<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Medgeneracijski prenos v družinah s tvegano in prekomerno rabo alkohola, skozi prizmo teorije navezanosti in epigenetike</dc:title><dc:creator>Pušnik,	Aleksandra	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Stepišnik Perdih,	Tjaša	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>teorija navezanosti</dc:subject><dc:subject>epigenetika</dc:subject><dc:subject>razvojna travma</dc:subject><dc:subject>tvegana in prekomerna raba alkohola</dc:subject><dc:subject>medgeneracijski prenos</dc:subject><dc:subject>družinska dinamika</dc:subject><dc:subject>otroci staršev s prekomerno rabo alkohola</dc:subject><dc:description>Magistrska naloga raziskuje medgeneracijski prenos posledic življenja v družinah s tvegano in prekomerno rabo alkohola ter se osredotoča na povezave med teorijo navezanosti, epigenetskimi mehanizmi in konceptom razvojne travme. Namen raziskave je bil celovito osvetliti, kako zgodnje izkušnje, odnosi s primarnimi skrbniki in travmatične okoliščine vplivajo na psihološki in biološki razvoj posameznika ter kako ti dejavniki oblikujejo tveganje za zasvojenost in ponavljanje disfunkcionalnih vzorcev skozi generacije.

V teoretičnem delu naloga predstavi ključne koncepte teorije navezanosti, ki pojasnjuje, da kakovost zgodnjih odnosov določa posameznikovo sposobnost regulacije čustev, oblikovanja samopodobe in vzpostavljanja intimnih odnosov. Nadalje so obravnavane epigenetske raziskave, ki dokazujejo, da travmatične izkušnje in starševska skrb vplivajo na izražanje genov in stresno odzivnost, kar potrjuje biološki temelj medgeneracijskega prenosa ranljivosti. Analizirana je tudi dinamika alkoholnih družin z vidika družinskih vlog in razvojnih faz, pri čemer so izpostavljene psihološke posledice za otroke staršev s prekomerno rabo alkohola.

Naloga združuje psihološke, nevrobiološke in socialne perspektive ter zagovarja celosten pristop k obravnavi zasvojenosti, ki presega simptomatsko zdravljenje in vključuje delo na travmatičnih koreninah ter sistemskih družinskih vzorcih. Posebno je poudarjena terapevtska vrednost odnosov, ki temeljijo na varni navezanosti, saj predstavljajo najmočnejši zaščitni dejavnik in temelj za okrevanje. Epigenetska plastičnost in nevroplastičnost potrjujeta, da spremembe, kljub globokim posledicam travme, ostajajo možne. Naloga tako prispeva k boljšemu razumevanju prekomerne rabe alkohola kot kompleksnega biopsihosocialnega pojava ter ponuja podlago za razvoj učinkovitih preventivnih in terapevtskih pristopov.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-04-14 19:24:29</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>13665</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 34183</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
