Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Magistrska naloga raziskuje medgeneracijski prenos posledic življenja v družinah s tvegano in prekomerno rabo alkohola ter se osredotoča na povezave med teorijo navezanosti, epigenetskimi mehanizmi in konceptom razvojne travme. Namen raziskave je bil celovito osvetliti, kako zgodnje izkušnje, odnosi s primarnimi skrbniki in travmatične okoliščine vplivajo na psihološki in biološki razvoj posameznika ter kako ti dejavniki oblikujejo tveganje za zasvojenost in ponavljanje disfunkcionalnih vzorcev skozi generacije. V teoretičnem delu naloga predstavi ključne koncepte teorije navezanosti, ki pojasnjuje, da kakovost zgodnjih odnosov določa posameznikovo sposobnost regulacije čustev, oblikovanja samopodobe in vzpostavljanja intimnih odnosov. Nadalje so obravnavane epigenetske raziskave, ki dokazujejo, da travmatične izkušnje in starševska skrb vplivajo na izražanje genov in stresno odzivnost, kar potrjuje biološki temelj medgeneracijskega prenosa ranljivosti. Analizirana je tudi dinamika alkoholnih družin z vidika družinskih vlog in razvojnih faz, pri čemer so izpostavljene psihološke posledice za otroke staršev s prekomerno rabo alkohola. Naloga združuje psihološke, nevrobiološke in socialne perspektive ter zagovarja celosten pristop k obravnavi zasvojenosti, ki presega simptomatsko zdravljenje in vključuje delo na travmatičnih koreninah ter sistemskih družinskih vzorcih. Posebno je poudarjena terapevtska vrednost odnosov, ki temeljijo na varni navezanosti, saj predstavljajo najmočnejši zaščitni dejavnik in temelj za okrevanje. Epigenetska plastičnost in nevroplastičnost potrjujeta, da spremembe, kljub globokim posledicam travme, ostajajo možne. Naloga tako prispeva k boljšemu razumevanju prekomerne rabe alkohola kot kompleksnega biopsihosocialnega pojava ter ponuja podlago za razvoj učinkovitih preventivnih in terapevtskih pristopov.
Ključne besede: teorija navezanosti, epigenetika, razvojna travma, tvegana in prekomerna raba alkohola, medgeneracijski prenos, družinska dinamika, otroci staršev s prekomerno rabo alkohola
Objavljeno v ReVIS: 14.04.2026; Ogledov: 90; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,19 MB)

Opis: Psihosocialno svetovanje predstavlja vse bolj aktualno pobudo modernih organizacij, saj odgovarja na naraščajoče potrebe po podpori v duševnem zdravju, obvladovanju stresa in krepitvi psihološke odpornosti zaposlenih. V razmerah povečanih delovnih pritiskov, negotovosti in kompleksnih odnosov na delovnem mestu postaja tovrstna podpora ključen del strateškega upravljanja s človeškimi viri. V tej raziskavi smo na vzorcu 341 delovno aktivnih zaposlenih v izbranem večjem slovenskem podjetju merili percepcijo psihosocialnega svetovanja ter ugotavljali, kako se ta povezuje z občutkom psihološke varnosti ter zaznanim zadovoljstvom in motivacijo pri delu. Raziskava, izvedena s kvantitativno metodo, je pokazala, da zaposleni psihosocialno svetovanje večinoma ocenjujejo kot dostopno, koristno, strokovno izvedeno in pomembno za dobro počutje ter delovno učinkovitost, pri čemer so svetovanju nekoliko bolj naklonjeni tisti, ki že imajo izkušnje s svetovanjem, in ženske, medtem ko starost na zaznavo nima vpliva. Med zaposlenimi smo prepoznali zmerno do visoko raven psihološke varnosti, kar pomeni, da v svojem delovnem okolju brez strahu izražajo mnenja, postavljajo vprašanja in priznavajo napake, ob tem pa dobro sodelujejo in spoštujejo prispevke drugih. Rezultati kažejo na nizko povezavo med pozitivno percepcijo svetovanja in psihološko varnostjo, kar nakazuje, da svetovanje krepi občutek varnega in odprtega delovnega okolja. Nizke, vendar dosledne pozitivne povezave so bile ugotovljene tudi med percepcijo psihosocialnega svetovanja ter zadovoljstvom in motivacijo pri delu. Raziskava tako ponuja dokaze, ki govorijo v korist temu, da so podporni mehanizmi za zaposlene učinkovita strategija, ki odgovori na potrebe posameznika v sodobnem delovnem okolju in ugodno deluje tudi na organizacijske izide.
Ključne besede: svetovanje, psihosocialno svetovanje, psihološka varnost, zadovoljstvo pri delu, motivacija
Objavljeno v ReVIS: 17.10.2025; Ogledov: 728; Prenosov: 19
Celotno besedilo (1,43 MB)

Opis: Magistrska naloga se osredotoča na psihosocialno obravnavo otrok z antisocialnimi tendencami, pri čemer je poudarek na zgodnjem prepoznavanju in intervencijah. Antisocialne značilnosti, kot so impulzivnost, agresija, manipulativnost in pomanjkanje empatije, se lahko pojavijo že v zgodnjem otroštvu in brez ustrezne obravnave privedejo do nastanka antisocialne osebnostne motnje. Namen naloge je bil razviti primerne smernice, ki lahko strokovnim delavcem, učiteljem in staršem pomagajo pri boljšem prepoznavanju in učinkovitejšem nudenju podpore otrokom z antisocialnimi vedenjskimi značilnostmi. V teoretičnem delu so opisani vedenjski in čustveni vzorci, značilni za antisocialno vedenje, opredeljeni so biološki, psihološki in socialni dejavniki tveganja, predstavljene pa so tudi že obstoječe intervencije in izzivi, s katerimi se strokovnjaki pogosto srečujejo pri delu s tovrstno populacijo otrok. Empirični del temelji na kvalitativni raziskavi, izvedeni z delno strukturiranimi intervjuji z različnimi strokovnjaki (vzgojitelji, psihoterapevti, socialnimi delavci, pedagoškimi delavci), ki se pri svojem delu srečujejo z otroki z antisocialnimi težnjami. Ugotovitve kažejo, da so najpogostejši dejavniki tveganja neugodno družinsko okolje, zlorabe in zanemarjanje ter nevrološke posebnosti. Pri zgodnjem prepoznavanju so pomembni vedenjski znaki, kot so agresivnost, pomanjkanje empatije, kršenje pravil in nezmožnost odzivanja na čustvene dražljaje. Kot uspešne intervencijske metode so se izkazale struktura vsakdana, kognitivno vedenjski pristopi, vključevanje družine in nenehno sodelovanje s strokovnjaki iz različnih institucij. Na podlagi analize intervjujev in strokovne literature so bile oblikovane praktične smernice, ki vključujejo priporočila za zgodnje prepoznavanje, obravnavo, sodelovanje med različnimi institucijami in podporo strokovnim delavcem. Ugotovili smo, da je za uspešno obravnavo otrok z antisocialnimi tendencami ključno celostno delovanje, ki vključuje sistemske spremembe, zgodnjo diagnostiko in nenehno izobraževanje strokovnega kadra. Pomembno pozornost je treba posvetiti tudi preventivnemu delu in zgodnjemu prepoznavanju vedenjskih odklonov, saj to omogoča pravočasne intervencije in s tem zmanjšanje tveganja za razvoj antisocialne osebnostne motnje kasneje v odrasli dobi.
Ključne besede: antisocialnost, psihosocialna obravnava, prepoznavanje, intervencije, otroci
Objavljeno v ReVIS: 26.09.2025; Ogledov: 602; Prenosov: 29
Celotno besedilo (1,37 MB)

Opis: V magistrski nalogi smo se osredotočili na proučevanje učinkovitosti zdravljenja depresije s hipnozo v primerjavi s tradicionalno metodo, kot je Beckova kognitivno-vedenjska terapija. V sodobnem času je opaziti porast depresije, saj število ljudi, ki poročajo o simptomih depresije, nenehno narašča. To ne vpliva samo na posameznike, temveč tudi na njihove bližnje in prinaša pomembne stroške tako za posameznika kot tudi za državo. Raziskovali smo različne možnosti alternativnih pristopov k zdravljenju depresije. Med že znanimi pristopi je Beckova kognitivno-vedenjska terapija, ki se osredotoča na spremembo kognitivnih okvirov. Ta metoda pa je po mnenju Gippsa (2017) povezana s pomanjkljivostmi, kot so visoka stopnja opustitve terapije pred koncem in pomanjkanje poudarka na terapevtskem odnosu. Hipnoza je po drugi strani koncept, ki se je v preteklosti pogosto pojavljal v medijih, vendar je bil večinoma predstavljen kot sredstvo za manipulacijo ali zabavo. Kljub temu obstajajo argumenti za uporabo hipnoze pri zdravljenju depresije, saj lahko s to metodo dosežemo pozitivna pričakovanja glede zdravljenja, zmanjšamo simptome depresije ter spremenimo vzorce mišljenja, odzivanja na dogodke in zaznavnega sloga. Prvi del naloge se osredotoča na temeljito razumevanje depresije, hipnoze in Beckove metode kognitivno-vedenjske terapije. Pri tem smo natančno opisali naravo depresije, vključno z njenimi simptomi, vzroki in potekom bolezni. V nadaljevanju smo se posvetili hipnozi kot alternativni metodi zdravljenja, ki se pogosto uporablja v kliničnem okolju. Raziskali smo njene mehanizme delovanja, varnostne vidike in dosedanje ugotovitve o njeni učinkovitosti pri zdravljenju depresije. Poleg tega smo predstavili tudi Beckovo kognitivno-vedenjsko terapijo, ki je ena od najbolj priznanih in raziskanih metod za obravnavo depresije. V tem delu smo podrobno razložili njene temeljne principe in strategije ter obravnavali njen dosedanji uspeh pri zdravljenju depresije. Drugi del naloge se osredotoča na analizo in primerjavo raziskav, ki so bile izvedene na področju zdravljenja depresije s hipnozo in Beckovo metodo. Skozi sistematičen pregled literature smo identificirali in ocenili obstoječe raziskave ter analizirali njihove rezultate. Pri tem smo posebno pozornost namenili učinkovitosti obeh metod pri zmanjševanju simptomov depresije, dolgoročnim rezultatom ter morebitnim pomanjkljivostim. Naš glavni namen je bil analizirati, kako se hipnoza kot terapevtski pristop primerja z Beckovo metodo kognitivnovedenjske terapije glede na zmanjševanje simptomov depresije. S tem smo si prizadevali prispevati k boljšemu razumevanju različnih pristopov k zdravljenju depresije ter podati smernice za nadaljnje raziskave in klinično prakso na tem področju.
Ključne besede: zdravljenje depresije, hipnoza, Beckova metoda, učinkovitost, kognitivnovedenjska terapija
Objavljeno v ReVIS: 08.04.2025; Ogledov: 1021; Prenosov: 21
Celotno besedilo (707,58 KB)

Opis: Diplomska naloga raziskuje starševsko izgorelost in njeno povezanost s perfekcionizmom. S kvantitativno metodo raziskovanja smo podrobno preverili povezanosti perfekcionizma na splošno in starševskega perfekcionizma s starševsko izgorelostjo. Analizo smo izvedli po posameznih dimenzijah perfekcionizma na splošno in starševskega perfekcionizma ter po kategorijah ali oblikah, v katerih se obe vrsti perfekcionizma izrazita. Zanimalo nas je, ali obstajajo razlike v stopnji perfekcionizma na splošno in starševske izgorelosti pri materah in očetih. Dodatno smo raziskali, če obstajajo razlike v stopnji starševskega perfekcionizma in starševske izgorelosti pri starših, ki skrbijo za otroke s posebnimi potrebami in ostalimi starši. Rezultati analize so pokazali, da je perfekcionizem na splošno v vseh dimenzijah pozitivno povezan s starševsko izgorelostjo. Zaskrbljenost zaradi napak in dvom v dejanja sta s starševsko izgorelostjo močno pozitivno povezana, osebni standardi, starševska kritika in starševska pričakovanja zmerno pozitivno, organiziranost pa šibko, vendar pozitivno povezana.Tudi obe dimenziji starševskega perfekcionizma sta s starševsko izgorelostjo pozitivno povezani. Starševske skrbi močno, starševska prizadevanja zmerno. Tako perfekcionizem na splošno kot tudi starševski perfekcionizem se v vseh treh kategorijah različno pozitivno povezujeta s starševsko izgorelostjo. Zelo močna povezanost se kaže tako pri družbeno predpisanem splošnem perfekcionizmu kot tudi družbeno predpisanem starševskem perfekcionizmu. Perfekcionizem je osebnostna lastnost, zaradi katere si posameznik postavlja izredno visoka merila in razvije prepričanje, da je njegova vrednost pogojena z doseganjem teh meril. Ta notranji glas in ostri kritik vplivata na delovanje posameznika v različnih sferah, tudi starševstvu. Perfekcionizem je eden glavnih dejavnikov tveganja za starševsko izgorelost. Sodobno starševstvo je pogosto zelo stresno in polno različnih izzivov. Dolgotrajna izpostavljenost stresu lahko starša pripelje do hude izčrpanosti, celo izgorelosti. O starševski izgorelosti se premalo govori. Zato jo je potrebno raziskati iz različnih vidikov in staršem ponuditi čim več informacij, podpore ter strategij, s katerimi lahko preprečimo starševsko izgorelost in njene posledice.
Ključne besede: Starševstvo, izzivi starševstva, izgorelost, perfekcionizem, starševska izgorelost.
Objavljeno v ReVIS: 05.07.2024; Ogledov: 1583; Prenosov: 60
Celotno besedilo (1,38 MB)