121. Kibernetske grožnje nacionalni varnostiGoran Flisar, 2021 Opis: V magistrskem delu obravnavamo in proučimo kibernetske grožnje z vidika nacionalne varnosti. Omenjene grožnje imajo namreč vedno večji pomen v sodobni varnosti, tako v nacionalnem kot tudi mednarodnem okolju. Kot temeljno raziskovalno metodo v magistrskem delu uporabimo metodo analize primarnih in sekundarnih virov, s katero proučimo literaturo, normativne akte ter diplomska, magistrska, doktorska in druga dela, ki obravnavajo proučevano tematiko. Za proučevanje udejanjanja kibernetskih groženj v praksi uporabimo študijo primera. Ugotoviti želimo, v kolikšni meri kibernetske grožnje predstavljajo grožnjo nacionalni varnosti ter na kakšne načine se lahko najuspešneje zoperstavimo tem grožnjam. Opredelimo temeljne pojme kibernetske varnosti in kibernetskih groženj ter jih umestimo v kontekst nacionalne varnosti. Ugotavljamo, kakšen je trenutni nacionalni in mednarodni pravni red na področju kibernetske varnosti in kibernetskih groženj, kateri so možni zaščitni ukrepi za zoperstavljanje kibernetskim grožnjam, kakšna sta bila namen in način kibernetskih ogrožanj nacionalne varnosti v primerih iz prakse ter kakšna je teža oziroma pomen kibernetskih groženj nacionalni varnosti v odnosu do drugih oblik ogrožanja nacionalne varnosti. V raziskavi ugotovimo, da se obseg kibernetskih groženj nacionalni varnosti z razvojem in implementacijo sodobnih tehnologij povečuje in da je za uspešno izvajanje kibernetske varnosti potreben celovit pristop
Ključne besede: kibernetska varnost, nacionalna varnost, kibernetske grožnje, kibernetski prostor, informacijska varnost
Objavljeno: 01.07.2022; Ogledov: 846; Prenosov: 81
 Celotno besedilo (1,34 MB) |
122. Stres delovnih dnevnih migrantovKatja Bezjak, 2021 Opis: Vedno hitrejši življenjski ritem prinaša s seboj posledice in le malokdo uspe ohraniti notranje ravnovesje. Tako delovni dnevni migranti kot ostali zaposleni se običajno tega zavedajo, ne zavedajo se pa posledic, katere prinaša takšen način življenja. Svet se hitro razvija in povzroča spremembe, katerim velikokrat ne uspemo slediti, kar privede do stresa. Želja po uspešni karieri povzroča veliko negativnih posledic, potrebno jih je pravočasno prepoznati in jih sproti odpravljati ali preprečevati. Stres poskušamo odpraviti in se mu izogniti na tak in drugačen način, a včasih neuspešno. Stres je tako postal del našega vsakdanjega življenja. Namen magistrskega dela je na podlagi domačih in tujih virov, literature in ter izvedene empirične raziskave opredeliti stres, njegove dejavniki in ukrepe v boju proti stresu delovnih dnevnih migrantov. Cilji magistrskega dela so opredeliti osnovne pojme o stresu in opredeliti vrste stresa, kateremu so izpostavljeni delavci na delovnem mestu in ob prihodu na delo, opisati posledice stresa ter opisati metode in tehnike za premagovanje stresa. V magistrskem delu predstavljamo stres, kateremu so podvrženi delavci migranti, pri čemer smo največ poudarka dali na stres dnevnih delovnih migrantov. Tema je aktualna, saj je zaradi gospodarskega stanja v državi vsak dan na tisoče delavcev iz Slovenije prisiljenih dnevno potovati na delo v tujino. Največ med njimi jih potuje na delo v Avstrijo, številni pa tudi v Italijo. Že v domačih podjetjih je pojav stresa na delovnem mestu vse pogostejši in je stresnih dejavnikov v domačem okolju precej. Delavci migranti pa so podvrženi nekaterim dodatnim stresorjem kot zaposleni, ki delajo v domačih podjetjih. Med njimi moramo vsekakor omeniti dostop do delovnega mesta, v okviru tega pa vsakodnevne naporne vožnje, večinoma z osebnim avtomobilom. Te vožnje so postale še dodatna težava v času, ko se spopadamo s koronavirusom, zaradi katerega je pogosto otežen prestop državnih mej. Posledično smo v zadnjem delu magistrskega dela podali nekaj predlogov, ki bi lahko služili kot ukrep za zmanjšanje stresa
Ključne besede: stres, delovni stres, zmanjšanje stresa, delovni migranti, dnevni delovni migranti, stres delovnih migrantov
Objavljeno: 01.07.2022; Ogledov: 731; Prenosov: 66
Celotno besedilo (2,68 MB) |
123. Ponovna uporaba informacij javnega značajaSimon Klevže, 2021 Opis: Ponovna uporaba informacij javnega značaja je aktualna tema zaradi dodane vrednosti, ki jo prinaša zasebnemu sektorju in državljanom. Pri raziskovanju tematike je bila uporabljena opisna metoda, metoda analize odločb informacijskega pooblaščenca in analize podatkov na portalu OPSI ter polstrukturiran intervju z enajstimi mestnimi občinami in eno občino. Namen in cilj diplomskega dela je predstaviti dejansko stanje glede ponovne uporabe informacij javnega značaja, razloge za neobjavo informacij za ponovno uporabo, razloge za predolgo trajanje postopkov ob zavrnitvi Zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja ter podati predloge za ureditev problematike. Ugotovitve iz intervjuja kažejo, da je večina občin seznanjenih z objavo informacij javnega značaja. Polovica objavlja vse zbirke iz pristojnosti posameznega organa na spletni strani občine (na svetovnem spletu), dobra četrtina pripravlja podatke za objavo na svetovnem spletu. Največ jih meni, da je razlog za neobjavo v tem, ker objava povzroča dodatno delo, nekoliko manj pa jih meni, da je razlog neobjave v tem, da predpisi izrecno ne določajo svetovnega spleta kot mesta za objavo informacij javnega značaja za ponovno uporabo. Analizirani primeri kažejo, da je razlog za predolgo trajanje postopkov pridobitve informacij javnega značaja dolg postopek odločanja Informacijskega pooblaščenca, Upravnega sodišča in organa, na katerega je vloga prosilca naslovljena. Ukrep za spodbuditev objave odprtih podatkov bi bil predpisan katalog podatkov za ponovno uporabo in objava sodne prakse, katere so bile koristi od sedaj objavljenih podatkov pa tudi zaposlitev osebe na MJU, ki bi skrbela za objavo podatkov na portalu OPSI, in določitev sankcij za neobjavo odprtokodnih podatkov javnega značaja
Ključne besede: ponovna uporaba informacij javnega značaja, razširjenost, pravna ureditev, dostopnost, javni sektor
Objavljeno: 01.07.2022; Ogledov: 603; Prenosov: 45
Celotno besedilo (1,12 MB) |
124. Prispevek Republike Slovenije v mednarodnih civilnih misijah – ocena vloge slovenske policijeAllen Lorbek, 2022 Opis: Z namenom nadzora premirja med Izraelom in sosednjimi državami je Organizacija Združenih narodov leta 1948 vzpostavila prvo mirovno operacijo, imenovano UNTSO. Od takrat dalje se mednarodna skupnost trudi pomagati razreševati konflikte oz. vzpostavljati pogoje za vzpostavitev in ohranjanje miru, vladavine prava ter izgradnjo države. Napotitve v mednarodne mirovne misije in operacije so od nekdaj predstavljale svojevrsten izziv, saj vsaka organizacija in tako tudi policija, upravlja s svojimi lastnimi viri glede na cilje, ki so značilni zanjo, in si prizadeva le-tem slediti. Tako lahko med značilne organizacijske vire štejemo splošne vire, ki vključujejo tudi cilje kadrovanja in financ, kakor tudi fizične (zmožnost opravljanja takšnega dela) ter naravne vire (na primer obveznosti do družine). Zunanje okolje organizacije je pomembno samo zato, ker določa cilje organizacije. Države so tiste, ki na podlagi nacionalne zakonodaje, prioritet, proračuna, strateških interesov in razpoložljivosti kadrov sekundirajo svoje strokovnjake v posamezne misije. Največkrat pa se zatakne ravno pri kadrih: manko kariernega razvoja, pomanjkanje spodbud pristojnih ministrstev za napotitev njihovih ekspertov, pomanjkanje usklajenega kurikuluma usposabljanj in izmenjave dobrih praks, prenizka solidarnost med državami članicami itd. Vse to pa tudi vpliva na uspešnost posamezne misije oziroma njen zagon. Kot ugotavlja DCAF, bi morale vlade razviti jasno politiko do sodelovanja v mednarodnih misijah. Za uspešno delovanje je kadrovski menedžment strateškega pomena vsake sodobne organizacije, tako tudi za slovensko policijo.
Ključne besede: mirovne operacije, napotitve, zakonodaja, kadri, policija
Objavljeno: 28.06.2022; Ogledov: 1250; Prenosov: 87
Celotno besedilo (2,71 MB) |
125. Begunski val leta 2015 v luči mednarodnega prava s poudarkom na konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951Urška Kališnik, 2022 Opis: Magistrsko delo obravnava problem begunskega vala leta 2015 v luči mednarodnega prava s poudarkom na Konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951. Temeljni zakon, ki ureja področje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, je Zakon o mednarodni zaščiti. V njem je definiran pojem mednarodne zaščite, ki sicer pomeni status begunca ali status subsidiarne zaščite. Slovenija kot tudi EU stremi k vzpostavitvi skupnega evropskega azilnega sistema. Postopek mednarodne zaščite bi namreč moral biti za vse prosilce mednarodne zaščite hiter, pravičen in pošten. V magistrskem delu smo analizirali migracijsko in azilno politiko na ravni EU in probleme mednarodnega pravnega varstva tujcev v EU in Sloveniji. Razdeljeno je na več poglavij. V prvem delu predstavljamo obravnavno tematiko ter problem in predmet raziskovanja s postavljenimi hipotezami. Nadaljujemo z namenom in cilji raziskovanja, oceno že opravljenih raziskovanj ter metodami raziskovanja. V drugem delu, v teoretičnih izhodiščih, predstavljamo osnovne pojme, kot so: begunec, azil, prosilec za azil, tujec, varna tretja država, izvorna država … V tretjem sklopu smo na kratko opredelili pojem migracij, vrste in vzroke. Četrti in peti sklop sta namenjena opisu pravnih temeljev mednarodnega prava za zaščito azilantov/beguncev. V šestem in sedmem sklopu smo analizirali in ocenili primernost ukrepov aktivne azilne/begunske politike v Republiki Sloveniji na podlagi vključevanja azilantov/beguncev. V zaključku smo predstavili dosežene rezultate in cilje magistrskega dela, preverili hipoteze in predstavili prispevek rezultatov raziskave k stroki ter uporabnost rezultatov raziskave.
Ključne besede: begunec, Konvencija o statusu beguncev, Zakon o mednarodni zaščiti, Schengen, skupna evropska azilna politika, varnostne grožnje
Objavljeno: 28.06.2022; Ogledov: 937; Prenosov: 94
Celotno besedilo (595,29 KB) |
126. Globalni dogovor o beguncihMateja Zalar, 2021 Opis: Magistrsko delo obravnava Globalni dogovor o beguncih in mednarodno pravno ureditev na področju zaščite beguncev, ki se je začela s sprejetjem Konvencije o statusu beguncev leta 1951. Poleg dogovora in konvencije delo obravnava začetke in delovanje Agencije ZN za begunce (UNHCR), opravljen je kratek pregled vzrokov za begunstvo in kakšna je situacija na področju begunstva danes. Opravljena je primerjava med Globalnim dogovorom o beguncih in Konvencijo o statusu beguncev ter pregled sprememb* na področju varstva beguncev na nivoju OZN in EU. Pri raziskovanju so bile uporabljene osnovne metode družboslovnega raziskovanja: zgodovinsko deskriptivna metoda, opis, primerjava, normativno-dogmatična metoda, analiza, sinteza, ocena in komentar. Cilj raziskave je bil opraviti analizo in primerjavo Konvencijo o statusu beguncev z Globalnim dogovorom o beguncih in preveriti, ali je Globalni dogovor o beguncih pravilna smer za nadaljnje spremembe in poenotenje zakonodaje na področju begunstva. Raziskovanje je podalo odgovor, da je Konvencija o statusu beguncev zagotovila beguncem pravice in državam gostiteljicam naložila nekatere dolžnosti, Globalni dogovor o beguncih pa poskuša zajeti, kako te pravice in dolžnosti izvajati v praksi. Dogovor kot tak ni pravno zavezujoč akt, ampak temelji predvsem na politični volji. Delo in rezultati lahko služijo kot osnova za strategijo zaščite beguncev.
Ključne besede: globalni dogovor o beguncih, Konvencija o statusu beguncev, Agencija ZN za begunce, Newyorška deklaracija, spremembe
Objavljeno: 28.06.2022; Ogledov: 720; Prenosov: 47
Celotno besedilo (1,06 MB) |
127. |
128. Etično pravni vidik izolacijskih ukrepov v domovih za starejšeSlavko Bolčević, 2021 Opis: V magistrskem delu se prepletata dve temi: na eni strani zagotavljanje varstva uporabnikov socialnovarstvenih zavodov pred nalezljivimi boleznimi in na drugi strani poseg v osebnostno pravico posameznika do svobode gibanja. Zakon o nalezljivih boleznih namreč predpisuje karanteno ali izolacijo za osebe, ki so zbolele za nalezljivo boleznijo. Zaradi boljšega razumevanja tematike smo v začetku magistrskega dela predstavili ukrepe za preprečevanje nalezljivih bolezni in v drugem delu predstavili veljavno zakonodajo na tem področju. Predstavili smo tudi mednarodne in nacionalne pravne vire omejevanja gibanja, z namenom omejitve širjenja nalezljivih bolezni, v povezavi z upoštevanjem ustavne pravice vsakega posameznika in Evropske konvencije človekovih pravic ter temeljnih svoboščin. V teoretičnem delu naloge smo uporabili opisno metodo dela. Pred začetkom pisanja smo sistematično proučili obstoječo domačo in tujo znanstveno literaturo ter druge tiskane in spletne vire, ki obravnavajo temo magistrskega dela. V empiričnem delu magistrskega dela smo uporabili kvantitativno neeksperimentalno metodo raziskovanja, in sicer metodo anketiranja, s katero smo definirali osnovno temo in idejo. Podatke smo zbirali s tehniko anketiranja, kot instrument smo uporabili strukturiran vprašalnik. Namen raziskave je predstaviti vidike ukrepa izolacije uporabnika za omejitev prenosa nalezljivih bolezni ter opozoriti na to, da so zaradi tega kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V okviru pravnih norm so rezultati izpostavili zavedanje kršitve človekove pravice do svobode gibanja. V okviru odgovorov na raziskovalni vprašanji smo podali alternativne možnosti za omejitve prenosa nalezljivih bolezni med uporabniki v DSO, brez spornega omejevanja svobode gibanja. Opozorili smo na obravnavo uporabnika kot subjekt z možnostjo soodločanja.
Ključne besede: nalezljive bolezni, ukrep izolacije, preprečevanje okužb, omejitev gibanja, človekove pravice
Objavljeno: 09.06.2022; Ogledov: 659; Prenosov: 49
Celotno besedilo (1007,91 KB) |
129. Trajnostna diplomacija turistične destinacije: študija primera čezmejne destinacije »Mura« in primerjava z destinacijo Šibeniško-kninske županijeSonja Kreslin, 2021 Opis: V disertaciji obravnavana tema trajnostne diplomacije je zasnovana na osebnem razumevanju potrebe po upravljanju mednarodnih odnosov med ljudmi in državo na ravni neinstitucionalizirane čezmejne destinacije z dano ekonomsko in ekološko realnostjo ter kulturno tradicijo z vidika trajnostnega razvoja destinacije in njenega turizma. Sociološko proučevanje diplomacije skozi funkcijo upravljalca mednarodnih odnosov nas je vodilo do hipotetično utemeljenega pričakovanja odnosa med sistemom diplomacije in sistemom destinacije (H1) ter sodelovalnega odnosa med diplomatsko organizacijo in destinacijskim upravljanjem (H2). Delo zapolnjuje vrzel med znanostjo o trajnostni diplomaciji in obstoječo diplomatsko prakso, saj ponuja tako poskus oblikovanja definicije in koncepcije trajnostne diplomacije kot tudi nov, analitični model za analizo mesta in vloge diplomacije v upravljanju strateškega razvoja destinacije, upravljanju odnosov destinacije in uresničevanju globalnih ciljev trajnostnega razvoja na destinaciji. Koncepcija trajnostne diplomacije je oblikovana na osnovi sinteze treh kompleksnih konceptov (diplomacije, destinacije in trajnostnega razvoja) in upošteva bistvene elemente konceptov ekonomske, kulturne, okoljske, javne, večtirne in multilateralne diplomacije. Disertacija je razdeljena na teoretični in empirični del, v katerem so vsa spoznanja preverjena na primeru čezmejne destinacije regij štirih držav (Slovenije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške) in primerjalno še s primerom destinacije Šibeniško-kninska županija v Republiki Hrvaški.
Ključne besede: trajnostna diplomacija, turizem, upravljanje, mednarodni odnosi
Objavljeno: 08.06.2022; Ogledov: 501; Prenosov: 44
Celotno besedilo (2,10 MB) |
130. Analiza zaposlovanja invalidov v Zavodu za zdravstveno zavarovanje SlovenijeVojko Breznik, 2021 Opis: Odnos delodajalcev do invalidov in verjetnost njihove diskriminacije močno vplivata na njihovo vključevanje na trg dela, zato zaposlovanje invalidov predstavlja velik izziv v zasebnem sektorju in še večjega v javnem. Tema je pomembna, ker sta invalidom z enakopravno obravnavo pri zaposlovanju omogočena družbena vključenost in samostojno življenje. V magistrskem delu je uvodoma proučena širša normativna ureditev pravic invalidov v mednarodnem in regionalnem okolju, v Evropski uniji in slovenski ureditvi, s poudarkom na njihovem zaposlovanju. Izvedena je raziskava o zaposlovanju invalidov v izbrani javni instituciji z namenom preveriti stanje zaposlenih invalidov in raziskati vpliv dejavnikov zaposlovanja invalidov na kadrovike pri njihovi odločitvi o morebitni zaposlitvi delavca invalida. Na podlagi izvedene raziskave je mogoče ugotoviti, da se je večina kadrovikov pri svojem delu v preteklosti že srečala z zaposlitvijo invalidov, to izkušnjo opisala kot pozitivno in načelno izrazila naklonjenost zaposlovanju invalidov v delovnem okolju. Kadroviki, ki so v preteklosti že zaposlovali invalide, imajo bolj naklonjena stališča o njihovemu zaposlovanju v primerjavi s tistimi, ki teh izkušenj nimajo. Kot najpomembnejši razlog za zaposlitev invalida se je izkazala ohranitev zaposlitve delavca, ki je postal invalid med zaposlitvijo, kar je mogoče pripisati zavedanju pomena družbene odgovornosti pri zaposlovanju. Rezultati raziskave na splošno kažejo, da je seznanjenost s področjem zaposlovanja invalidov med kadroviki pomanjkljiva. Ti rezultati lahko služijo kot izhodišče za nadaljnje poglabljanje v problematiko zaposlovanja invalidov in bolj vključujoče razumevanje načela družbene odgovornosti in zagotavljanja enakih možnosti pri zaposlovanju invalidov, sploh med delodajalci javnega sektorja.
Ključne besede: invalidi, trg dela, javni sektor, kadroviki, dejavniki zaposlovanja
Objavljeno: 24.03.2022; Ogledov: 869; Prenosov: 0 |
