1.
Pravica do življenja spočetega zarodkaSaša Vesel, 2017
Opis: Pravica kot pojem, ki nekomu nekaj dovoljuje, mu daje možnost, da nekaj je, mu pusti nekaj narediti ali pa imeti je tisto, kar lahko upravičeno štejemo med pomembnejše vrednote v vsakdanjem življenju. Vanje se nikakor ne sme neupravičeno posegati, predvsem pa jih ni dovoljeno izkoriščati. Verjetno se vsi strinjamo s tem, da je življenje tisto, kar moramo oziroma bi morali skrbno varovati ne glede na to, ali gre za naše življenje ali pa za življenje nekoga tretjega. Namen razprave v magistrskem delu je iskanje pravice do življenja spočetega zarodka. Obstoječi pravni redi omenjeno pravico, ki v večini primerov ni deležna neposrednega varstva, različno obravnavajo. V redkih primerih zasledimo celo absolutno varstvo pravice do življenja spočetega zarodka. V našem pravnem redu zarodek nima absolutne pravice do življenja, saj je od leta 1977 umetna prekinitev nosečnosti do 10. tedna nosečnosti dovoljena in popolnoma legitimna. Tudi Ustava Republike Slovenije v svojem 55. členu določa, da je odločanje o rojstvih otrok svobodno; to pomeni, da se vsak posameznik sam odloči glede tega, koliko otrok bo imel in kdaj jih bo imel. Podobno morajo biti posamezniku zagotovljene tudi metode in načini, ki mu omogočajo spočetje, rojstvo ali pa preprečitev rojstva otroka. V Evropski uniji pa je Malta tista država, kjer je umetna prekinitev nosečnosti popolnoma prepovedana. Zarodku priznava absolutno pravico do življenja. Sledijo ji še Irska, Poljska in Ciper, ki imajo prav tako eno strožjih zakonodaj s področja umetne prekinitve nosečnosti.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: splav (medicina), umetni splav, pravna ureditev, Evropa, Nemčija, Poljska, Irska, magistrske naloge, bolonjski program
Objavljeno: 17.08.2018; Ogledov: 2619; Prenosov: 202
Celotno besedilo (1,09 MB)
