Klinična pot pacienta po možganski kapi – analiza dejavnikov vpliva na sodelovanje v multidisciplinarnem timuŠimec, Mateja (Avtor) Zupančič, Vesna (Mentor) Erjavec, Karmen (Komentor) Filej, Bojana (Komentor) multidisciplinarni timsodelovanje v timuklinična potmožganska kapdokumentiranje zdravstvene obravnavekomunikacijakoordinacija obravnaveTeoretična izhodišča: Sodelovanje posameznika v multidisciplinarnem timu je pomemben, a empirično premalo raziskan dejavnik kakovosti zdravstvene obravnave. Kljub obsežni literaturi o pomenu medpoklicnega sodelovanja v zdravstvu celovitega empiričnega razumevanja dejavnikov, ki sodelovanje posameznika v timu dejansko oblikujejo, v literaturi primanjkuje, zlasti v specifičnem kontekstu klinične poti za možgansko kap. Disertacija temelji na integraciji treh komplementarnih teoretičnih okvirov: teorije načrtovanega vedenja, ki pojasnjuje individualno raven sodelovalnega vedenja; teorije relacijske koordinacije, ki sodelovanje razume kot rezultat kakovostnih odnosov in komunikacije ter modela medpoklicnega sodelovanja, ki poudarja pomen organizacijskih struktur, formalizacije procesov in podpore vodstva kot strukturnih pogojev za učinkovito timsko sodelovanje. Klinična pot pacienta po možganski kapi je bila izbrana kot raziskovalni kontekst zaradi strukturiranosti in nujnosti usklajenega delovanja večjega števila strokovnih profilov. Namen disertacije je bil empirično preveriti, kateri dejavniki statistično značilno vplivajo na sodelovanje posameznika v multidisciplinarnem timu in oceniti njihovo relativno moč. Metode: Uporabljen je bil kvantitativni in kvalitativni raziskovalni pristop. V kvantitativnem delu je bila izvedena anketna raziskava med zdravstvenimi delavci v sedmih slovenskih bolnišnicah (N = 219). Za analizo podatkov sta bili uporabljeni Spearmanova korelacija in hierarhična multipla linearna regresijska analiza, s katero je bilo preverjenih sedem sklopov dejavnikov timskega sodelovanja. V kvalitativnem delu je bila izvedena tematska analiza 31 intervjujev z zdravstvenimi delavci različnih poklicnih profilov iz istih bolnišnic, z namenom poglobljene razlage kvantitativnih ugotovitev. Rezultati: Hierarhični regresijski model je pojasnil 62,0 % variance timskega sodelovanja, kar kaže na visoko pojasnjevalno moč modela. Statistično najpomembnejši neodvisni napovedniki timskega sodelovanja v končnem modelu so dokumentiranje zdravstvene obravnave (ß = 0,396; p < 0,001), posameznikovo komuniciranje (ß = 0,215; p = 0,001) in usmerjenost na pacienta (ß = 0,158; p = 0,014). Poklic (ß = 0,156; p = 0,022) in vloga v timu (ß = 0,192; p = 0,006) sta statistično značilna napovednika na individualni ravni, medtem ko delovna doba, družbena odgovornost, način komuniciranja v timu, komuniciranje z vodstvom in odpor do novosti v končnem modelu niso dosegli statističnih značilnosti. Koordinacija je statistično značilno povezana s sodelovanjem posamično (ß = 0,611; p < 0,001), v končnem modelu pa izgubi vpliv. Kvalitativna analiza je identificirala hierarhijo in psihološko varnost kot prikrita sistemska dejavnika, ki v kvantitativnem modelu nista neposredno merjena, a dosledno pojasnjujeta, zakaj statistično značilni dejavniki delujejo različno intenzivno med poklicnimi skupinami. Razprava: Rezultati potrjujejo, da je sodelovanje posameznika v multidisciplinarnem timu večnivojski pojav, ki ga oblikujejo individualni, interakcijski in organizacijski dejavniki. Dokumentiranje zdravstvene obravnave se je izkazalo kot eden najpomembnejših dejavnikov sodelovanja, pri čemer zmanjšanje vpliva koordinacije po vključitvi dokumentiranja v regresijski model nakazuje njuno tesno povezanost. Ker mediacijska analiza ni bila izvedena, teh povezav ni mogoče interpretirati kot dokaz posrednega učinka, predstavljajo pa pomembno izhodišče za nadaljnje raziskovanje. Statistično neznačilni rezultati pri družbeni odgovornosti in komuniciranju z vodstvom ne pomenijo njune nepomembnosti, temveč kažejo na njuno kontekstualno pogojenost. Kvalitativni del raziskave je dodatno osvetlil pomen hierarhičnih razmerij in psihološke varnosti, ki vplivata na pripravljenost posameznikov za aktivno sodelovanje v timu. Rezultati podpirajo večnivojski konceptualni model sodelovanja posameznika v multidisciplinarnem timu ter odpirajo nova raziskovalna vprašanja o razmerju med dokumentiranjem, koordinacijo in timskim sodelovanjem. Na aplikativni ravni ugotovitve kažejo, da ima izboljšanje kakovosti dokumentiranja pomemben potencial za krepitev timskega sodelovanja v zdravstvenih organizacijah.20262026-07-18 18:14:53Doktorsko delo/naloga14319sl