Repository of colleges and higher education institutions

Search the repository
A+ | A- | Help | SLO | ENG

Query: search in
search in
search in
search in

Options:
  Reset


1 - 10 / 16
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
2.
Odvzem prostosti in omejitev gibanja v policijskih postopkih
Srečko Šteiner, 2016

Abstract: V disertaciji smo raziskovali policijska pooblastila, s katerimi policisti osebam v policijskem postopku posežejo v osebno svobodo in svobodo gibanja in njihovo normativno urejenost skozi prizmo spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Proučevanje primarnega in sekundarnega posega v osebno svobodo in svobodo gibanja nas je zanimalo tako s teoretičnega kot praktičnega vidika. Odvzem prostosti ni zgolj administrativna kategorija v predkazenskem postopku ali postopku o prekršku, ampak je najstrožji poseg v osebno svobodo posameznika, ki ga policija sme izvršiti samo takrat, ko je to neizogibno potrebno (ultima ratio), da prime in pridrži osumljenca kaznivega dejanja ter v določenih primerih storilca hujšega prekrška. Odločitev o odvzemu prostosti je v obeh primerih sestavni del postopka, v katerem je policija predhodno zbrala dovolj razlogov za sum, da je oseba storila kaznivo dejanje ali prekršek in mu omeji svobodo gibanja zato, da lahko dokonča zbiranje potrebnih obvestil in dokazov ter ga izroči sodišču. Pri omejitvi svobode gibanja gre za trenutek, ko se soočita osumljeni posameznik in državni aparat prisile. Da država ne bi zlorabila svoje premoči, mora za to poskrbeti pravo. Odvzem prostosti je globok poseg v zasebnost prizadete osebe. Država ga zaradi tega ne sme izvajati brez utemeljenih razlogov. Namen raziskave v disertaciji je proučitev omejitev osebnostnih pravic, konkretno omejitev osebne svobode in svobode gibanja v policijskih postopkih, zavarovanih tako z Ustavo Republike Slovenije kot z mednarodnimi dokumenti.
Found in: osebi
Keywords: človekove pravice, svoboda gibanja, osebna svoboda, policija, pooblastila, policijski postopki, odvzem prostosti, privedba, pridržanje, zadržanje, nadzor, disertacije
Published: 24.08.2017; Views: 5336; Downloads: 330
.pdf Fulltext (2,56 MB)

3.
4.
5.
6.
7.
8.
Pritožbeni mehanizmi in strokovni nadzor organov s prisilnimi pooblastili
Gregor Hudrič, 2017

Abstract: Izvajanje nalog policije in drugih represivnih državnih organov terja uporabo različnih prisilnih pooblastil, s katerimi ti posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Uporaba prisilnih pooblastil omogoča učinkovito izvajanje njihovih nalog, hkrati pa predstavlja neprestano nevarnost njihove zlorabe. Te se kažejo v neupravičenih ali nesorazmernih posegih v osebno celovitost posameznika, lahko pa tudi v obliki vplivov vladajoče politike na operativno avtonomnost represivnih organov. Zato morajo biti nad delovanjem organov, ki udejanjajo državno prisilo, vzpostavljeni ustrezni nadzorstveni in pritožbeni mehanizmi, ki zlasti v primerih zatrjevanj ali zaznav domnevnih najhujših deviacij, ko zaradi izvajanja njihove dejavnosti pride do hudih telesnih poškodb ali smrti osebe, omogočajo njihovo učinkovito in neodvisno preiskavo, ki bi privedla do identifikacije in sankcioniranja odgovornih. Upoštevajoč sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na domnevne kršitve 2. in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do življenja in prepoved mučenja), se je razvila pozitivna dolžnost držav po učinkovitem preiskovanju takih primerov. V regiji so bila izoblikovana temeljna načela obravnave pritožb posameznikov zoper delo represivnih organov in učinkovite preiskave grobih posegov v človekove pravice, ki mora biti neodvisna, primerna, hitra, podvržena javnemu nadzoru in mora zagotavljati zadostno mero vključevanja žrtve v preiskavo. Pričujoča doktorska disertacija ponuja pregled najpomembnejših mednarodnih predpisov, organov in organizacij, ki imajo v regiji največji vpliv na vrednotenje delovanja in razvoj nadzorstvenih in pritožbenih mehanizmov zoper organe s prisilnimi pooblastili. Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, mnenja in priporočila mednarodnih organizacij, izkustvena spoznanja in dosedanje znanstvene razprave kažejo na to, da sta korektna obravnava pritožb zoper delo organov s prisilnimi pooblastili in učinkovito preiskovanje zatrjevanih ali zaznanih najhujših oblik njihovih deviacij v največji meri uresničljiva v obliki tako imenovanega državljanskega nadzora represivnih organov. Na podlagi podrobne analize delovanja organov s prisilnimi pooblastili, njihovih pristojnosti in obstoječih pritožbenih in nadzorstvenih mehanizmov ugotavljamo, da je v Republiki Sloveniji več organov, ki smejo za učinkovito izvedbo svojih nalog uporabiti različna prisilna pooblastila, vključno s smrtonosno silo. Poleg policije v to kategorijo uvrščamo vsaj še vojaško policijo, pravosodne policiste, uslužbence Finančne uprave Republike Slovenije, uslužbence varnostnega sektorja Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo ter mestne in občinske redarje. Dvom v ustreznost sedanje ureditve nadzorstvene dejavnosti omenjenih organov na normativni in izvedbeni ravni temelji na ugotovitvah, (i) da obstoječi nadzorni in pritožbeni mehanizmi ne zagotavljajo enake obravnave pripadnikov teh organov, osumljenih domnevnih deviacij in enakega pravnega varstva domnevno oškodovanih posameznikov, (ii) da je najbolje dodelan sistem reševanja pritožb zoper delo policije, vendar je tudi ta zaradi institucionalne in hierarhične povezanosti s policijo podvržen kritikam o pristranski obravnavi pritožb, (iii) da obstoječi sistem ne zagotavlja učinkovite preiskave najhujših posegov v človekove pravice, ko ti nujno ne pomenijo kaznivega dejanja, ali jih storijo organi, ki ne sodijo v personalno pristojnost Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, ter (iv) da obstoječi sistem ne zagotavlja ustreznega varstva operativne avtonomnosti represivnih organov. Za potrebe oblikovanja najprimernejše oblike nadzora organov s prisilnimi pooblastili v Republiki Sloveniji, ki bi glede na vse okoliščine sodila v prostor in čas, so bili podrobno proučeni modeli nadzora in reševanja pritožb zoper organe s prisilnimi pooblastili, ki delujejo v svetu. Prepoznane so tri osnovne oblike tako imenovanega državljanskega nadzora represivnih organov z različnimi stopnjami participacije javnosti pri izvajanju nadzora. Sodobni znanstveni raziskovalci kot najprimernejšo obliko nadzora vidijo v samostojni, neodvisni instituciji, izvzeti iz izvršilne veje oblasti, ki ima poleg pristojnosti za reševanje in celovito spremljanje pritožb posameznikov tudi široka pooblastila za preiskovanje najbolj grobih posegov represivnih organov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pričujoča doktorska disertacija, upoštevajoč znanstvena teoretična izhodišča, dosedanjo tujo prakso in lastna prakseološka dognanja ponuja kritično in konstruktivno oceno dosedanje normativne in izvedbene rešitve nadzorstva represivnih organov. Državljanski nadzor organov s prisilnimi pooblastili opredeljuje kot imperativ časa in hkrati ponuja ustrezne organizacijske in funkcionalne rešitve k oblikovanju nadzorstvenega sistema, ki bi poleg učinkovitega izvajanja nalog organov s prisilnimi pooblastili zagotavljal visoko in v demokratični družbi pričakovano raven spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Found in: osebi
Keywords: policija, policijska preiskava, prisilna pooblastila, policijska pooblastila, človekove pravice, državni nadzor, Slovenija, disertacije
Published: 07.11.2017; Views: 3931; Downloads: 346
.pdf Fulltext (2,36 MB)

9.
Normativna ureditev in izvedba policijsko - tožilske preiskave v Republiki Sloveniji
Valter Fabjančič, 2017

Abstract: Raziskava v okviru doktorske disertacije vključuje vse predhodno opisane dileme in vprašanja ter na teoretični ravni ponuja odgovore, ki bodo lahko uporabni tako v teoriji kot v praksi. Poleg sociološke analize družbenih vrednot in virov varnostnih groženj, ki med drugim narekujejo učinkovito prilagajanje kazensko procesne zakonodaje, ter podrobne povojne zgodovinske analize predhodnega postopka in uveljavljenih modelov kazenskih postopkov, v študiji podrobno proučujemo in kritično ocenjujemo posamezne faze (policijskega) predkazenskega postopka, pričenši s sprožilno informacijo o kaznivem dejanju (notitia criminis) in posameznimi procesno uveljavljenimi dokaznimi standardi. Sledi izvirna analiza nekaterih neformalnih policijskih ukrepov, zatem nujnih preiskovalnih dejanj, s katerimi policija posega zlasti v osebnostne pravice posameznika, in naposled še prikritih preiskovalnih ukrepov, ki predstavljajo občuten poseg države v človekove pravice in temeljne svoboščine. Prav tako v raziskavi opozarjamo na dileme in posebnosti tožilskega usmerjanja policijske preiskave, vključujoč izvirno analizo podzakonskega akta, ki ureja njun odnos. V tem delu raziskave je večinoma uporabljena metoda študije primerov, v okviru katere smo poleg različne literature proučili številne domače in tuje judikate ter ugotovitve strnili v jasna izhodišča in jih, upoštevajoč tudi opravljeno mednarodno primerjalno analizo, uporabili za zaključne teze disertacije. Osnovni cilj raziskave je oblikovanje novih znanstvenih spoznanj na obravnavanem področju, z možnostjo implementacije nove kazensko procesne paradigme. Tako na podlagi ugotovitev študije v zaključnem delu doktorske disertacije ponujamo možne rešitve za učinkovitejši predkazenski postopek. Te smo v grobem razdelili na tri skupine. V prvo smo uvrstili izhodišča za snovanje bodočega (pred)kazenskega postopka v okviru sedaj veljavnega mešanega modela ter v ta namen - na podlagi v raziskavi ugotovljenih pomanjkljivosti normativne ureditve in teoretično-praktičnih vprašanj, povezanih s pooblastili policije ter vlogami subjektov predkazenskega postopka - predlagane rešitve strnili v 43 posameznih točk. V drugi dve skupini pa smo uvrstili predloga možnih modelov policijsko-tožilske preiskave, vključujoč oblikovanje osnovnih temeljev za uzakonitev slovenske sodne policije. Pri tem smo zaradi trenutno nejasne smeri dolgoročnega razvoja slovenskega kazenskega postopka v prvem delu nakazali izhodišča za uvedbo sodne policije in policijsko-tožilske preiskave v okviru sedaj veljavnega mešanega modela kazenskega postopka, v drugem pa predstavili možne smernice uzakonitve sodne policije v okviru morebitnega bodočega modificirano adversarnega modela, za katerega je značilna ukinitev sodne preiskave in nadomestitev s tipično policijsko-tožilsko.
Found in: osebi
Keywords: policija, varnost, policijska preiskava, predkazenski postopek, državno tožilstvo, preiskovalni sodniki, kriminaliteta, kazniva dejanja, policijska pooblastila, disertacije
Published: 06.07.2018; Views: 3514; Downloads: 271
.pdf Fulltext (2,82 MB)

10.
Žrtve trgovine z ljudmi in uresničevanje njihovih pravic v Republiki Sloveniji
Damijan Roškarič, 2018

Abstract: Trgovanje z ljudmi pomeni eno najhujših kršitev človekovih pravic. Gre za pojav, ki se zaradi potreb človeštva, pohlepa, ekonomske globalizacije ter povpraševanja po ceneni delovni sili na eni strani ter pomanjkanja priložnosti za dostojno, varno in svobodno življenje, slabih socialnih in gospodarskih razmer ter neperspektivnosti ekonomij in korupcije na drugi strani močno razvija in širi. Po mojem mnenju so eni izmed osnovnih razlogov za razmah in širjenje tega pojava vse večji prepad med bogatimi in revnimi državami, globalizacija, vojne ter vedno večje povpraševanje po ceneni delovni sili in proizvodih. V današnjem času smo priča velikim migracijskim tokovom, ki potekajo iz Afrike, Bližnjega vzhoda, držav Jugovzhodne Evrope, nekdanjih Ruskih republik, Južne Amerike in Azije. Ljudje zaradi sanj o boljši in lepši prihodnosti bežijo v obljubljene države Evropske unije, pri čemer za dosego svojega cilja ne izbirajo sredstev. V povezavi z njihovim potovanjem se mi zastavlja mnogo vprašanj, kot so: kaj se zgodi z migranti, ko prispejo v ciljno državo; ali imajo kakršno koli možnost, da bi se lahko v ciljni državi uspešno integrirali v družbo; ali lahko zaradi svoje ranljivosti podležejo pastem trgovanja z ljudmi in postanejo žrtve trgovanja z ljudmi; ali so jih državni organi in nevladne organizacije v ciljnih državah sposobni prepoznati oziroma identificirati kot žrtve trgovanja z ljudmi ter ali so države v nadaljevanju prepoznanim žrtvam trgovine z ljudmi sposobne zagotoviti in nuditi ustrezno pomoč?
Found in: osebi
Published: 19.09.2018; Views: 3155; Downloads: 327
.pdf Fulltext (1,52 MB)

Search done in 0 sec.
Back to top