301. Splav v domeni politike in odločitev ženske, primerjava Slovenije in PoljskeKlara Sajevic, 2021 Opis: Umetna prekinitev nosečnosti je še vedno zelo delikatna, kontroverzna in sporna tema, čeprav se v življenju s splavom sreča večina žensk. Je predmet burnih razprav med nasprotniki in zagovorniki. Dostop do splava tehta pravice ploda proti pravicam matere. Kljub temu da večina držav razvitega sveta stremi k izboljšanju položaja žensk in njihovih reproduktivnih pravic ter s tem enakopravnosti med spoloma, so države, ki s spreminjanjem že tako restriktivne zakonodaje nazadujejo. Tak primer je Republika Poljska. Kljub temu da je bil ob njenem vstopu v EU pogoj liberalizacija zakonodaje glede človekovih pravic, predvsem umetne prekinitve nosečnosti, se je le-ta odločila zakonodajo še bolj zaostriti. Diplomska naloga je osredotočena predvsem na dogajanje ob koncu leta 2020 in v začetku leta 2021, ko je poljsko ustavno sodišče spremenilo pogoje za umetno prekinitev nosečnosti. Ta je sedaj dovoljena le v primeru, da je v nevarnosti življenje in zdravje matere ter če je nosečnost posledica kaznivega dejanja posilstva ali incesta. Ena izmed tem je tudi kako slovenska pravna ureditev ureja umetno prekinitev nosečnosti, ter primerjava s precej manj obširno poljsko ureditvijo. Kljub trenutni pravni ureditvi na Poljskem je imela le-ta skozi svojo zgodovino precej raznolike poglede na splav. Zanimivo je to, da je bil v času komunizma splav dostopnejši kot v času demokracije, kar pa je verjetno posledica vpetosti Katoliške Cerkve v politično sfero
Ključne besede: umetna prekinitev nosečnosti, Slovenija, Poljska, restriktivna zakonodaja, liberalna zakonodaja, splav, protesti, pro-choice, pro-life
Objavljeno: 10.01.2022; Ogledov: 1144; Prenosov: 188
 Celotno besedilo (340,20 KB) |
302. Določitev preživnine za otroka in pravne posledice neplačevanja preživninske obveznostiAdriana Prodanović, 2021 Opis: Vsak otrok, ki pride na ta svet, ima pravico do dostojnega življenja. Starši so tisti, ki morajo prvi poskrbeti, da bo otrok imel dovolj sredstev za preživetje in razvoj. V našem pravnem sistemu so starši v primeru ločenega življenja za svojega otroka dolžni plačevati preživnino. Otrokova korist je glavno vodilo, ki nas spremlja od določitve preživnine do njene izvršbe v primeru neplačevanja. Sodišča so varuhi otrokove koristi, zato mora vsaka določitev preživnine biti sodno potrjena. V primeru neplačevanja preživnine je upravičenec oz. zakoniti zastopnik dolžan sam uveljavljati zahtevke na podlagi pravice do preživnine. Prvi zahtevek je izvršba preživnine, nato sledi nadomestilo do preživnine in na koncu ovadba zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine. Glede na to, da vsak od teh postopkov zahteva določen čas, je najbolje vse zahtevke začeti takoj, ko se pojavi neplačevanje preživnine. Najbolj bistven del preživnine je, poleg njene primerne višine, njeno pravočasno plačevanje. Zelo pomembno je, da upravičenec ve, da vsak mesec lahko računa na preživnino. Vsako neplačevanje pušča na odnosu med zavezancem in otrokom posledice, ki lahko dolgotrajno vplivajo na njun odnos. Vsak starš je sam odgovoren za svoj odnos, ki ga ima s svojim otrokom. Z rednim plačevanjem preživnine zavezanec pokaže, da sprejema odgovornost, ki jo ima do svojega otroka
Ključne besede: preživninska obveznost in preživnina, določanje preživnine, izvršba preživnine, omejitev izvršbe, kaznivo dejanje, neplačevanja preživnine
Objavljeno: 10.01.2022; Ogledov: 1165; Prenosov: 73
Celotno besedilo (728,79 KB) |
303. Varstvo in vzgoja otroka, preživljanje otroka in otrokovi stiki po razvezi zakonske zvezeKaja Kern, 2021 Opis: V diplomskem delu se bomo ukvarjali z vprašanjem položaja mladoletnih otrok ob razpadu ali razvezi zakonske ali zunajzakonske zveze ter njihovimi pravicami, ki jim pripadajo v vseh postopkih, kjer se odloča o ključnih vprašanjih otrok. Starši imajo glavno in enako odgovornost pri varstvu in vzgoji otroka ter pri njegovem razvoju, upravičeni pa so tudi do pomoči države pri izvajanju svoje odgovornosti. O dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo, preživljanju otroka in otrokovih stikih odloči sodišče na podlagi presoje o tem, pri katerem od staršev bo otroku zagotovljena večja korist. Če je to med staršema sporno, si sodišče pri odločitvi praviloma pomaga z mnenjem Centra za socialno delo in otrokovim mnenjem. Otrokovo mnenje se upošteva, če ga je sposoben izraziti sam ali preko nekoga, ki mu zaupa. Sodišče lahko v postopku otroku postavi posebnega zastopnika (zagovornika otroka), ki vzpostavi stik z otrokom in nato sodišču sporoča njegovo videnje in otrokove želje. V primeru, da je otrok ogrožen, se med postopkom lahko sprejmejo tudi začasne odredbe. S sprejetjem Družinskega zakonika je na področju družinskega prava prišlo do nekaterih sprememb na obravnavanem področju postopka za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih, ki jih bomo prikazali v okviru diplomskega dela
Ključne besede: varstvo in vzgoja otroka, preživljanje otroka, stiki z otrokom, Center za socialno delo, načelo največje koristi otroka, mnenje otroka, varuh otrokovih koristi
Objavljeno: 10.01.2022; Ogledov: 855; Prenosov: 87
Celotno besedilo (1,06 MB) |
304. Posvojitev in razveljavitev posvojitveKlavdija Kavčič, 2021 Opis: V Sloveniji otroci uživajo posebno skrb in varstvo, kar izhaja že iz 56. člena Ustave Republike Slovenije, ki izpostavlja, da imajo otroci in mladoletne osebe, ki so ostale iz različnih razlogov brez staršev, posebno varstvo, ki jim ga zagotavlja država. Takšno varstvo predstavlja tudi posvojitev, ki predstavlja posebno obliko varovanja otroka, s katero nastane med posvojiteljem in otrokom enako razmerje kakor med roditelji in njihovimi potomci. Posvojitev je podrobneje predstavljena v nadaljevanju diplomskega dela. Na področju posvojitev je leta 2019 prišlo do nekaj sprememb in novosti, saj se je dne 15. 4. 2019 začel uporabljati Družinski zakonik, ki je nadomestil Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V Sloveniji je zelo malo otrok za posvojitev, kandidatov, ki so primerni, da postanejo posvojitelji pa vedno več, zato se v Sloveniji veliko več srečujemo z mednarodnim posvojitvami kot pa nacionalnim posvojitvam. Bistvo diplomskega dela je predstaviti celoten postopek posvojitve, ki se začne z oddajo vloge za posvojitev na center za socialno delo in konča z odločbo o posvojitvi, ki jo izda sodišče. O odločitvi posvojitve od leta 2019 odloča sodišče, pred tem pa je o posvojitvi odločal center za socialno delo
Ključne besede: posvojitev, posvojenec, posvojitelj, razveljavitev posvojitve, razveza posvojitve, Družinski zakonik, otrokova korist
Objavljeno: 10.01.2022; Ogledov: 865; Prenosov: 71
Celotno besedilo (680,74 KB) |
305. Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncevBlažka Bright, 2021 Opis: Podjetniško premoženje sodi v primeru, ko se eden ali oba zakonca ukvarjata s podjetništvom, v skupno premoženje zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je vsakršno premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Ker podjetniško premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev, se za delitev premoženja in upravljanje tega premoženja uporabljajo določbe družinskega prava, prav tako pa se tudi uporabljajo določbe korporacijskega razmerja, ki urejajo delovanje in upravljanje gospodarskih družb. Tukaj nastane kolizija med obema določbama, vendar velja upoštevati, da veljajo določbe družinskega prava lex specialis, zato se v razmerju med zakoncema, t. i. notranjem razmerju, uporabljajo le te. V razmerju do tretjih oseb, t. i. zunanje razmerje, se za upravljanje in izpolnjevanje obveznosti uporabljajo določbe korporacijskega prava. Zakonca lahko s deležem v družbi upravljata skupno ali pa ga upravlja zgolj eden od zakoncev, v tem primeru mora drugi zakonec podati soglasje. V nasprotnem primeru ima zakonec, ki ni podal soglasja, možnost izpodbijati pravni posel. Zakonec lahko izpodbija pravni posel zgolj v primeru, da je zakončev sopogodbenik v dobri veri. Pri upravljanju in razpolaganju s korporacijskimi pravicami, določbe korporacijskega prava različno določajo pravila, glede na obliko gospodarske družbe. Gospodarske družbe delimo na osebne (d. n. o. in k. d.) in kapitalske družbe (d. d., d. o. o., SE, in k. d. d.)
Ključne besede: skupno premoženje, podjetniško premoženje, zakonca, družinsko pravo, korporacijsko pravo
Objavljeno: 10.01.2022; Ogledov: 938; Prenosov: 79
Celotno besedilo (394,74 KB) |
306. Posvojitev in razveljavitev posvojitveAleša Blažič, 2021 Opis: Diplomsko delo podrobno opredli institut posvojitve, ki ga urejajo tako nacionalni kot tudi mednarodni pravni akti. Posvojitev je oblika socialnega starševstva, pri kateri si starši in otroci ne delijo skupne genske zasnove, kar pomeni, da si niso v sorodu. Institut posvojitve ni nekaj novega. Na osnovi poznanih zgodovinskih dejstev so ga uporabljali že v Mezopotamiji, in sicer v Hamurabijevem zakoniku, in tudi Rimljani v antičnem Rimu, kjer institut posvojitve omenja Justinijanov kodeks. Slovenska zakonodaja posvojitev ureja posredno že z Ustavo Republike Slovenije. Ustavne določbe udejanja ureja Družinski zakonik; ta določa zakonske pogoje postopka za ugotavljanje pogojev za posvojitev, v okviru katerega delavci in delavke ugotavljajo, ali adoptiranci izpolnjujejo vse zakonske pogoje in ali so prijavitelji primerni kot kandidati za posvojitev, postopek odločanja o posvojitvi in primere, v katerih je ta neveljavna in kot taka tudi izpodbojna. Pravo pozna različne oblike posvojitve: popolno, nepopolno, enostransko, posvojitev s strani ene osebe, meddržavno oziroma mednarodno, blanko in inkognito posvojitev. V Republiki Sloveniji blanko in inkognito posvojitvi nista dovoljeni. Posvojitve v Republiki Sloveniji ni mogoče razvezati, vendar jo je mogoče v zakonsko določenih primerih razveljaviti. Diplomsko delo poleg teoretičnega dela o posvojitvi in njeni razveljavitvi vsebuje tudi intervju. Izveden je bil za namene diplomskega dela z osebo, ki je skupaj z možem (zakoncem) v Republiki Sloveniji posvojila deklici
Ključne besede: posvojitev, adoptanti, adoptiranec, razveljavitev posvojitve, Družinski zakonik
Objavljeno: 10.01.2022; Ogledov: 925; Prenosov: 93
Celotno besedilo (529,71 KB) |
307. 75 let OZN – dosežki in nemočPia Ternovec, 2021 Opis: Organizacija združenih narodov, poznana pod kratico OZN, je mednarodna organizacija, katere del je 193 držav sveta. Ustanovljena je bila 24. oktobra 1945 s strani 51 držav, ki so se po vojni zavezale k varovanju in ohranjanju mednarodnega miru in varnosti, razvijanju prijateljskih odnosov med narodi, uresničevanju mednarodnega sodelovanja ter spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sedež organizacije se nahaja v New Yorku, njen aktualni generalni sekretar pa je António Guterres. Magistrsko delo je posvečeno predstavitvi OZN, s poudarkom na njenih dosežkih ter nemoči, s katerimi se je soočala v svojih petinsedemdesetih letih obstoja. To je bilo doseženo s pomočjo več različnih metod, in sicer deskriptivne, analitične, sintetične, induktivno-deduktivne metode ter metode kompilacije. V magistrskem delu pa se obenem skuša potrditi tudi tri temeljne hipoteze, med katerimi je recimo ta, da je OZN v svojih petinsedemdesetih letih delovanja za seboj pustila skupek pozitivnih in negativnih posledic. Namen magistrskega dela je prikazati delovanje OZN v svojih petinsedemdesetih letih obstoja. V uvodnem delu je definiran pomen OZN v svetu. V jedru magistrskega dela sledi kratka predstavitev organizacije, kjer so opisani njeni poglavitni organi, specializirane agencije in ostale mednarodne organizacije. Nato se preide na bistvo magistrskega dela, kjer so v obravnavi dosežki in nemoč OZN. Eden izmed njenih ključnih dosežkov je predvsem ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, spodbujanje in spoštovanje človekovih pravic. V povezavi s svojimi dosežki in nemočjo pa je bila organizacija deležna tudi številnih kritik: od moralne in filozofske kritike, kritike učinkovitosti do diplomatske in politične kritike.
Ključne besede: dosežki Organizacije združenih narodov, nemoč Organizacije združenih narodov, mir in varnost, človekove pravice, mednarodno pravo
Objavljeno: 07.01.2022; Ogledov: 817; Prenosov: 93
Celotno besedilo (919,52 KB) |
308. Pravni pogled na kitajski Sistem javnega slovesaAndraž Slatnar, 2021 Opis: Množični videonadzor državljanov postaja stalnica vsakodnevnega življenja. Če smo še pred leti zgolj skomignili z rameni in tovrstno početje naprtili avtoritarnim sistemom, ki kršijo človekove pravice, pa je ravno aktualna koronakriza razgalila šibkost varovanja človekove zasebnosti, intime in primere, kako se (lahko) v imenu nacionalne varnosti opravičujejo posegi v vsakodnevno življenje ljudi. Razsežnosti, do katerih je prišlo na področju videonadzora v Ljudski republiki Kitajski, ki namerava s pomočjo sodobne tehnologije ne zgolj nadzirati družbo, temveč jo prevrednotiti po svojih nazorih, so težko predstavljive. In to praktično za vsako ceno. Namen magistrskega dela je bralcu razgaliti kitajski Sistem javnega slovesa, visokotehnološki sistem videonadzora, ki bo spremljal kitajske državljane pri njihovem vsakodnevnem življenju in vrednotil, kako se obnašajo, kaj počnejo, s kom se družijo in kakšen odnos imajo do vladajoče komunistične partije, potem pa bo to pretvoril v točke javnega slovesa, na podlagi katerih bo življenje Kitajcev bodisi lažje bodisi težje. Cilj magistrskega dela je problematiko sistema predstaviti čim bolj nepristransko. Prikazane so njegove prednosti in slabosti ter kaj se je iz njega mogoče naučiti, preden bo ideja o tovrstnem nadzorovanju in točkovanju ljudi neizbežno priromala na mizo evropskih zakonodajalcev. Dejstvo je namreč, da se tehnologija dandanes razvija z neverjetno hitrostjo, pravo pa le s težavo sledi hitro spreminjajoči se družbeni stvarnosti. Kljub temu pa to ni in ne sme biti izgovor, da se tehnologiji in vsakokratni vladajoči oblasti ne zarišejo meje, preko katerih ne smeta. Nezmožnost takšnega omejevanja namreč (lahko) vodi v hude absurde in kršitve temeljnih človekovih pravic, kot so razgaljene v magistrskem delu.
Ključne besede: videonadzor, kitajski Sistem javnega slovesa, kamere, kaznovanje, pravo varstva osebnih podatkov
Objavljeno: 07.01.2022; Ogledov: 752; Prenosov: 90
Celotno besedilo (1,48 MB) |
309. Kršitve človekovih pravic v povojni BiH in vloga mednarodne skupnostiTea Martinović, 2021 Opis: V pričujočem delu raziskujemo povezavo med državo BiH danes, Daytonskim mirovnim sporazumom, mednarodno skupnostjo in človekovimi pravicami, kot je bila vzpostavljena z Daytonskim mirovnim sporazumom. Z njim je nadzor in pristojnost nad delovanjem države prešel na mednarodno skupnost, kar je lahko v nasprotju s konceptom suverene države. Sistem v BiH je eden od najbolj kompleksnih sistemov v svetu, kar se kaže tudi na področju človekovih pravic. Delo odkriva temelje med sporazumom in sistemskimi kršitvami pravic, kjer neki napredki zaradi blokad s strani političnih vodij in nacionalnega interesa skupaj s samo Ustavo BiH v veliki meri le tega onemogočajo. Opravljenih je bilo 10 intervjujev, kjer so bili intervjuvani raznoliki sogovorniki, poleg tega so bila kot sekundarna gradiva uporabljena zakonodaja, poročila, članki. Namen pričujočega dela je opisati in analizirati vlogo, odnos in ravnanja ter učinkovitost mednarodne skupnosti v povojni Bosni na področju varovanja človekovih pravic, pri čemer je osredotočenost magistrskega dela na oblike in razsežnosti kršitev človekovih pravic na raznolikih področjih. Pričujoče delo se osredotoča na mednarodne organizacije, ki imajo danes pomembnejšo vlogo pri delovanju države in zaobjame različna področja človekovih pravic. Raziskovalo se je tudi zakaj in kako prihaja do kršitev človekovih pravic ter o tem, kakšna je vloga oziroma ravnanje in odnos mednarodne skupnosti pri temu danes. Sklepamo lahko, da je tema precej neraziskana in bi to magistrsko delo lahko delno zapolnilo del manjkajoče vrzeli in tako pripomogla k temu, da postanemo bolj pozorni na same kršitve ter da se izboljšajo strategije uveljavljanja in zaščite človekovih pravic.
Ključne besede: človekove pravice, povojna BiH, mednarodna skupnost, Daytonski mirovni sporazum, etnična diskriminacija
Objavljeno: 06.01.2022; Ogledov: 838; Prenosov: 62
Celotno besedilo (1,67 MB) |
310. Primerjava starih in novih posplošenih tržnih vrednosti nepremičninKatarina Jamnik, 2021 Opis: Bistveni namen novega množičnega vrednotenja v Sloveniji je uvedba davka na nepremičnine in pa vzpostaviti celosten sistem vrednosti nepremičnin na enem mestu. Osnovo za vzpostavitev sistema množičnega vrednotenja pa tvorijo javne evidence; katere osnovne tri so: zemljiški kataster, kataster stavb in register nepremičnin. Za evidentiranje podatkov v zgoraj omenjene evidence je pristojna Geodetska uprava, ki na prvi stopnji vodi upravni postopek. V letu 2017 je bil sprejet nov Zakon o množičnem vrednotenju (Uradni list RS, št. 77/17, 33/19 in 66/19), 1. 4. 2020 pa tudi Uredba o določitvi modelov vrednotenja nepremičnin (Uradni list RS, št. 22/20), s katerim hoče vlada izvesti novo množično vrednotenje pri nas, pod idejo, da so obstoječi podatki zastareli in tako posledično neprimerni. V magistrskem delu je opisan sistem množičnega vrednotenja pri nas, prav tako pa tudi stari in novi modeli, ki določajo vplive na posplošeno vrednost nepremičnin. Opisani so zgodovina množičnega vrednotenja in prvi zametki poizkusa vzpostavitve sistema vrednotenja pri nas. Ker je sodelovanje javnosti zelo pomemben steber pri oblikovanju modelov in sistema, je v tem delu pojasnjen postopek sodelovanja vseh akterjev pri oblikovanju modelov, prav tako pa tudi pravna varnost lastnikov nepremičnin, kot osnovna pravica vseh lastnikov nepremičnin. V zadnjem sklopu tega dela je bil izveden še izračun novih posplošenih tržnih vrednosti nepremičnin, izračunanih na podlagi treh različnih modelov, in pa natančna primerjava med starimi in novimi vrednostmi. Na koncu raziskave je bilo ugotovljeno, da so se vrednosti v povprečju povišale za 24 %, kar je bilo več od pričakovanih rezultatov.
Ključne besede: množično vrednotenje, modeli vrednotenja, katastri, tržna vrednost, nepremičnina
Objavljeno: 06.01.2022; Ogledov: 1042; Prenosov: 79
Celotno besedilo (1,66 MB) |
