<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://revis.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=14017"><dc:title>Fizioterapevtski pristopi pri parezi n. facialisa v subakutni in kronični fazi – pregled literature</dc:title><dc:creator>Gomboc,	Janja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Horvat,	Tatjana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>pareza obraznega živca</dc:subject><dc:subject>fizioterapija</dc:subject><dc:subject>rehabilitacija</dc:subject><dc:subject>Bellova pareza</dc:subject><dc:subject>obrazne vaje</dc:subject><dc:description>Teoretična izhodišča: Pareza n. facialisa je pogosta periferna nevrološka motnja, pri kateri okvara sedmega možganskega živca povzroči obrazno asimetrijo, zmanjšano mimiko ter težave pri zapiranju očesa, hranjenju in govoru. Pri delu bolnikov okrevanje ni popolno, kar lahko vodi v dolgotrajne posledice, kot so sinkineze, togost in kontrakture, ki pomembno vplivajo na kakovost življenja. Fizioterapija ima ključno vlogo predvsem v subakutni in kronični fazi, ko se spodbuja ponovno učenje selektivne aktivacije mimičnih mišic ter izboljšanje koordinacije. Metoda: Izveden je bil strukturiran pregled domače in tuje znanstvene literature po načelih sistematičnega iskanja (PRISMA). Iskanje je potekalo v relevantnih podatkovnih bazah z uporabo ključnih pojmov, povezanih s parezo obraznega živca, fizioterapijo in rehabilitacijo. V analizo so bile vključene raziskave in pregledni članki, ki obravnavajo obrazne vaje, mimično terapijo, EMG-biofeedback, elektroterapijo ter druge podporne pristope. Rezultati: Pregled literature kaže, da je v subakutni fazi najpomembnejša zgodnja, nadzorovana aktivna vadba s poudarkom na kakovosti izvedbe in progresiji obremenitve. V kronični fazi so najbolj dosledno opisani pozitivni učinki EMG-biofeedbacka in vizualno vodenega treninga pri zmanjševanju sinkinez, izboljšanju simetrije ter koordinacije obraznih gibov. Elektroterapija se večinoma uporablja kot dopolnilo aktivnim pristopom. Razprava: Uspešnost rehabilitacije je odvisna od fazno usmerjenega, individualiziranega programa ter aktivnega sodelovanja bolnika, zlasti pri rednem izvajanju vaj doma. Napredek je priporočljivo spremljati s standardiziranimi ocenjevalnimi lestvicami (npr. House–Brackmann, Sunnybrook, eFACE), saj neenotna metodologija raziskav otežuje primerjavo rezultatov. Prihodnje raziskave bi morale vključevati bolj standardizirane protokole.</dc:description><dc:publisher>J. Gomboc</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-06-10 16:25:51</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>14017</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>