871. Sistem nagrajevanja javnih uslužbencev kot element sodobnega menedžmentaKarmen Lukše, 2016 Opis: Javni sektor je vse bolj pod pritiskom pričakovanj in zahtev po modernizaciji, inovativnosti, povečanju kakovosti, učinkovitosti, uspešnosti ter večji prilagodljivosti okolju, s čimer bi se približal zahtevam, potrebam in pričakovanjem prebivalstva oziroma uporabnikov. Glede na to, da gre v javnem sektorju predvsem za storitveno dejavnost, so najpomembnejši člen sistema zaposleni. Da pa bi ljudje svoje delo dobro in učinkovito opravljali ter z veseljem prihajali v službo, morajo biti motivirani.Če dosegajo oziroma presegajo postavljene cilje, jih je treba primerno nagraditi. Da bo sistem nagrajevanja deloval tudi motivacijsko, je treba poznati potrebe zaposlenih. Nagraditi jih je treba z nagradami, ki so za njih privlačne. Sistem nagrajevanja mora biti zastavljen tako, da zaposlenim nudi zadovoljstvo ter občutek pripadnosti in pomembnosti, organizaciji pa dolgoročen obstoj in razvoj. Višina in vrsta nagrade mora biti odvisna od dela zaposlenih, zaposleni pa morajo jasno videti povezavo med prejeto nagrado in rezultati dela. V magistrskem delu smo podrobneje predstavili sistem nagrajevanja v javnem sektorju kot del kadrovskega menedžmenta. Obstoječa zakonodaja predvideva, da bo javni uslužbenec denarno nagrajen ali pa bo napredoval le v primeru, če bo ugotovljeno, da je svoje delo opravil nadpovprečno uspešno.
Ključne besede: javni uslužbenci, javni sektor, plačni sistem, motivacija, nagrajevanje, napredovanje, delovna uspešnost, Slovenija, magistrske naloge
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 4823; Prenosov: 310
 Celotno besedilo (2,75 MB) |
872. |
873. Državni in zasebni vidik implementacije čezmejnega zdravstvenega varstva v Evropski unijiTomaž Lampe, 2016 Opis: Zdravje je v sodobnem svetu ena najpomembnejših javnih in zasebnih dobrin, ki ga želimo ohraniti in delovati tudi na njegovo izboljšanje. Dinamične spremembe v družbi, napredek znanosti, staranje prebivalstva, uvajanje novih metod zdravljenja in novih tehnologij, razvoj znanj na številnih področjih ter mnogi drugi dejavniki, ki po naši oceni, vplivajo na spremembe v družbi, zahtevajo tudi ustrezno prilagajanje pravnih norm in uvajanje novih pravnih norm, ki morajo slediti novim potrebam družbe in posameznikov. V magistrskem delu smo raziskovali državnopravni in zasebnopravni vidik implementacije Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pacientovih pravic pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, ki jo je sprejel Evropski parlament 9. marca 2011. Slovenija je kot polnopravna članica EU implementirala direktivo v svoj pravni red. Ukvarjali smo se z razčlembo pomena in vpliva implementacije z državnega in zasebnega vidika ter vidika dejanske uporabe v praksi. Direktiva predvideva možnost obravnave pacientov pri ambulantnih storitvah v tujini, državah članicah EU, brez predhodnega soglasja nacionalnega zdravstvenega sistema. Predstavili smo probleme, ki so povezani z zagotavljanjem zdravstvenih storitev, kot so: čakalne dobe, enaka dostopnost za vse državljane, enake kakovosti zdravstvenih storitev znotraj držav članic EU, konkurenčnost, stroški financiranja zdravstvenih storitev; različnost zdravstvenih sistemov med državami članicami; zagotavljanje enake kakovosti zdravstvenega osebja; zagotavljanje uporabe najnovejših metod zdravljenja; opremljenost in organiziranost zdravstvenih ustanov ter druge probleme, ki lahko vplivajo na učinkovitost in uporabnost pravnih rešitev, ki jih direktiva prinaša. S pomočjo anketnega vprašalnika, v katerem je sodelovalo 787 oseb smo raziskali posameznikov pogled na področju čezmejnih zdravstvenih storitev in njegovo poznavanje pravic, ki izhajajo iz sprejete direktive o zagotavljanju čezmejnih zdravstvenih storitev. Podali smo tudi nekaj rešitev in izboljšav, ki bi lahko prispevali k izboljšanju slovenskega zdravstvenega sistema v povezavi z implementirano direktivo.
Ključne besede: magistrsko delo, čezmejno zdravstveno varstvo, implementacija, pacientove pravice
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 3455; Prenosov: 181
Celotno besedilo (1,56 MB) |
874. Diskriminacija na podlagi evropskega državljanstva in vpliv na vsakodnevno življenje v Republiki SlovenijiČrtomir Kurnik, 2016 Opis: Delo govori o diskriminaciji na področju evropskega državljanstva. Predstavljeno je evropsko državljanstvo, kako se je skozi zgodovino razvijalo in kakšne pravice to prinaša evropskim državljanom. Vse skupaj je predstavljeno s pomočjo zgodovinsko pomembnih dejstev, zakonodaje in prakse evropskega sodišča. Sledi razlaga diskriminacije na podlagi evropskega državljanstva, ki opredeli diskriminacijo v Evropi, predstavi vrste diskriminacije in pravno prakso s tega področja v Evropi. Sledijo študije treh primerov iz Slovenije, ki natančno predstavijo diskriminacijo na podlagi evropskega državljanstva. Glede na pogoje, ki jih slovenski subjekti postavljajo za pridobitev določenih storitev in blaga, so predstavljeni trije hipotetični primeri, ki so nato ocenjeni, ali takšna situacija pomeni diskriminacijo na podlagi evropskega državljanstva ali ne. Na podlagi študij je izdelano poglavje, ki predstavi vpliv diskriminacije evropskega državljanstva na vsakodnevno življenje evropskih državljanov, ki živijo v Sloveniji, kjer na podlagi hierarhije Maslowih potreb ugotovimo, ali in kako diskriminacija na podlagi evropskega državljana vpliva na vsakodnevno življenje evropskih državljanov, ki ne živijo v svoji državi ampak v drugi državi članici EU. Delo stremi k vprašanju diskriminacije evropskega državljanstva v Sloveniji in ugotavljanju, kako ta vpliva na življenje drugih evropskih državljanov v Sloveniji.
Ključne besede: diskriminacija, državljanstvo, evropsko državljanstvo, evropski državljani, Slovenija, Evropska unija, magistrske naloge
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 3772; Prenosov: 175
Celotno besedilo (2,43 MB) |
875. Zaposlovanje in brezposelnost mladih ter novejši razvoj aktivne politike zaposlovanja na tem področjuSuzana Krivec, 2016 Opis: Evropske države se spopadajo z reševanjem visoke stopnje brezposelnosti mladih. Stopnja brezposelnosti mladih je skoraj dvakrat višja od brezposelnosti ostalih. Za povečanje stopnje zaposlenosti sprejemajo Evropske države različne ukrepe. Mednje spada tudi aktivna politika zaposlovanja. Ukrepi za zaposlovanje mladih so zbrani v programu Jamstvo za mlade. Glavni cilj programa Jamstvo za mlade je zagotoviti vsaki osebi do 25. leta, da v roku štirih mesecev po končanem šolanju ali v obdobju brezposelnosti prejme ponudbo za zaposlitev, nadaljnje izobraževanje, vajeništvo ali pripravništvo. Slovenija s sprejetim programom zagotavlja, da bo v letih 2014-2015 sledila tej strategiji. To je zaposlitev ali usposabljanje na delovnem mestu, vključitev v formalno izobraževanje ali krajšo obliko institucionalnega ali praktičnega usposabljanja. V magistrskem delu smo analizirali prepoznavnost in uporabnost programa Jamstvo za mlade na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v območni službi Maribor in delež vključitev in zaposlitev s pomočjo ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Analiza rezultatov, kaže, da v večini mladi poznajo ukrepe programa Jamstvo za mlade, vendar slabo spremljajo novosti programa. Mladi iskalci zaposlitve, ki so vključeni v program Jamstvo za mlade v območni službi Maribor, se ne strinjajo, da bodo s pomočjo programa dobili ponudbo ali službo. Prepričani pa so, da bo program povečal število delovnih mest. Največji učinek pri zaposlovanju mladih v okviru programa je bil dosežen s programom Usposabljanje na delovnem mestu in Institucionalno izobraževanje. Program Jamstvo za mlade ne dosega zastavljenih ciljev.
Ključne besede: mladi, trg dela, brezposelnost, zaposlovanje, aktivna politika zaposlovanja, usposabljanje na delovnem mestu, finančne spodbude, Jamstvo za mlade, Zavod za zaposlovanje, Slovenija, Evropska unija, magistrske naloge
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 3847; Prenosov: 202
Celotno besedilo (1,52 MB) |
876. Uspešnost EU pri izvajanju mednarodnih zavez na področju varstva zraka s poudarkom na zmanjševanju emisij toplogrednih plinovDavid Kranjc, 2016 Opis: V magistrskem delu obravnavam uspešnost Evropske unije (EU) pri implementaciji in izvajanju mednarodnih sporazumov na področju podnebnih sprememb. Cilj magistrskega dela je oceniti uspešnost EU pri implementaciji in izvajanju zavez, ki jih je sprejela z mednarodnimi sporazumi o omejevanju onesnaževanja zraka na področju podnebnih sprememb. Uspešnost bom meril s tremi merili. Prvi je prenos mednarodnih zavez v notranji pravni red EU skozi uredbe in direktive, drugi je samo izvajanje zavez v državah članicah in kot zadnji je gibanje (zmanjševanje/povečevanje) emisij polutantov v državah članicah EU. V delu predstavim razvoj pravne ureditve varstva okolja v EU skozi ustanovitvene pogodbe in položaj mednarodnih okoljskih sporazumov v hierarhiji prava EU. Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti iz leta 1957 namreč ni vsebovala nobene izrecne določbe o okolju ali njegovem varstvu, šele leta 1987 sprejet Enotni evropski akt je dodal poglavje o varstvu okolja in vzpostavil pravni status varstva okolja s cilji in načeli okoljske politike, ki se je skozi kasnejše reforme pogodb nadgrajevala. V delu obravnavam mednarodne okoljske sporazume s področja varstva zraka, njihova najpomembnejša načela in zaveze, ki jih je tudi EU inkorporirala v svoje notranje pravo. Izpostavim pravilo o medsebojni izravnavi suverenosti, ki je bilo kot prvo mednarodno okoljsko načelo uveljavljeno skozi meddržavno arbitražo Trail Smelter in ne skozi mednarodni okoljski sporazum. Skozi pomembnejše pravne vire varstva zraka v EU sem analiziral uspešnost implementacije in izvajanja obravnavanih pravnih virov v nacionalno pravo držav članic EU. S pomočjo empiričnih podatkov, pridobljenih iz podatkovnih baz Evropske okoljske agencije (EEA), sem analiziral in predstavil gibanje (zmanjšanje/povečanje) emisij polutantov. Tako sem ugotovil, da je EU uspešna pri izvajanju mednarodnih zavez na področju zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.
Ključne besede: varstvo zraka, varstvo okolja, emisije, toplogredni plini, mednarodni okoljski sporazumi, Evropska unija, magistrske naloge
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 4320; Prenosov: 195
Celotno besedilo (1,58 MB) |
877. |
878. Ignac GolobTone Kos, 2016 Opis: Diplomacija je nepogrešljivi in nujni del vsakdanjika v mednarodnih odnosih. Poklicni diplomati igrajo pri tem pomembno vlogo. Ker prav oni zastopajo države in s tem milijonske narode, nosijo s sabo veliko družbeno odgovornost za podajanje, prenos ali izražanje stališč lastne države. Pomembno je, da v državi gostiteljici pridobijo čim več informacij, ki koristijo lastni državi. Magistrsko delo predstavlja poklicnega diplomata Ignaca Goloba, ki je nekaj let po polnoletnosti stopil v diplomacijo in bil vanjo vključen oziroma aktiven vse do svoje smrti leta 2002. Na začetku svoje diplomatske kariere leta 1953 je na jugoslovanskem veleposlaništvu v Stockholmu pri veleposlaniku Darku Černeju spoznal nekatere pomembne naloge in znanja, ki jih je obvladal, ter zakonitosti poklica, v katerega se je podal. Pri slednjem je spoznal diplomatski red in disciplino. Prve besede veleposlanika Černeja so se nanašale pomembne lastnosti, kot so točnost, videz in znanje jezikov. Kariera Ignaca Goloba, začenši s Švedsko, se je nemudoma nadaljevala v kraju, ki bi ga lahko imenovali križišče diplomacije. Organizacija združenih narodov (OZN) je diplomata Goloba poklicno močno zaznamovala. Postal je diplomat, ki je v svoji karieri do potankosti spoznal multilateralno diplomacijo. Ko je tako za časa bivše Jugoslavije pridobil številne diplomatske izkušnje v diplomaciji ter v njej deloval na številnih veleposlaniških funkcijah, med katerimi vsekakor sodijo kot najpomembnejša tista v okviru OZN, je s tem potrjeval znanje in izkušnje pri vodenju procesov v diplomatski organizaciji. V svoji diplomatski karieri je bil Golob štirikrat veleposlanik v jugoslovanski diplomaciji in dvakrat državni sekretar v slovenski. Prelomnica v njegovem življenju je bila uresničitev njegove napovedi o združitvi obeh Nemčij, kar se je dejansko zgodilo dve leti po napovedi. Po razdružitvi Slovenije od Jugoslavije je bil kmalu povabljen k uresničevanju ciljev takratne slovenske zunanje politike. Domala logično je, da je s svojimi izkušnjami, znanstvi (bistveno) prispeval k tedanji slovenski diplomaciji, da je Slovenija vstopila v članstvo OZN. Slovenska diplomacija je spoznala njegovo resnično vrednost in velikost poklicnega diplomata, ki ga je nosil v sebi, ter ga povabila za državnega sekretarja na Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ). Tam je izkušnje iz prejšnje diplomacije uresničeval v na novo nastajajoči slovenski diplomaciji. Sogovorniki so mi v procesu raziskovanja njegovega diplomatskega dela predstavili, kako je v funkciji državnega sekretarja učil, postavljal pravila ter celo zapovedoval, da je vsaka najmanjša stvar pri diplomatskem nastopu (pri komunikaciji, pri sprejemu ter posredovanju informacije) zelo pomembna. Merilo glede veličine njegovega profila poklicnega diplomata bi lahko bilo dejstvo, da je prenekateri dokument, sestavljen v kabinetu tedanjega predsednika države, pred pošiljanjem pregledal in izpilil prav Ignac Golob
Ključne besede: diplomacija, multilateralna diplomacija, poklicni diplomati, veleposlaniki, državni sekretarji, Organizacija združenih narodov, Slovenija, magistrske naloge
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 3810; Prenosov: 159
Celotno besedilo (847,24 KB) |
879. Zemljiškoknjižna ureditev vodnih zemljiščBrigita Korošec, 2016 Opis: Za potrebe upravljanja in gospodarjenja z vodami predvideva zakonodaja s področja voda določitev in evidentiranje vodnih zemljišč. Magistrsko delo obravnava te načine evidentiranja vodnih zemljišč in ureditev statusa vodnega javnega dobra v javnih evidencah glede na različne pravne podlage. Podrobneje so predstavljene določbe Zakona o vodah o evidentiranju vodnih zemljišč v javnih nepremičninskih evidencah in pravila, ki se pri tem evidentiranju uporabljajo. Izpostavljena je potreba po tem, da se v tej zvezi vzpostavi dejanska raba prostora. Nazadnje je nakazana tudi posebna problematika togih pravil na področju nepremičnin, ki otežujejo ustrezno umestitev voda v tako zakonodajo. Avtorica te magistrske naloge se v delu osredotoča na dejansko rabo in lastništvo vodnih zemljišč ter posledično na usklajenost uradnih evidenc s stanjem v naravi, ki pa se razlikujeta. Razlog za odstopanja gre iskati predvsem v tem, da se struge vodotokov skozi desetletja premikajo, bodisi po izvedenih regulacijah ali po naravni poti. Tako obstajajo v Republiki Sloveniji vodna zemljišča v naravi in vodna zemljišča po evidenci zemljiškega katastra. V primerih, kjer se izkaže, da so podatki o isti parceli vodnega zemljišča iz obeh podatkovnih virov različni, je treba uskladiti zemljiškoknjižno stanje z dejanskim. Predstavljena so različna problemska področja oz. skupine posameznih primerov neskladij, ki se jih lahko obravnava enako, in postopki ureditve, ki privedejo do urejenega stanja evidenc zemljiškega katastra in zemljiške knjige. Na podlagi analize veljavne zakonodaje je prikazan pravilen način ureditve vodnih zemljišč z lastninskega vidika in postopek vpisa oz. izbrisa statusa vodnega javnega dobra na obravnavanem področju. Z ažurnimi in realnimi evidencami vodnih zemljišč v Republiki Sloveniji, določenimi na podlagi strokovno vodarskih kriterijev in določenih statusih vodnih zemljišč, je omogočeno uveljavljanje pravnega režima vodnih zemljišč in omejevanje lastninske pravice na parcelah v zemljiškem katastru. Kakovostno vzpostavljene in urejene zbirke podatkov o vodnih zemljiščih, ki vsebujejo ažurne podatke, bi pripomogle k boljšemu upravljanju, razpolaganju in načrtovanju z vodami, zagotavljajo pa tudi pravno varnost lastnikom nepremičnin.
Ključne besede: vodno zemljišče, naravno vodno javno dobro, lastništvo vodnih zemljišč, status vodnih zemljišč, meja vodnega zemljišča, zemljiški kataster, zemljiška knjiga, Slovenija, magistrske naloge
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 4265; Prenosov: 260
Celotno besedilo (3,04 MB) |
880. Omejitve človekovih pravic v policijskem postopku ugotavljanja identiteteDamijan KolaričOpis: V magistrskem delu sem predstavil omejitve človekovih pravic in spoštovanje le teh v policijskih postopkih. Natančneje sem jih predstavil v policijskem postopku ugotavljanja identitete, ki predstavlja prvi stik s policistom. V uvodu magistrskega dela sem predstavil človekove pravice v policijskih postopkih. Tu sem predstavil etiko v policiji, Kodeks slovenske policije in Evropski kodeks policije ter varstvo človekovih pravic v policijskih postopkih. Osrednji del magistrskega dela sem namenil ugotavljanju identitete in identifikacijskem postopku. Predstavil sam postopek ugotavljanja identitete po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in omejitve človekovih pravic v tem postopku. Prav tako sem predstavil analizo Odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-152/03-13, o oceni ustavnosti prvega odstavka 35. člena Zakona o policije, ki je policistom dajal podlago za ugotavljanja identitete, analizo Odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-312/11-21, o oceni ustavnosti prve alineje prvega odstavka 63. člena in 64. člena Zakona o policiji, analizo Odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-271/08-19, o oceni ustavnosti tretjega in četrtega člena 56. člena Zakona o policiji in analizo Odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-272/98-26 o oceni ustavnosti prvega in drugega odstavka 49. člena Zakona o policiji.
V zaključnem delu magistrskega dela sem na podlagi tuje literature in zakonodaje predstavil analize ugotavljanja identitete v Nemčiji, v Franciji, v Avstriji, v Belgiji, v Veliki Britaniji, v Združenih državah Amerike in na Hrvaškem ter verifikacijo hipotez, ki sem jih postavil v uvodu magistrskega dela.
Ključne besede: človekove pravice in temeljne svoboščine, varuh človekovih pravic, policijska pooblastila, ugotavljanje identitete, policijski postopek
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 4021; Prenosov: 204
Celotno besedilo (1,32 MB) |
