161. Imuniteta diplomatskih in konzularnih prostorov v luči primera KhashoggiKristina Frančiška Samsa, 2020 Opis: Države so že od antičnih časov priznavale poseben status tujih predstavnikov, zato so nekatera temeljna načela, ki se nanašajo na take predstavnike in prostore, v katerih delujejo, kot na primer nedotakljivost diplomatskih prostorov, stare kot prve civilizacije. Od takrat se je diplomatsko pravo nenehno razvijalo in spreminjalo, vendar so bistvena načela preživela ta razvoj. Pravila diplomatskega prava se nanašajo na vse države, saj ga le-te uporabljajo vsak dan v odnosih med seboj. Pravila diplomatskega prava so bila v veljavi že veliko pred sprejetjem temeljne kodifikacije Dunajske konvencije o diplomatskih in konzularnih odnosih. Nedavni dogodki so pokazali tendenco diplomatov in konzulov, da ne upoštevajo zakonodaje države sprejemnice, in tendenco k uveljavljanju diplomatske imunitete, da bi se izognili odgovornosti za storjena dejanja. Diplomatska imuniteta ima močan temelj, vendar morajo razlogi za njeno upravičenje biti uravnoteženi s potrebo po preprečevanju diplomatskega kriminala in potrebo po zaščiti pravic žrtev. Tako prihaja do kršitev diplomatske imunitete, ki posledično pomenijo kršitev mednarodnega prava. Problematika imunitete diplomatskih in konzularnih prostorov je prikazana na primeru umora novinarja Jamala Khashoggija. Novinarja in kritika savdske oblasti so ubili v konzularnih prostorih Savdske Arabije v Turčiji. Gre za hudo kaznivo dejanje storjeno v konzularnih prostorih, s strani oseb, ki naj ne bi bile varovane z diplomatsko imuniteto. Usmrtitev Khashoggija je pomenila vsaj tri različne kršitve mednarodnega prava. Zaskrbljujoče je, da je uboj Khashoggija doslej povzročil malo učinkovitih mednarodnih odzivov, bodisi pravnih, političnih ali diplomatskih. Pojavi se vprašanje, ali obstajajo učinkoviti mehanizmi za sankcioniranje kršitev diplomatskih imunitet.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: nedotakljivost, Jamal Khashoggi, univerzalna jurisdikcija, mednarodna skupnost
Objavljeno: 20.02.2020; Ogledov: 2192; Prenosov: 199
 Celotno besedilo (1,02 MB) |
162. |
163. Sodna oligarhijaTjaša Ozimek, 2020 Opis: Dediščina totalitarnega režima je velik del pravosodja v Sloveniji. Kljub osamosvojitvi od totalitarne države, v kateri so bile hudo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kjer pravna država ni delovala, pa je trenutno stanje drugačno od pričakovanega. Ustavna demokracija obstaja zgolj na papirju, prihaja pa do razhajanj med deklariranim in realnim. Slovenija namreč predstavlja državo z neodvisnim sodstvom, a odvisnimi sodniki. Slednje vodi v vse več kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer imunski sistem pravosodja ne deluje. Vodstvene strukture držijo oblast v svojih rokah, tudi za ceno kršitev teh temeljnih pravic, kar se odraža v številnih neustavnih sodnih odločbah. Pri tem nam Ustavno sodišče vrača upanje v pravno državo, pri čemer korektno in strokovno delo Ustavnega sodišča moti Vrhovno sodišče. Na pomembnih mestih v sodstvu sedijo ljudje, ki so navajeni ponižnosti, sebe pa doživljajo kot birokrata. Takšni sodniki se zatečejo k formalistični predstavi besed, se skrivajo za zakoni, črkami in besedami, in kot taki želijo ostati anonimni. Takšni sodniki delujejo v čredi, odgovornost za njihovo nestrokovno delo pa se na ta način razprši. Največja odgovornost za ne delovanje imunskega sistema sodstva gre predsedniku Vrhovnega sodišča, ki je v resnici prvi med enakimi, kar pomeni, da bi moral biti najboljši v vseh kvalitetah, ki jih sodnik mora imeti, njegovo pravno znanje bi moralo biti izstopajoče, predvsem pa mora biti izjemno moralna oseba. Vse našteto vodi v stanje v pravosodju, ki mu pravimo sodna oligarhija.
Najdeno v: osebi
Objavljeno: 23.03.2020; Ogledov: 2504; Prenosov: 339
Celotno besedilo (675,16 KB) |
164. Mednarodnopravni vidik Prespanskega sporazuma med Severno Makedonijo in Grčijo o imenuLea Wildmann, 2020 Opis: Območje Zahodnega Balkana ima že dolgo pestro zgodovino, pretresali pa so jo tudi številni spopadi in spori med različnimi narodi. Ta razgibana in na žalost tudi krvava preteklost se je nadaljevala tudi v obdobju novejše zgodovine. Slednja so se običajno dotikala nedorečenih meja in želje po teritoriju, od teh pa močno izstopa Severna Makedonija, in sicer z željo po imenu. Ob osamosvajanju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je sosednja država Grčija v uporabi imena "Makedonija" videla makedonsko željo po grškem teritorialnem ozemlju, ta argument pa je bil podlaga za vrsto diplomatskih in drugih ukrepov proti severni sosedi. Primer spora je bil precej edinstven, poleg tega pa so k njegovemu dolgotrajnemu razreševanju prispevali še notranjepolitični problemi, spori na območju Zahodnega Balkana, pa tudi nepripravljenost obeh strani, da konstruktivno pristopita k pogajanjem. Posledica nesoglasja je bil precejšen zaostanek Severne Makedonije pri vključevanju v mednarodni prostor, za razrešitev spora pa je bilo navkljub podpori številnih drugih držav, vključno s Slovenijo, potrebnih kar sedemindvajset let. Šele Prespanski sporazum je tako Makedoncem prinesel možnost, da stopijo na pot, ki so jo določene nekdanje sorepublike že prehodile. Spor med Severno Makedonijo in Grčijo je ponovno pokazal, koliko so mednarodni odnosi zgrajeni na medsebojnem spoštovanju, saj se je tudi v tem primeru izkazalo, kako nemočne so mednarodne pravne institucije, in kako zelo je za napredek mednarodne diplomacije pomembna politična volja. Na žalost sta jo obe državi po več desetletjih končno našli, vseeno pa tudi Prespanski sporazum pušča dovolj prostora za nove zaplete, če ponovno zmanjka medsebojnega spoštovanja.
Najdeno v: osebi
Objavljeno: 02.04.2020; Ogledov: 1872; Prenosov: 172
Celotno besedilo (1,57 MB) |
165. Analiza in primerjava pristojnosti med Nürnberškim sodiščem in ICCAndrej Brezavšček, 2020 Opis: Magistrsko delo temelji na analizi in primerjavi pristojnosti dveh velikih sodišč, katerih doprinos kroji mednarodno kazensko pravo moderne zgodovine. Nürnberško sodišče in ICC sta sodni instanci, ki sta označeni kot dva najodmevnejša koraka mednarodnega kazenskega prava 20. stoletja. Ne glede na to, da je med njima vrsta konceptualnih razlik, je vsako posebej enako pomembno in zaznamuje doprinos civilizacijskim doseţkom, za katerimi lahko človeštvo ponosno stoji. Smisel in namen obeh sodišč je v osnovi isti, to je izkoreninjenje nekaznovanosti najhujših zločincev. Prvo delujoče mednarodno kazensko sodišče je bilo ustanovljeno kmalu po koncu druge svetovne vojne, 8. avgusta 1945, ko so vlade drţav zaveznic sklenile Londonski sporazum, katerega sestavni del je bil Statut Mednarodnega vojaškega sodišča. Začetki opredeljevanja mednarodnih hudodelstev so bili takrat v povojih z zelo okorelimi definicijami. Nürnberško sodišče je bilo pristojno za hudodelstva zoper mir, vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost, ki so jih zagrešili pripadniki evropskih sil Osi. Sledil je razvoj ideje mednarodnega kazenskega sodišča preko ad hoc sodišč z isto temeljno funkcijo, a dokaj omejenim dosegom obravnave zločinov. 17. julija 1998 je bilo s sprejetjem Rimskega statuta ustanovljeno ICC, ki je začelo delovati leta 2002. Razvoj samih opredelitev kaznivih dejanj je več kot očiten. Drţave so se odločile sprejeti pristojnost stalnega mednarodnega kazenskega sodišča za najteţja hudodelstva, ki se tičejo celotne mednarodne skupnosti, in sicer za genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva ter agresijo.
Najdeno v: osebi
Objavljeno: 22.04.2020; Ogledov: 1708; Prenosov: 155
Celotno besedilo (1,04 MB) |
166. |
167. Status zapornikov v GuantanamuHeidi Hrvatin, 2015 Najdeno v: osebi
Ključne besede: mednarodno pravo, boj proti terorizmu, zapor, zaporniki, vojni ujetniki, človekove pravice, prepoved mučenja, izredne izročitve, vojaške komisije, Domovinski zakon iz leta 2006, Ženevske konvencije, Guantanamo
Objavljeno: 29.07.2020; Ogledov: 1820; Prenosov: 73
Celotno besedilo (1,21 MB) |
168. Azilna politika držav Zahodnega BalkanaKatja Kebrič, 2020 Opis: V preteklih letih so se države Zahodnega Balkana, vključno s Slovenijo, znašle na tako imenovani zahodnobalkanski migracijski poti, pod pritiskom katere so bile tako ali drugače primorane sprejeti nove zakone in pravila na področju azilne politike. Vsaka od držav na tej večfazni poti je imela svojo vlogo, hkrati pa je prihajalo tudi do večjih sprememb zaradi sprememb "sosednjedržavne" zakonodaje in implementacij ter poenotenja z evropskim pravom. V 2015, se tako na primer, glavna pot migrantov prek Madžarske zaradi nove strožje zakonodaje preusmeri čez Hrvaško in Slovenijo, s čimer postaneta še ti državi ključni del poti. Sprememba zakonodaje, vsaj v Sloveniji, je bila potrebna zaradi močnejše vzpostavitve azilnega sistema, da bi ta zmogel prenesti večje število primerov prosilcev kot kadarkoli poprej. Poplava migracij je prav tako s seboj prinesla možnosti za dobičkonosne posle, tihotapstva, razvoj kriminalnih mrež in rast kriminalnih združb, katerim so se s spremembami legislative države morale postaviti po robu. Med migracijami so se ne le javnosti, temveč tudi stroki brisale meje med pojmi azilant, migrant, begunec, zato v delu predstavimo definicije in okvirje pojmov, podrobneje primerjamo statuse oseb v postopku in vse druge podobnosti in razlike, ki izhajajo neposredno iz zakonov držav Zahodnega Balkana. V procesu migracij je imela skoraj vsaka država svoj izziv in svojo vlogo, zato so v nalogi predstavljene primerjave zakonodaje, ki so tudi zaradi vseh ozadij zelo pomembne za razumevanje širše slike in kot take pomembne za zahodnobalkanske migracijske poti. V nalogi poskušamo predstaviti bistva ureditve pri vsaki izmed držav, pogled skozi oči prakse, pozitivne spremembe in ovire, na katere je potrebno opozoriti. V delu so podani pogoji in zakonski okviri migranta, s katerimi se le-ta sreča ob prihodu v eno izmed držav Zahodnega Balkana, nato pa poskušamo predstaviti problematiko ilegalnih migracij, življenjskih situacij ljudi v postopku migracije in morebitnih kršitev, do katerih prihaja.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: azil, migracije, azilna zakonodaja, Zahodni Balkan, zahodnobalkanska migracijska pot
Objavljeno: 31.12.2020; Ogledov: 1346; Prenosov: 108
Celotno besedilo (403,25 KB) |
169. Stara in nova diplomacijaTjaša Kerec, 2020 Opis: Diplomacija deluje v okviru diplomatskega prava in ima velik pomen za vsako državo, saj predstavlja sredstvo za izvajanje zunanje politike. Delovanje diplomatov večinsko urejajo Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih, ki predstavlja najpomembnejši mednarodni vir diplomatskega prava. Glavni nalogi pri opravljanju diplomatskega poklica sta predstavljanje domače države v državi sprejemnici, vključno z zastopanjem interesov, še posebej pa opazovanje oziroma ugotavljanje o razmerah tuje države na različnih področjih ter poročanje o ugotovitvah svoji vladi. Odkriti zakaj, kdaj, predvsem pa kaj in kako se je spremenilo v diplomaciji ter posledično kakšne okoliščine se temu botrovale, so glavni cilji tega dela. Povečan vpliv javnosti v mednarodnih odnosih in pojav totalitarnih režimov sta pomembna vidika sprememb v diplomaciji medvojnega obdobja. Povojno, moderno dobo je zaznamovala bipolarna razdelitev sveta in hladna vojna, istočasno pa je tehnološki in družbeni razvoj človeštva spremenil svet, v katerem diplomacija deluje. Ugotavljamo predvsem, da spremembe v diplomaciji pogojuje razvoj dogodkov v mednarodnem okolju, struktura mednarodne skupnosti držav in ostalih mednarodnih dejavnikov ter, da so plod splošnega, tako tehničnega, kot tudi družbenega razvoja človeštva kot celote. Ti dejavniki najbolj prispevajo k spremembam diplomatskega sistema v dvajsetem stoletju.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: diplomacija, diplomatsko pravo, Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih
Objavljeno: 31.12.2020; Ogledov: 1737; Prenosov: 132
Celotno besedilo (701,78 KB) |
170. Varstvo narodnih manjšin v evropskem pravuLuka Miladinović, 2020 Opis: Manjšine so skupine ljudi, ki se od večinskega prebivalstva razlikujejo po svoji narodni, verski, kulturni ali kakšni drugi identiteti. Zaradi specifičnosti posameznih narodnih manjšin in različnih pogledov držav na njih še danes nimamo opredeljenega pojma narodnih manjšin. Ker so pripadniki manjšin nasproti večinskemu prebivalstvu navadno v šibkejšem položaju, so jim zagotovljene posebne manjšinske pravice. Z zgodovinsko metodo je bil preučen razvoj varstva narodnih manjšin. Opravljena je bila analiza mednarodnih dokumentov, ki dajejo pripadnikom manjšin nekatere manjšinske pravice, s katerimi se skuša zagotoviti enakopravnost. Nov sistem varstva narodnih manjšin v Evropi se je razvil znotraj Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in tudi Evropske unije v manjši meri. Zanimalo nas je, ali se obseg varstva narodnih manjšin v mednarodnih dokumentih veča. Še vedno je položaj manjšin odvisen predvsem od držav, v katerih živijo. Norme, ki zagotavljajo pravice narodnim manjšinam, so še vedno zelo ohlapne. Državam omogočajo veliko svobode pri interpretaciji. Predvsem ni norm, ki bi države zavezovale za aktivno ravnanje v smislu zagotavljanja pravic. Mehanizmi mednarodnih organizacij nimajo take moči, da bi dosledno zagotavljali nadzor nad izvajanjem določb. Države so na razpotju med zagotavljanjem strpnosti in raznolikosti ali pa vračanjem v zgodovino.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: narodne manjšine, manjšinsko varstvo, človekove pravice, diskriminacija, Svet Evrope
Objavljeno: 06.01.2021; Ogledov: 1509; Prenosov: 147
Celotno besedilo (565,28 KB) |
