Repository of colleges and higher education institutions

Search the repository
A+ | A- | Help | SLO | ENG

Query: search in
search in
search in
search in

Options:
  Reset


21 - 30 / 2002
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
21.
Etični in pravni vidiki nadomestnega materinstva
Ivana Hodak, 2023

Abstract: V rimskem pravu je veljala domneva, da je mama otroka ženska, ki otroka rodi. Z razvojem novih reproduktivnih tehnologij in možnostjo zunajtelesne oploditve ta domneva v mnogih državah ne drži več. Nove reproduktivne tehnologije posameznikom, ki otroka ne morejo ali nočejo imeti po naravni poti, omogočajo alternativne možnosti pridobitve otroka. Ena od možnosti je tudi nadomestno materinstvo, ki je za mnoge edini način, da postanejo starši. Nadomestno materinstvo je pogodbeno razmerje, s katerim se nadomestna mati zaveže, da bo za plačilo ali neodplačno zanosila, donosila in rodila otroka ter ga po rojstvu prepustila nameravanim staršem. Nadomestno materinstvo je kompleksen pojav, ki ustvarja nove oblike družin in družinskih razmerij. Realnost postopka pridobivanja otrok z nadomestnim materinstvom sproža mnoga etična, pravna, sociološka, družbena in medicinska vprašanja. Z razmahom pojava nadomestnega materinstva se širi tudi praksa čezmejnega nadomestnega materinstva, ki je precej nepregledna, zato se pogosto izvaja nestrokovno, neetično in nezakonito. Nadomestno materinstvo na svetovni ravni ni enotno urejeno. Prav zaradi kompleksnosti instituta nadomestnega materinstva in vseh dilem, ki izhajajo iz njega, pa je potreba po nacionalni in mednarodni ureditvi vse večja. V prihodnje bo potrebno sprejeti mednarodni pravni akt, ki bo nadomestno materinstvo urejal celostno, enovito ter na vseh ravneh. V magistrskem delu so zbrane in analizirane obstoječe teorije in ugotovitve dosedanjih znanstvenih in strokovnih raziskav etičnih, pravnih, socioloških, družbenih ter medicinskih vidikov nadomestnega materinstva. Predstavljena je pravna ureditev instituta nadomestnega materinstva na nacionalni in mednarodni ravni. Analizirani so primeri, ki so jih obravnavala nacionalna in mednarodna sodišča. Magistrsko delo predstavlja tudi predlog regulacije instituta nadomestnega materinstva.
Keywords: nadomestno materinstvo, postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo, nadomestna mati, nameravani starši, otrok, starševstvo
Published: 29.12.2023; Views: 237; Downloads: 18
.pdf Fulltext (1,26 MB)

22.
Uporaba procesa projektnega managementa pri razvoju zdravstvene infrastrukture
Irena Kodrič, 2023

Abstract: Težave z zdravstveno infrastrukturo so v Sloveniji v primarnem zdravstvu že več let. Stavbe so zastarele, oprema izrabljena. Uničenih je 85 % infrastrukture, zato je treba planirati dolgoročno. Iztrošenost opreme je rezultat premajhnega vlaganja v infrastrukturo v zadnjih desetletjih. V magistrskem delu bomo s študijo primera – nabava medicinske opreme v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana – preučili dosedanji način izvajanja javnih naročil medicinske opreme v Sloveniji v okviru bolnišnic in pokazali, da se lahko na področju nabav medicinske opreme, ki se financirajo iz javnih sredstev Republike Slovenije, izboljšata uspešnost in zakonitost nabav medicinske opreme, v kolikor uporabljamo procese projektnega managementa. Javna naročila veljajo za zelo pomemben del slovenskega trga, saj predstavljajo velik del financ v državnem proračunu Republike Slovenije. Prikazali bomo projektni management in njegovo praktično uporabo, kaj je projekt, njegov namen in cilj, kateri so najbolj značilni udeleženci projekta, neuspehi in vzroki, predstavili bomo uporabo 47 logičnih procesov vodenja projekta. Pisali bomo tudi splošno o zdravstveni infrastrukturi, razvoju, javnih naročilih v zdravstvenem sektorju, skupnih javnih naročilih v zdravstvu, javnih naročilih z vidika ponudnika in naročnika, opredelili bomo pojem javna naročila, zakonodajo o javnem naročanju, postopke javnih naročil, ugotoviti bomo poskušali, ali sistem javnih naročil v zdravstvu zasleduje cilje javnih naročil v celoti.
Keywords: zdravstvena infrastruktura, medicinska oprema, nabave, dobavitelj, projekt, zdravstvo, javno naročanje
Published: 29.12.2023; Views: 227; Downloads: 12
.pdf Fulltext (1,94 MB)

23.
Raziskava stresa med študenti prava na Evropski pravni fakulteti
Maruša Fortun, 2023

Abstract: Namen magistrskega dela je raziskati stres med študenti prava na Evropski pravni fakulteti, ki se v praktičnem delu magistrskega dela ugotavlja z uporabo kvantitativne raziskovalne metode s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika. Zaradi boljšega razumevanja in povezovanja teorije s prakso so v teoretičnem delu magistrskega dela najprej predstavljeni pojmi stres, depresija in študij prava. Prvo poglavje je namenjeno razumevanju pojma stres, spoznavanju njegovih vrst, dejavnikov, simptomov, znakov in posledic ter tehnik njegovega obvladovanja in premagovanja. Sledi drugo poglavje, v katerem se predstavi depresijo, njene vrste, dejavnike, znake in zdravljenje. V tretjem poglavju je orisan študij prava na splošno in na Evropski pravni fakulteti, narejena pa je tudi primerjava med slovenskim in nemškim sistemom študija prava v praksi. Tako kot je stres širok pojem, saj nas neizogibno spremlja na vsakem koraku, je stres tudi ozek pojem, saj ga vsak posameznik doživlja na sebi lasten način. O njem se danes veliko govori, manj pa se govori o eni izmed njegovih negativnih posledic, ki je tihi spremljevalec dolgotrajnega stresa. To je depresija. Predmetna raziskava je pokazala, da je stres med študenti prava Evropske pravne fakultete zaradi študija prava prisoten v veliki meri, medtem ko depresije kot negativne posledice anketirani študenti v večini ne občutijo, poročajo pa o nekaterih simptomih depresije, ki so prisotni le v manjši meri. Glavna omejitev magistrskega dela je v tem, da raziskava stresa med študenti ni bila izvedena na vseh treh pravnih fakultetah v Sloveniji, torej še na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, zato rezultatov ni mogoče posplošiti na vse študente prava v Sloveniji.
Keywords: stres, depresija, študij prava, študenti prava, Evropska pravna fakulteta
Published: 13.12.2023; Views: 203; Downloads: 0

24.
Obvezno cepljenje kot pogoj za vrnitev k ustaljenemu načinu življenju
Zarja Bregant, 2023

Abstract: V magistrski nalogi je predstavljeno in analizirano zlasti razmerje posameznikove pravice do odločanja o lastnem telesu na primeru cepljenja in dolžnosti države, da poskrbi za splošno javno zdravje in varnost vseh svojih državljanov. Pandemija Covid19 je tako Slovenijo kot celoten svet postavila pred novo krizo in veliko preizkušnjo. Slovenija je imela tu veliko srečo, da je del velike družine Evropske unije, ki se je kot celota zelo hitro in enotno odzvala na ta, takrat naznan pojav. Države članice Evrope unije so tako med drugim tudi skupaj sprejele enotno »zeleno prepustnico«, kot znotraj Evropske unije povsod priznano potrdilo o prebolelosti, cepljenju ali testiranju, ki naj bi med države vrnilo stanje pred pandemijo. V Sloveniji se je sam interes za cepljenje izredno spreminjal, sprva so bile vrste pred cepilnimi centri, cepiv je zmanjkovalo, čez čas, ko so se začele pojavljati razne teorije zarote in se je samo cepljenje začelo izredno politizirati, je število cepljenj izredno padalo in Slovenija je pristala na skorajšnjem dnu po precepljenosti v Evropski uniji. Skozi magistrsko nalogo je zlasti analizirana zakonodaja na področju cepljenja v Sloveniji, ki je pripravljena na podlagi primerjave z urejenostjo tega področja v naših sosednjih državah ter v tujini. Obravnavano je vprašanje spoštovanja ukrepov ter navodil Vlade ter stroke v Sloveniji, kot mladi demokraciji, ter na Danskem, kot starejši, zrelejši demokraciji. Dobršni del magistrske naloge je namenjen tudi analizi sodbe uveljavitve PC pogoja v javni upravi ter analiza podobnih sodb v tujini. Predvsem se je pri magistrskem delu analiziralo, če se države, ki so bolje precepljene, prej lahko vrnejo k normalnem načinu življenja, kar je v zaključku tudi povezano z v začetku postavljenim vprašanjem. Do odgovorov na hipoteze, ki so bili zastavljeni v začetku, je delo prišlo s pomočjo različnih metod.
Keywords: Covid-19, cepljenje, pravica do samoodločbe, dolžnost zagotovitve javnega zdravja, PC pogoj v javni upravi
Published: 12.12.2023; Views: 261; Downloads: 21
.pdf Fulltext (575,08 KB)

25.
Obdavčitev nepremičnin v Sloveniji in Italiji
Vanesa Markočič, 2023

Abstract: Integracijski procesi so v Evropi vplivali na ekonomske in demografske spremembe ter hkrati ponujali odgovore na stara in nova vprašanja. Vendar je kljub integracijam in s tem približevanju ureditev v državah članicah EU opaziti razlike na mnogih področjih. Ravno zaradi tega sem se odločila analizirati fiskalno področje dveh držav članic EU, Republike Italije kot ene izmed šestih držav ustanoviteljic EU in Republike Slovenije, ene izmed mlajših držav članic unije. Namen magistrskega dela je primerjati fiskalna sistema Slovenije in Italije pri obdavčitvi nepremičnin, kajti oba sistema obdavčitve se razlikujeta glede na več dejavnikov, kot so vrsta nepremičnine, velikost in namen uporabe. V Sloveniji poznamo enotno davčno stopnjo pri obdavčitvi prodaje nepremičnin, medtem ko je v Italiji v veljavi davčna stopnja z olajšavami in brez olajšav. Ravno olajšave so razlika in posebnost. Državi se zelo razlikujeta tudi pri obdavčitvi dobička, ki nastane pri prodaji nepremičnine. Sicer pa je trenutni sistem obdavčitve nepremičnin, kot ga poznamo pri nas nepregleden in zastarel, ki temelji na nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga določajo posamezne občine in se le-to ne odmerja po vrednosti nepremičnin. Obdavčitev nepremičnin med državama predstavlja kompleksno in dinamično področje, ki je pod vplivom različnih pravnih, ekonomskih in političnih dejavnikov.
Keywords: obdavčitev nepremičnin, davek od dobička od prodaje nepremičnine, davčna stopnja, davčna osnova, davčna olajšava
Published: 12.12.2023; Views: 298; Downloads: 0

26.
Pravica do življenja v času epidemije v slovenski družb
Tjaša Pucelj, 2023

Abstract: Izbruh epidemije koronavirusa je prinesel izredno stanje in države po svetu postavil pred velik preizkus. Slovenija pri tem ni bila nikakršna izjema. Na hitro širjenje okužb so se države odzvale z uvedbo zajezitvenih ukrepov, katerih namen je bil čim hitreje in čim učinkoviteje preprečiti širjenje novega virusa, preprečiti razpad zdravstvenih sistemov, predvsem pa rešiti čim več življenj. V središču so bile človekove pravice, še posebej pravica do življenja, saj je bila ta najbolj ogrožena. Ukrepi, ki so jih v času izrednega stanja sprejele države, so morali imeti ustrezno pravno podlago, poleg tega pa so morali biti sorazmerni in časovno omejeni, saj se negativni učinki kateregakoli posega v človekove pravice in temeljne svoboščine stopnjujejo glede na čas trajanja. Magistrsko delo se osredotoča na situacijo v Sloveniji in na pravico do življenja v času epidemije. Opredelitvi pravice do življenja ter analizi pravne ureditve tako v slovenskem kot mednarodnem pravnem redu sledi retrospektiva dogodkov in okvirni pregled ukrepov zakonodajne ter izvršilne oblasti, ki so bili sprejeti s ciljem preprečitve širjenja okužb in zavarovanja javnega zdravja. Predstavljene so tudi zakonske možnosti, ki omogočajo sprejemanje zajezitvenih ukrepov. Na koncu so analizirane tri odmevnejše odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki so bile sprejete v času epidemije koronavirusa, sledi pa jim analiza ločenih mnenj ustavnih sodnikov.
Keywords: epidemija, koronavirus, pravica do življenja, Ustavno sodišče Republike Slovenije, sorazmernost, načelo legalitete
Published: 12.12.2023; Views: 219; Downloads: 25
.pdf Fulltext (920,68 KB)

27.
Pravica do dostojne smrti v Evropi
Teja Vavpetič, 2023

Abstract: Beseda evtanazija izhaja iz Grčije in pomeni dobro oziroma lahko smrt. S časom je beseda postala sinonim za usmrtitev brez bolečin. Znotraj Evrope pravna ureditev glede evtanazije ni enotna. V nekaterih državah je pravno urejena, spet v drugih z zakonom prepovedana. Prvi državi, ki sta evtanazijo legalizirali, sta bili Nizozemska leta 2001 in Belgija leta 2002. Z leti se jima pridružuje vedno več držav, ki zakonsko urejajo pravico do dostojnega končanja življenja. V povezavi s pojmom evtanazija se zdi smiselno omeniti tudi pojme samomor z zdravniško pomočjo, paliativna sedacija in zdravljenje z dvojnim učinkom. Evtanazija postavlja vrsto etičnih, verskih in psiholoških vprašanj. Na legalizacijo postopka zato zagotovo vpliva več različnih dejavnikov, kot na primer družba, etika, vera, zdravstvo itd. Legalizacija evtanazije v povezavi z vse daljšo življenjsko dobo je problematika sodobne družbe, ki bi jo bilo treba prej ali slej začeti reševati. Vedno večji poudarek je tudi na svobodi posameznika in njegovi avtonomiji pri odločanju o svojem življenju. Pri končanju življenja gre za odločitev posameznika, koliko časa in s kolikšnim trpljenjem in bolečinami je pripravljen živeti. Gre za primere hudih neozdravljivih bolezni, psihičnih težav, s katerimi določeni posamezniki ne želijo živeti in težav, povezanih s starostjo. Pri evtanaziji in zdravniški pomoči pri samomoru gre za interes posameznika, ki želi dostojno končati življenje.
Keywords: evtanazija, pomoč pri samomoru, končanje življenja, pravica do dostojne smrti, Evropa
Published: 12.12.2023; Views: 240; Downloads: 21
.pdf Fulltext (617,08 KB)

28.
Primerjalno pravni vidik ustavno pravne ureditve umetne prekinitve nosečnosti v Republiki Sloveniji in ZDA - študija primera Dobbs v. Jackson
Martin Podbregar, 2023

Abstract: V magistrskem delu smo se ukvarjali s primerjalnopravnim vidikom ustavnopravne ureditve umetne prekinitve nosečnosti v Republiki Sloveniji in ZDA. Posvetili smo se študiji primera Dobbs v. Jackson, o katerem je Vrhovno sodišče ZDA izdalo odločitev konec junija 2022. Na kratko smo predstavili umetno prekinitev nosečnosti kot medicinski pojem in postopke za umetno prekinitev nosečnosti v Republiki Sloveniji ter pregledali relevantno zakonodajo. Napravili smo izčrpen pregled ustavnopravnih virov na ravni Republike Slovenije, EU in ZDA, vključno s sodno prakso Ustavnega sodišča RS, ESČŠ in Vrhovnega sodišča ZDA. Na enem mestu smo povzeli tudi zaključke pravne teorije v zvezi s pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Predstavili smo načine ustavnopravne presoje in različne teste, ki jih ustavna sodišča uporabljajo pri ustavni presoji. Napravili smo celovito študijo odločitve v zadevi Dobbs v. Jackson, od materialnopravne analize do širših družbenopolitičnih vidikov sodbe. Študija primera tako predstavlja celovit in zaokrožen akademski izdelek v slovenščini. V zadnjem poglavju je avtor dela podal tudi svoj komentar. Raziskava je potrdila, da umetna prekinitev nosečnosti tudi po sprejetju odločitve v zadevi Dobbs v. Jackson ostaja ustavnopravna kategorija v ZDA, saj to velja le na zvezni ravni. Samo v primeru, da bi v ZDA sprejeli amandma k ustavi, ki bi izrecno zavrnil pravico do umetne prekinitve nosečnosti, bi ta prenehala obstajati kot ustavnopravna kategorija. Raziskava je potrdila hipotezo, da je umetna prekinitev nosečnosti v pravu Republike Slovenije ustavnopravna kategorija in bo, razen v primeru sprememb Ustave RS, to tudi ostala.
Keywords: umetna prekinitev nosečnosti, splav, Dobbs v. Jackson, Roe v. Wade, svobodno odločanje o rojstvih otrok
Published: 12.12.2023; Views: 233; Downloads: 25
.pdf Fulltext (784,73 KB)

29.
Procjena stanja tržišta i vrijednosti nekretnina u Republici Hrvatskoj
Marijana Orehovec, 2023

Abstract: Trg nepremičnin predstavlja kompleksno sfero, ki jo vplivajo številni ekonomski, socialni in politični dejavniki. Za razliko od drugih tržnih dobrin so nepremičnine dolgoročna in edinstvena naložba. Njihova cena in povpraševanje niso določeni zgolj s temeljnimi ekonomskimi zakoni ponudbe in povpraševanja, ampak tudi z dodatnimi spremenljivkami, kot so lokacija, zakonodajni okviri in finančni pogoji. Nepremičnine imajo v družbi dvojno vlogo: kot osnovna človeška potreba nudijo zavetje in občutek varnosti, hkrati pa služijo kot investicijski instrument, sposoben za generiranje dohodka. Ekonomsko gledano trg nepremičnin deluje kot kazalnik in gonilo gospodarskega razvoja. Na primer, povečanje gradbenih dejavnosti pogosto kaže na obdobje blaginje, medtem ko padec cen nepremičnin lahko signalizira ekonomske težave. Različni segmenti trga nepremičnin, kot so stanovanjski, poslovni in industrijski, imajo svoje specifične značilnosti in zahteve. Na primer, stanovanjski sektor je posebej občutljiv na nihanja obrestnih mer in pravil stanovanjskega kreditiranja. Na drugi strani pa je poslovni sektor bolj povezan z splošnimi ekonomskimi razmerami in povpraševanjem po pisarniških prostorih. Trg nepremičnin ni zgolj prizorišče za kupce in prodajalce; vključuje tudi številne druge akterje, kot so gradbeniki, arhitekti, posredniki, finančne institucije in pravosodni organi. Vsak od teh akterjev ima ključno vlogo pri oblikovanju tržne dinamike. Različni dejavniki, tako na lokalni kot tudi na makroekonomski ravni, oblikujejo dinamiko trga nepremičnin. Lokalni dejavniki, kot so kakovost infrastrukture, dostopnost javnih storitev in demografske spremembe, igrajo pomembno vlogo. Makroekonomske dejavnike, vključno s politikami obrestnih mer, inflacijo in geopolitičnimi okoliščinami, prav tako lahko pomembno vplivajo na trg. Dodatni zunanji vplivi, kot so ekonomske krize, politična nestabilnost in naravne katastrofe, lahko dramatično in hitro spremenijo tržne pogoje. Poleg tega človeški čustveni odnos do nepremičnin dodatno zaplete tržno dinamiko. Nakup doma ni zgolj finančna naložba, temveč tudi čustvena odločitev. To pomeni, da so mnogi kupci pripravljeni plačati premium ceno za nepremičnine, ki imajo poseben čustveni pomen. Trenutna dinamika na trgu nepremičnin na Hrvaškem je rezultat zapletenega nabora dejavnikov, ki so se kopičili čez čas. Ti dejavniki ne delujejo izolirano, ampak se njihova medsebojna interakcija odraža v trenutnem stanju trga. Zgodovinsko gledano je trg nepremičnin na Hrvaškem doživel različne faze, od obdobij rasti do recesij, kot je bil primer s svetovno finančno krizo leta 2008. Ta kriza je spodbudila regulatorne organe k reformiranju pravil in pristopov k financiranju nepremičnin. Nekaj ključnih dejavnikov trenutno vpliva na rast cen nepremičnin. Med njimi so nizke obrestne mere, ki kredite naredijo bolj dostopne in tako spodbudijo povpraševanje. Akumulirano povpraševanje, še posebej po obdobju omejitev, ki jih je povzročila pandemija COVID-19, ustvarja dodaten pritisk na trg. Državne subvencije za nakup nepremičnin prav tako igrajo vlogo, saj omogočajo lažji vstop na trg, predvsem za mlade družine. Poleg tega turizem predstavlja pomemben del hrvaškega gospodarstva in vpliva na trg nepremičnin, zlasti na obalnih območjih. V zadnjih letih je turistična industrija na Hrvaškem beležila rast, kar je povzročilo večje povpraševanje po nepremičninah za kratkoročni najem. Napovedati, kako se bo trg nepremičnin razvijal v prihodnje, je izjemno težko, saj je odvisno od številnih nepredvidljivih dejavnikov. Kljub temu pa je jasno, da bo trg nepremičnin še naprej igral pomembno vlogo v hrvaškem gospodarstvu, zaradi česar je razumevanje njegove dinamike ključno za dolgoročno uspešnost in stabilnost države. Ocenjevanje vrednosti nepremičnin je zapleten postopek, ki vključuje številne dejavnike in zahteva strokovno znanje ter podroben pristop. Ta proces vključuje analizo mnogih spremenljivk, od urbanističnih načrtov do pravnih in ekonomskih okoliščin, ki lahko vplivajo na ceno nepremičnine. Strokovnjaki uporabljajo različne metode za čim bolj natančno določitev vrednosti, pri tem pa se prilagajajo nepopolnim ali nestabilnim informacijam. Zakon o ocenjevanju vrednosti nepremičnin je uvedel pravilnik, ki določa osnovne metode za ocenjevanje, vključno z donosno, stroškovno in primerjalno metodo. Vsaka metoda ima svoje prednosti in slabosti, zato se pogosto uporabljajo v kombinaciji za čim bolj natančno sliko. Donosna metoda temelji na potencialnih prihodkih, ki jih lahko nepremičnina ustvari, in je še posebej uporabna za komercialne objekte. Stroškovna metoda oceni stroške gradnje podobne nepremičnine od ničle, upoštevajoč materiale, delo in druge vire. Primerjalna metoda primerja cene podobnih nepremičnin, ki so bile nedavno prodane ali so trenutno na trgu. Geografsko-informacijski sistem (GIS) se uporablja za analizo prostorskih podatkov in urbanističnega načrtovanja. Poleg teh osnovnih metod strokovnjaki uporabljajo tudi naprednejše tehnike, kot so večkratna regresijska analiza in nevronske mreže. Pravni dejavniki, kot so hipoteke in zadolžnice, lahko prav tako vplivajo na vrednost nepremičnine. Strokovnjaki morajo biti seznanjeni z relevantnimi zakoni in predpisi, da lahko natančno ocenijo takšne vplive. Eden izmed izzivov tega procesa je pomanjkanje zanesljivih podatkov. Nepopolni ali zastareli podatki lahko znatno vplivajo na natančnost ocene, kot tudi subjektivni dejavniki, kot so kakovost lokacije in zemljišča. Vse v vsem, ocenjevanje vrednosti nepremičnin ni samo tehnična, ampak tudi strateška naloga. Zahteva globoko analizo in interpretacijo podatkov in trendov. Kljub izzivom in spremenljivostim strokovnjaki uporabljajo različne metode in orodja za čim bolj natančne ocene, ki služijo kot osnova za utemeljene investicijske odločitve s strani kupcev, prodajalcev in investitorjev. Primerjalna metoda je ena najpogosteje uporabljenih tehnik za ocenjevanje vrednosti nepremičnin, ki se uporablja v več kot 80% primerov. Temelji na analizi cen podobnih, ali "primerljivih", nepremičnin, ki so bile bodisi nedavno prodane ali so trenutno na trgu. Ta metoda se odlikuje po svoji preprostosti in zanesljivosti, saj temelji na realnih tržnih transakcijah. Pomembna prednost te metode je visoka zanesljivost podatkov, ki izhajajo iz realnih tržnih transakcij. To omogoča bolj natančno določanje tržne vrednosti nepremičnine. Poleg tega metoda omogoča globljo analizo različnih dejavnikov, ki vplivajo na vrednost, vključno s kvadraturo, številom sob, letom izgradnje, materiali in lokacijo, med drugimi dejavniki. V primerjavi z drugimi, bolj zapletenimi metodami, je primerjalna metoda relativno enostavno izvedljiva in ne zahteva zapletenih matematičnih modelov ali obilice podatkov za natančno oceno. To je še posebej koristno pri ocenjevanju stanovanjskih nepremičnin, za katere velja veliko podobnosti, ki olajšajo primerjavo. Globok intervju z agencijami za nepremičnine je potrdil pomembnost primerjalne metode, zlasti za stanovanjske nepremičnine. Zaradi velikega števila podobnih lastnosti, ki jih stanovanjske nepremičnine pogosto delijo, je ta metoda izjemno učinkovita za to vrsto ocen. Vendar pa primerjalna metoda ni brez pomanjkljivosti. Na manj razvitih ali likvidnih trgih je lahko težko najti dovolj primerljivih podatkov. Poleg tega ima vsaka nepremičnina svoje edinstvene lastnosti, kar lahko oteži iskanje podobnih nepremičnin za primerjavo. Ocenjevalno poročilo je ključni dokument, ki zagotavlja celovito osnovo za določanje vrednosti nepremičnine. Pogosto je nujen v različnih situacijah, bodisi v pravnih postopkih, strateškem načrtovanju ali investicijskih odločitvah. Njegova pomembnost v procesih, povezanih z nepremičninami, je neprecenljiva. Srž poročila tvori izpisek iz zemljiške knjige, ki potrjuje pravni status nepremičnine in služi kot izhodišče za nadaljnjo oceno. Dokument vključuje vse tehnične značilnosti nepremičnine, vključno s kvadraturo, številom sob, starostjo in uporabljenimi materiali. Prav tako vsebuje podrobne informacije o različnih metodah, ki so bile uporabljene za oceno, in zaključne pripombe o končni oceni vrednosti. Poročilo je rezultat temeljitega raziskovalnega in analitičnega procesa, ki vključuje terenske preglede, statistično analizo in ekspertne ocene. Zaradi kompleksnosti in številčnosti vključenih informacij je izdelava takšnega poročila pogosto dolgotrajen in zapleten postopek, ki zahteva strokovno znanje in pristop. Intervjuji s strokovnjaki iz nepremičninskih agencij so razkrili tudi vrsto ključnih izzivov in področij za izboljšanje na nepremičninskem trgu. Široko je sprejeto, da nepremičninski trg potrebuje boljšo regulacijo. Strokovnjaki pozivajo k uvedbi celovitega zakonodajnega okvira, ki bo zaščitil interese vseh strani - kupcev, prodajalcev in agentov. Ta regulacija ne bi zagotavljala le natančne ocene vrednosti nepremičnin, temveč bi služila tudi kot sredstvo za preprečevanje goljufij in drugih zlorab. En od drugih pomembnih zaključkov se nanaša na stalni profesionalni razvoj nepremičninskih agentov. Glede na to, da se pravila in pogoji na trgu neprenehoma spreminjajo, sta stalno izobraževanje in usposabljanje agentov ne le priporočljiva, ampak nujna za ohranjanje visokih standardov storitev. Prav tako strokovnjaki vidijo digitalizacijo in prehod na elektronsko poslovanje kot korak v pravo smer proti modernizaciji trga. Vendar te inovacije prinesejo tudi novo dinamiko, ki zahteva dodatno regulacijo, zlasti glede transparentnosti in varnosti transakcij. V tem smislu je poudarjena pomembnost vzdrževanja posodobljenih in zanesljivih registrov nepremičnin. Konkretno, poudarjena je tudi potreba po posebni regulaciji gotovinskih transakcij, ki so pogosto podvržene manipulacijam in goljufijam. Vključitev notarjev v takšne transakcije je prepoznana kot metoda, ki lahko pomaga pri zagotavljanju večje transparentnosti in zakonitosti. Ti zaključki orisujejo cestni zemljevid za prihodnje izboljšave na nepremičninskem trgu. Od regulatornih okvirov do izobraževanja in modernizacije, cilj je postaviti temelje za trg, ki je stabilen, transparenten in ki uživa zaupanje vseh deležnikov. To bo omogočilo boljše upravljanje virov, trajnosten razvoj in, na koncu, ugodnejše izide za vse udeležence nepremičninskega trga. Nepremičninski trg je kompleksen in fluiden, zaznamovan s stalnimi spremembami, ki so pogosto pod vplivom širših globalnih dogodkov. Od geopolitičnih napetosti do globalnih pandemij, mnogi zunanji dejavniki lahko neposredno ali posredno vplivajo na vrednosti in dinamiko nepremičninskega trga. Ta občutljivost na različne vplive prinaša izzive, pa tudi priložnosti za tiste, ki so dovolj informirani, da jih izkoristijo. Metodologije ocenjevanja vrednosti nepremičnin niso statične; prilagoditi se morajo kontekstu, v katerem se uporabljajo, vključno z različnimi ekonomskimi, socialnimi in celo pravnimi dejavniki. Ta prilagodljivost metod samo še povečuje dinamičnost trga, ustvarjajoč potrebo po celovitem razumevanju ne samo nepremičnin samih, ampak tudi okoliščin, ki jih oblikujejo. Na današnjem zahtevnem in neprenehoma spreminjajočem se trgu je ključno imeti celovito razumevanje različnih dejavnikov, ki vplivajo na odločitve. To vključuje ne le neprekinjeno spremljanje lokalnih in globalnih trendov, ampak tudi redne posvete s strokovnjaki iz vseh ustreznih področij. Cilj dela je zagotoviti udeležencem trga z orodji in informacijami, potrebnimi za uspešno navigacijo skozi številne izzive in izkoriščanje tržnih priložnosti. Kljub temu popolno razumevanje dinamike nepremičninskega trga zahteva več kot osnovna orodja in metode. Naša analiza, ki uporablja ocenjevalni elaborat kot praktično orodje, ponuja širši kontekstualni pogled na procese, ki vplivajo na tržno vrednost. Razen tehnične analize, to delo vključuje tudi uvide iz poglobljenih intervjujev z relevantnimi strokovnjaki na področju nepremičnin. Intervju z agencijami služi kot neprecenljiv vir informacij, še posebej za razumevanje novih in kompleksnih vplivov, ki so se pojavili v luči nedavnih ekonomskih in političnih dogodkov. Na koncu delo služi kot temelj za nadaljnja raziskovanja in strateške prilagoditve v sektorju nepremičnin. Skozi integracijo praktičnih orodij in razumevanje širših ekonomskih in političnih kontekstov, stremimo k natančnejšim, relevantnejšim in dolgoročno vzdržnim odločitvam na nepremičninskem trgu.
Published: 12.12.2023; Views: 168; Downloads: 13
.pdf Fulltext (1,60 MB)

30.
Prikrata vjerovnika (alienatio in fraudem creditorum) u europskoj pravnoj tradiciji i suvremenom hrvatskom pravu
Jelena Uzelac, 2023

Abstract: Izterjava upnikov je eden najstarejših pravnih institutov, mnogi pa ga imajo za enega najzanimivejših zaradi svoje pravne narave, ki je prežeta s človekovo naravo in njenimi stranpoti. Inštitut je tisti, ki poskuša uskladiti dva pogosto nasprotujoča si interesa, in sicer interes upnika, da dolžnik izpolni obveznost, torej ravna v skladu s temeljnim načelom obveznega prava, ki je pacta sunt servanda, in na drugi strani, interes dolžnika, da se mu poskuša izogniti in obdržati svojo lastninsko pravico. Ta institut, čeprav že stoletja navdušuje številne pravne strokovnjake in praktike, v praksi še vedno ni ustrezno razumljen in prihaja do številnih nedoslednosti v njegovi razlagi in uporabi, ki žal prepogosto vodijo v zelo nevarno pravno negotovost. Ko govorimo o pojmu rubeža upnika ter ob upoštevanju njegove vsebine in pomena, najprej pride na misel povezovanje tega pojma z določeno obliko goljufivega ravnanja. Včasih namerno, včasih nenamerno, včasih celo zlonamerno. Goljufivo vedenje je bilo vedno predmet pravnih, filozofskih in socioloških razprav, ker je globoko zakoreninjeno v človeški naravi. Prav zaradi tega je bilo že od samega začetka razvoja prava pomembno vzpostaviti mehanizem za zaščito tistih, ki so vestni in zvesti pravni normi in pogodbi. V najstarejših pravnih redih so upnikov interes skušali zaščititi s fizičnim sankcioniranjem dolžnika, sčasoma pa so fizične sankcije opustili in jih nadomestile premoženjske sankcije, kjer je dolžnikovo premoženje edino, kar upniku zagotavlja izpolnitev njegovih obveznosti. zahtevek. V prispevku je avtor poskušal prikazati zgodovinski razvoj instituta rubeža upnikov v evropski pravni tradiciji, od najstarejših časov, pa vse do sodobnega prava Republike Hrvaške in Republike Slovenije ter do izpostaviti razliko med izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj, ki so privedla do rubeža upnikov v stečaju in izven stečaja, pri čemer je največji poudarek v prispevku namenjen prav izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja. Dosedanje raziskave, ki so obravnavale in se v nekaterih delih dotikajo tematike upniškega rubeža, so pretežno starejšega datuma (začenši z deli avtorjev iz 19. stoletja) in večinoma obravnavajo kakšno drugo sorodno tematiko, zato so v določenih delih samo na kratko pregledano o alienatio in fraudem creditorum. Prav tako je treba poudariti, da se vprašanja rubeža upnikov le redko lotevajo s civilnopravnega vidika, torej avtorji to problematiko obravnavajo bolj stečajnopravno in celo kazensko v smislu goljufivega ravnanja dolžnika, ki ima znake kaznivega dejanja. V rimskem pravu je po ukinitvi osebne usmrtitve leta 326 pr. pr.n.št., je bil institut fraus creditorum izjemno dobro razvit v smislu civilnega delikta pretorskega prava. Rimsko pravo je dalo upniku možnost, da izterja premoženje, s katerim je dolžnik razpolagal, ne le zaradi varstva upnikovih pravic, ampak tudi zaradi varstva javnega interesa, ki je bil s preprečitvijo izpolnitve dolžnosti oškodovan. Upnik je lahko uveljavljal svojo pravico na več pravnih sredstev. Najprej z interdiktom (interdictum fraudatorium), nato s tožbo (ki se je šele v Justinijanovem času imenovala actio Pauliana), z možnostjo vrnitve v prejšnje stanje (in integrum restitutio ob fraudem) in nazadnje na podlagi določil oz. zakon Lex Aelia Sentia, ki je prepovedoval osvoboditev dolžnikovih sužnjev v škodo upnika. V Justinijanovem času je actio Pauliana postala edino pravno sredstvo za zaščito upnika pred neugodnimi razpolaganji njegovih dolžnikov. Od Justinijanovih časov, preko srednjega veka in vse do 19. stoletja, ko so nastale prve prave večje evropske kodifikacije civilnega prava, je bil institut rubeža upnikov v pravni znanosti in pravni praksi zakoreninjen na rimskopravnih temeljih, tj. po vsebini in načinu uporabe enaka, kot je bila tudi v rimskih časih. Pravni duh 19. stoletja je prevzel institut actio Pauliana, ga vnesel v vsebino omenjenih kodifikacij in tako je drugi del rimske pravne tradicije postal vir prava in sredstvo, s katerim sodobni pravniki delno rešujejo problem izterjave terjatev, rubeža upnikov in ravnanja v nasprotju z načelom pact sunt servanda. Hrvaški zakon o obveznih razmerjih ni izjema. Da bi torej lahko v celoti razumeli vsebino pravnega varstva, ki ga upnikom ponujajo sodobne pravne rešitve, in da bi lahko predvideli njegov morebitni razvoj v prihodnjih časih, je treba pristopiti k študiju rimskopravnih temeljev. Podrobno. Sedanjost in prihodnost določenega pravnega instituta lahko razumemo le, če poznamo njegovo zgodovinsko razvojno pot. Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v pravnem redu Republike Hrvaške urejajo določbe 66. do 71. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. V navedenih členih so posebej urejeni splošno pravilo izpodbojnosti, domneve izpodbojnosti, izključitev izpodbojnosti, izpodbojna sredstva, učinek izpodbojnosti in rok za vložitev tožbe, o čemer bomo podrobneje govorili v nadaljevanju prispevka. Prav tako imata pravna znanost in sodna praksa kot posredna vira poseben pomen, čeprav ju ne uvrščamo med neposredne pravne vire. Pravna veda (ki deluje izključno z močjo argumentov in avtoritete), ker gre za eno od pravnih vprašanj, ki so v pravni teoriji razmeroma dobro raziskana, sodna praksa pa, ker dejansko sodne odločbe (še posebej pa odločbe Vrhovnega sodišča RS Republika Hrvaška) imajo v našem pravnem sistemu (čeprav ne gre za precedencialno pravo) posebej velik pomen, ki ga je včasih mogoče primerjati ne samo z močjo zakona, temveč imajo te odločbe v razmerju do zakona včasih prioriteta. Vsekakor pa sodna praksa ne deluje le z močjo argumentov, ampak tudi z argumentom moči, ki je še toliko močnejši, če gre za višjo sodno stopnjo. Temeljna določba iz razmerja med upnikom in dolžnikom, ki jo vsebuje ZOO, je tista, po kateri je upnik v obligacijskem razmerju pooblaščen zahtevati izpolnitev obveznosti od dolžnika, dolžnik pa je dolžan izpolniti obveznost natanko tako, kot se glasi. Splošne predpostavke za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja so vsebovane v 66. členu Obligacijskega zakona in morajo biti, kot je navedeno zgoraj, izpolnjene kumulativno, in so: - zapadlost terjatve, - tožba dolžnika, - škoda na strani upnika, - in vzročno-posledično razmerje. Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj se ne šteje, da je upnikova terjatev ugotovljena s pravnomočno sodbo, temveč da je terjatev zapadla in da je bilo pravno dejanje opravljeno v upnikovo škodo. Po eni delitvi, predstavljeni v domači literaturi, obstajajo štiri splošne predpostavke za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja, in sicer: a) zapadlost upnikove terjatve, b) plačilna nesposobnost dolžnika:, c) dolžnikovo pravno dejanje:, d) obstoj dolžnikovega pravnega dejanja. oškodovanje upnika. Poleg vseh splošnih predpostavk je potrebno izpolnjevati tudi eno izmed posebnih predpostavk, kot tudi to, da imajo vse stranke v postopku ustrezno procesno identifikacijo (pasivno ali aktivno, odvisno od vloge). Zdaj veljavni obligacijski zakon v 66. členu določa, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnika. Čeprav zakon v okviru splošnih predpostavk za izpodbojnost pojma zapadlosti ne opredeljuje, temveč uporablja izraz "terjatev zapadla v plačilo", ga je treba razlagati kot zapadlost terjatve, to je trenutek, od katerega je upnik zapadel. je pooblaščen zahtevati plačilo svoje terjatve s prisilnim sredstvom, to je od trenutka, ko se šteje, da je dolžnik zapadel v zamudo. Pojem pravno dejanje predstavlja vse, kar je dejanje ali opustitev in ima določen pravni učinek. Vendar ni vsak pravni postopek predmet izpodbijanja. Možnost izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja je odvisna prav od njegovega učinka. Pri tem bo upošteval, da lahko upnik izpodbija le tisto pravno dejanje, ki ima za posledico oškodovanje ali oviranje upnika. Gre torej za takšno pravno dejanje, zaradi katerega se dolžnikovo premoženje zmanjša v korist tretje osebe, ne upnika, ali zaradi katerega je upnik v slabšem položaju glede poravnave svojega zahtevek. Lahko gre za aktivna ali pasivna ravnanja ali opustitve, za enostavna in zapletena ravnanja, za ravnanja, ki so ali niso v javni domeni, za ravnanja, ki so vsebinsko pravna, pa tudi za tista, ki so procesne narave. Pojem škode v okviru splošnih izpodbojnih predpostavk je treba razumeti ožje, to pomeni, da je treba škodo razlagati le kot škodo, ki pomeni nezmožnost izpolnitve upnikove terjatve zaradi opravljenega pravnega dejanja. Sem pa seveda ni všteta škoda, ki jo utrpi upnik zaradi neizpolnitve. Takšna škoda se ne odpravlja z izpodbojnim zahtevkom, temveč s posebnim odškodninskim zahtevkom, če so izpolnjene potrebne predpostavke za nastanek škodnega razmerja. Pri izpodbojni pravici se zahteva vzročno-posledična zveza med dejanjem dolžnika in nastalimi škodljivimi posledicami, kar pa bo včasih precej težko dokazljivo, zlasti če je bilo dejanj več zaporednih in so povzročila takšen učinek. v celoti (ni dovolj sredstev), do česar ne bi prišlo zaradi katerega (samega) od teh dejanj. Seveda je dokazno breme na upniku – tožniku. V sodobni pravni teoriji je pavlejska tožba opredeljena kot tožba zaradi rubeža upnika, to je tožba, s katero ima upnik, čigar terjatev je zapadla in poplačana, pravico izpodbijati dolžnikova pravna dejanja, ki so privedla do zmanjšanja. dolžnikovega premoženja (njegovo osiromašenje) do te mere, da dolžnik ne more izpolniti vaše obveznosti do upnika. Kot je bilo že večkrat poudarjeno v prejšnjih delih prispevka, ima pavlianska tožba korenine v rimskem pravu, kjer je predstavljala pravno sredstvo, s katerim je imel pretor pravico ugotavljati stanje dolžnikovega premoženja, kot da nič ni bilo odtujen. Po določbi 69. člena obligacijskega zakona se izpodbojna tožba (Pavlovska tožba) vloži proti dolžniku, pa tudi proti tretji osebi, ki je imela korist ali v čigar korist je bilo opravljeno pravno dejanje, ki se izpodbija, torej zoper njegove pravne naslednike. Če je kdo tretji odtujil korist, pridobljeno z odsvojitvijo, ki je sporna, se sme vložiti tožba zoper pridobitelja le, če je ta vedel, da je pridobitev njegovih prednikov lahko izpodbijana, in če je to korist odtujil z brezplačnim delom, tožba se lahko vloži zoper pridobitelja, čeprav tega ni vedel, toženec pa se lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost. Ta zakonski člen ureja tri zelo pomembna vprašanja: - način izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj; - pasivna identifikacija v primeru zavrnitve; - in možnosti, da se toženec izogne izpodbijanju. Izpodbijanje se praviloma opravi s tožbo v pravdnem postopku, upnik kot aktivna stranka, torej aktivno legitimiran, pa lahko vloži eno od tožb, o katerih bo podrobneje govora v nadaljevanju prispevka, če so izpolnjene z zakonom določene predpostavke. Pasivno legitimirana stranka je dolžnik, hkrati pa tudi tretja oseba, v korist katere je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje. Tovrstna pravna ureditev novega zakona o obligacijskih razmerjih predstavlja bistveno spremembo v primerjavi z zakonom iz leta 1978, saj se je razširil krog pasivno legitimiranih oseb. Pravni teoretiki in praktiki menijo, da je bilo to podaljšanje nujno, ker je bilo vodenje postopka med upnikom in tretjo osebo problematično, saj odločitev v tem postopku ne bi imela pravnega učinka proti dolžniku. V pavlijskih tožbah se s tožbenim zahtevkom zahteva, da se v postopku ugotovi, da je določeno pravno dejanje dolžnika brez pravnega učinka proti upniku. Tako v sodobnem civilnem pravu Republike Hrvaške ločimo štiri pavlijske tožbe: - domnevna pavlianska tožba (Actio Pauliana Dolosa); - Actio Pauliana Culposa; - družinska pavlianska tožba (Actio Pauliana Familiaria) - in kvazipavlovska tožba (Actio Quasi Pauliana). Zoper dolžnikova izterjavna pravna dejanja se vloži formalna pavlovska tožba, posebna predpostavka za vložitev te tožbe pa je dolžnikov namen, da z opravljenim dejanjem oškoduje upnika. Ta tožba se v praksi redko uporablja, ker je pogosto problem dokazati, da je dolžnik ravnal naklepno (zavestno in naklepno). Krivdna tožba se vloži, kadar dolžnik ni vedel, bi pa lahko vedel, ko je opravil izpodbijano pravno dejanje, da oškoduje upnika. To so pravzaprav vse tiste situacije, ko dolžnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Tudi ta je, tako kot domnevna pavlovska tožba, namenjena izpodbijanju izterjavnih pravnih dejanj dolžnika. Družinska pavlianska tožba je namenjena situacijam, ko dolžnik stori kakšno pravno dejanje v korist zakonca, potomca ali drugega sorodnika v škodo upnika. Rok za vložitev v tej zadevi je tri leta, torej dlje kot pri prejšnjih dveh tožbah, ker se domneva, da je zakonec ali drug sorodnik, v korist katerega je bila vložena tožba, vedel za njeno škodljivost. V tem primeru je domneva oškodovanja izpodbojna, kar pomeni, da ima toženec pravico dokazati nasprotno. Služi za zavrnitev inkaso pravnih tožb. Kvazipavlovska tožba je namenjena ovrženju brezplačnega odvetniškega dela in dejanj, namenjenih oškodovanju upnika. Tudi rok za njeno vložitev je 3 leta od izvedbe izpodbijanega dejanja, razlog za daljši rok pa je dejstvo brezplačne pridobitve. Pravna narava pavlijskih tožb je taka, da v primeru uspeha v pravdi s takšno tožbo pravno sredstvo ni nično, ampak le izgubi učinek, ne proti vsem, ampak samo proti tožniku (upniku) in le kolikor da je to potrebno za poravnavo njegovih terjatev. Avtor prispevka je ob prebiranju razpoložljive literature in primerjanju pravnih stališč obravnavanih avtorjev dobil vtis, da se je treba proučevanja instituta rubeža upnika lotiti ne le s pravnoteoretičnega vidika, temveč tudi z analizo sodne prakse. Avtor verjame, da bo analiza sodne prakse pripeljala do boljšega razumevanja tega pravnega instituta, zapolnitve pravnih praznin, poenotenja sodne prakse in odprave pravne negotovosti, ki se pogosto pojavlja pri njegovi uporabi.
Keywords: fraus, izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, splošne izpodbojne predpostavke, posebne izpodbojne predpostavke, pavlovske tožbe
Published: 12.12.2023; Views: 174; Downloads: 8
.pdf Fulltext (1,10 MB)

Search done in 0 sec.
Back to top