakonska določba povratno učinkuje, je javni interes. Šele ko sta oba pogoja skupaj izpolnjena, lahko nastopi dopustna retroaktivnost. Glavno besedo pri vrednotenju pogojev in retroaktivnih posegov ima ustavno sodišče z njegovo presojo in ločenimi mnenji, ki pomembno usmerjajo zakonodajalca pri sprejemanju zakonov in njegovih določb.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: prepoved retroaktivnosti, 155. člen Ustave, 2. člen Ustave, javni interes, pridobljene pravice, načelo zaupanja v pravo
Objavljeno: 01.12.2020; Ogledov: 2716; Prenosov: 226
Celotno besedilo (646,76 KB)
