Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: V postopkih izdaje gradbenih dovoljenj se prepletajo interesi različnih udeležencev, upravni organ pa mora pri vodenju upravnega postopka upoštevati tako javni interes kot pravice in pravne koristi investitorja ter stranskih udeležencev. Z gradnjo objektov lahko investitor začne po pridobitvi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, na lastno odgovornost pa lahko začne investitor z gradnjo na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja.Zakon o graditvi objektov, ki se uporablja do začetka uporabe Gradbenega zakona, uvršča med nedovoljene gradnje nelegalne, neskladne in nevarne gradnje. Pogoj za začetek gradnje objekta je pridobitev gradbenega dovoljenje, ki ga mora investitor pridobiti tudi pri rekonstrukciji ter pri odstranitvi objekta. Na zahtevo investitorja pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, s katerim se nedovoljena gradnja legalizira. Pogoj za legalizacijo objekta pa je, da je objekt zgrajen v skladu z določili prostorskega akta in da so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, ki so določeni v Zakonu o graditvi objektov. Tudi novi Gradbeni zakon dopušča različne možnosti za legalizacijo objekta in prinaša na to področje nekaj bistvenih novosti: legalizacijo neskladnih objektov v okviru dopustnih odstopanj od gradbenega dovoljenja po tem zakonu, legalizacijo neskladnih objektov zunaj okvirov dopustnih odstopanj od gradbenega dovoljenja po tem zakonu, nelegalnih objektov in neskladno uporabo objektov ter dovoljenje za objekte daljšega obstoja. Namen diplomske naloge je obravnava legalizacije nedovoljene gradnje po Zakonu o graditvi objektov v primerjavi z Gradbenim zakonom, ki je stopil v veljavo s 17. 11. 2017, uporabljati pa se začne s 1. 6. 2018.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: gradbeno dovoljenje, nedovoljena gradnja, legalizacija
Objavljeno: 16.08.2018; Ogledov: 3435; Prenosov: 271
Celotno besedilo (755,16 KB)

Opis: Magistrsko delo obravnava problematiko legalizacije evtanazije. Namen dela je do-kazati, da je v Sloveniji mogoče posamezniku zagotoviti pravico do lepe in dostojne smrti tudi brez legalizacije evtanazije. V pomoč odgovoru avtorica potrdi hipotezo, da trenutna slovenska ureditev že omogoča posamezniku lepo in dostojno smrt ter me-ni, da si veliko ljudi v Sloveniji želi legalizirati evtanazijo zaradi nepopolnega poznavanja in slabega razumevanja širine tega zahtevnega vprašanja. Prav tako avtorica potrdi hipotezo, da je slovenska ureditev v skladu s pravnimi akti Sveta Evrope in sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice in da ima posameznik v Sloveniji na voljo različne alternative, kot so paliativna nega, zdravljenje z dvojnim učinkom, zavrnitev predlaganega medicinskega posega in zdravljenja, institut pacientove vnaprej izražene volje itd., s katerimi je posamezniku zagotovljena lepa in dostojna smrt. Avtorica v svojem delu poudari, da se ne gre zavzemati za legalizacijo evtanazije, ampak je treba predrugačiti pravno razumevanje odgovornosti družbe in države do kakovosti življenja. V tem konkretnem primeru mora država, npr. z usposobljenostjo kadrov, s kakovostjo paliativne nege, z obveščanjem javnosti o pravicah pacientov ter z vzgojo in izobraževanjem mladih seznanjati svoje državljane o vseh alternativah, s katerimi se dosega pravica do lepe in dostojne smrti brez legalizacije evtanazije. Čeprav se državi nalagajo zahtevne naloge, zahtevnost ne sme biti argument za odmikanja od odgovornosti. Še več, država mora stremeti k temu, da stoji ob svojem državljanu tudi ob najtežjih trenutkih, kar vprašanje o lepi in dostojni smrti nedvomno je.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: pomoč pri samomoru, legalizacija
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 3716; Prenosov: 597
Celotno besedilo (1,01 MB)