1. VLOGA ŽIVČNIH POTI PRI NEKONTAKTNIH POŠKODBAH IN REHABILITACIJI SPREDNJE KRIŽNE VEZITadej Paščinski, 2024, diplomsko delo Opis: Poškodba SKV ni le mehanska poškodba mišično skeletnega sistema temveč je tudi kompleksna nevrofiziološka disfunkcija. Poleg znanih dejavnikov tveganje obstajajo tudi nevrološki biomarkerji za poškodbo SKV. Poleg dejavnikov tveganja se po poškodbi SKV, začnejo odvijati nevroplastične spremembe v centralnem živčnem sistemu. Sprva se te spremembe pojavijo na ravni hrbtenjače znotraj refleksnih poti, kasneje pa se začnejo pojavljati višje v CŽS na ravni možganov. Sprememba refleksnih poti vodi v tako imenovano artrogeno mišično inhibicijo, ki povzroči šibkost sprednjih stegenskih mišic. Nevroplastične spremembe CŽS pa se kažejo kot zmanjšana vzdražnost motoričnega korteksa in spremenjeno ponderiranje somatosenzoričnih in vidnih informacij. Te spremembe so lahko vzrok za neuspele rehabilitacije ter velik delež ponovnih poškodb. Prav zaradi tega je pomembno apliciranje principov motoričnega učenja v rehabilitacijo s tem pa omejimo nastanek nevroplastičnih sprememb.
Ključne besede: Poškodba SKV, živčno-mišične spremembe po poškodbi SKV, senzomotorične spremembe po poškodbi SKV, nevroplastičnost po poškodbi SKV, motorično učenje po poškodbi SKV, živčno-mišični trening in rehabilitacija po poškodbi SKV
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 156; Prenosov: 19
 Celotno besedilo (586,61 KB) |
2. PRIPOROČILA IN OMEJITVE REHABILITACIJE KOLENSKEGA SKLEPA Z OKLUZIJSKO TERAPIJOTom Zorec, 2023, magistrsko delo Opis: Okluzijska terapija postaja vse pomembnejši del ortopedske rehabilitacije, saj obeta fizične izboljšave mišic in pospeševanje okrevanja okončin po poškodbah in ortopedskih operacijah. Okluzijska terapija je povezana s funkcionalnimi, fizioloških in celičnimi funkcijami, ki imajo vpliv na mišice, podobno kot pri treningu moči proti uporu s težkimi obremenitvami. Ugotovili so, da kombinacija okluzijske terapije in treninga moči proti uporu z nizkimi obremenitvami omogoča večje ali enake učinke kot trening s težkimi obremenitvami. Možnost treniranja z nizkimi obremenitvami dovoljuje izvajanje rehabilitacijskega protokola skoraj vsakemu posamezniku. Govorimo o obremenitvah, ki predstavljajo 30 procentov enega maksimalnega dviga, ki ga premore posameznik. S takšno obremenitvijo kasneje izvajamo vadbeni protokol s 3. serijami po 15 ponovitev in zadnjo serijo s 30. ponovitvami ali celo do mišične odpovedi. Vadbeni protokol lahko zajema samo eno vajo ali je sestavljen iz več njih. Protokole uresničujemo z vajami v zaprti kinetični verigi na trenažerjih, kjer lahko zelo preprosto nadziramo velikosti obremenitve. Treniranje v varnem območju daje pacientom občutek zaupanja in dodatno motivacijo, saj rehabilitacija poteka bolj tekoče in brez neprijetnih zapletov. Prav tako se terapevt lažje osredotoča na pravilnost izvajanja vadbenega protokola in mu omogoča hitrejše napredovanje na kompleksnejše vaje v odprti kinetični verigi. Pogost primer, s katerim se srečamo v času rehabilitacije, je prekomerna bolečina in prisotnost otekline, kar podaljša potek in hitrost rehabilitacije. Z dodano okluzijsko terapijo dosežemo izboljšanje stanja. Učinki so opazni hitro in ponekod so jih zabeležili že po eni sami intervenciji. Za doseganje optimalnih rezultatov se priporoča trajanje rehabilitacijskega protokola med 6 in 8 tedni, z 2 krat tedensko intervencijo. Tak način treniranja dovoljuje, da ima telo zadosten čas za regeneracijo in večji izkoristek terapije za doseganje mišične hipertrofije. Največje razlike smo opazili pri starejših pacientih in v zgodnji rehabilitaciji, ko je bil trening proti uporu s težkimi obremenitvami neizvedljiv. Ugodne učinke terapije z okluzijsko terapijo smo opazili tudi pri zelo treniranih športnikih v primerjavi s tradicionalno rehabilitacijo. Točen mehanizem delovanja okluzijske terapije še ni popolnoma raziskan. Potrebe po individualizaciji programa vsakemu posamezniku niso jasno zastavljene v rehabilitacijskem protokolu, zapisane so samo smernice obremenitve, število ponovitev in trajanje protokola. Kljub temu je okluzijska terapija metoda, uporabna za širok spekter poškodb in po operacijah spodnjih okončin. Marsikdo se je spraševal po varnostnih pogojih in preventivnih ukrepih te metode. Varnost je zagotovljena z uporabo Dopplerjevega ultrazvoka, ki je v novejših aparaturah za ustvarjanje okluzijske terapije prisoten in konstantno spremlja arterijski pritisk, saj s pomočjo tega nadzoruje in spreminja velikost okluzijskega pritiska. Z implementacijo okluzijske terapije v fizioterapevtske obravnave, bi lahko dosegali hitrejše rezultate rehabilitacije in s tem hitrejšo vrnitev v aktiven vsakdan. Z odkrivanjem novih metod terapije in izpopolnjevanjem obstoječih rehabilitacijskih praks, razvijamo fizioterapevtsko stroko in omogočamo novim generacijam večje razumevanje procesov rehabilitacije in jim ponujamo nova orodja za celostno obravnavanje pacientov.
Ključne besede: Okluzijska terapija, rehabilitacija, kolenski sklep
Objavljeno v ReVIS: 23.04.2024; Ogledov: 228; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,50 MB) |
3. |
4. VPLIV ISHEMIČNE VADBE NA MIŠIČNO JAKOST IN HIPERTROFIJO PRI PACIENTIH Z OKVARAMI MIŠIČNO-SKELETNEGA SISTEMAPeter Mraz, 2024, diplomsko delo Opis: Ishemična vadba vključuje uporabo specializiranih manšet, ki delno omejijo pretok krvi v mišice med vadbo, kar dokazano izboljšuje mišično jakost in maso zlasti pri posameznikih, ki trpijo za atrofijo povzročeno s strani mišično-skeletnih okvar ali zaradi pooperativne atrofije. Pri populaciji z mišično-skeletnimi okvarami je visoko intezivna vadba proti uporu pogosto kontraindicirana.Tudi kadar tovrstna vadba ni kontraindicirana, pogosto povzroča bolečine, čemur pa se lahko izognemo z uporabo ishemične vadbe. Ishemična vadba je lahko učinkovito orodje za izboljšanje mišične mase in jakosti pri populaciji z mišično-skeletnimi okvarami. Pozitivni rezultati ishemične vadbe so bili dokazani pri osteoartritisu kolena, patelfemoralnem bolečinskem sindromu, po rekonstrukciji sprednje križne vezi in po artroskopiji kolena. Trenutno se zdi, da je ishemična vadba varna modaliteta z malo primeri resnih stranskih učinov. Vendar pa je treba ishemično vadbo izvajati pod vodstvom usposobljenega zdravstvenega delavca in v skladu z dokazanimi smernicami, da se zagotovi varnost in učinkovitost tovrstne vadbe.
Ključne besede: ishemična vadba, mišična jakost, hipertrofija, rehabilitacija, okvare mišično-skeletnega sistema
Objavljeno v ReVIS: 30.01.2024; Ogledov: 326; Prenosov: 22
Celotno besedilo (631,88 KB) |
5. |
6. Učinkovitost fizioterapevtske obravnave pacienta z tendinopatijo ahilove tetiveTadej Širaj, 2023, diplomsko delo Opis: Tendinopatija ahilove tetive (TAT) se deli na 2 vrsti, in sicer neinsertivno (NAT) in insertivno (IAT). Najpogostejši vzrok je prekomerna obremenitev pri športnih ali vsakodnevnih aktivnostih, premalo počitka za regeneracijo. Prva izbira je konzervativno zdravljenje, pri čemer pa učinkovitost številnih fizioterapevtskih metod in tehnik ni povsem znana. Namen diplomske naloge je pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacienta s TAT.
Ključne besede: Tendinopatija, insertivna tendinopatija, neinsertivna tendinopatija, rehabilitacija, fizioterapija.
Objavljeno v ReVIS: 21.12.2023; Ogledov: 342; Prenosov: 49
Celotno besedilo (707,56 KB) |
7. Fizioterapevtska obravnava pri COVID-19 in dolgem COVID-19Katja Žlajpah, 2023, diplomsko delo Opis: Večina bolnikov s covidom-19 ima blago obliko bolezni z ugodno prognozo in ne potrebuje hospitalizacije. Vendar pa lahko starejši bolniki in tisti s kroničnimi boleznimi razvijejo hudo bolezen in zaplete, kot so sindrom akutne dihalne stiske in odpoved dihanja, ki zahtevajo zdravljenje v enoti intenzivne terapije z invazivno podporo. Da bi ugotovili rehabilitacijske potrebe bolnika s covid-19 v bolnišnici ter rehabilitacijo, ki jo je treba vključiti ob odpustu bolnika z dolgim covidom-19 iz bolnišnice, smo opravili sistematični pregled literature in proučili 10 raziskav. Ugotovili smo, da mora biti fizioterapevtska obravnava usmerjena v zmanjšanje tveganja okužbe in zagotovitev najboljše oskrbe bolnika. Fizioterapevti imamo temeljno vlogo pri zagotavljanju ventilacijske podpore v fazi akutne bolezni in rehabilitacijske obravnave po njej za ohranjanje gibljivosti ter spodbujanje funkcionalnosti. S fizioterapevtsko obravnavo je potrebno začeti že v enoti intenzivne terapije takoj, ko je bolnik klinično stabilen. Z zgodnjo mobilizacijo ohranimo funkcionalnost bolnika in pospešimo okrevanje.
Ker covid-19 pusti dolgotrajne posledice, imamo fizioterapevti pomembno vlogo pri snovanju programa pljučne rehabilitacije za bolnike z dolgim covidom-19. Tudi tu je za zmanjšanje posledic ključna zgodnja fizioterapevtska obravnava. Ta mora biti prilagojena posamezniku in nadzorovana ter ne sme poslabšati posameznikovih simptomov. Na podlagi proučenih študij ugotavljamo, da mora biti rehabilitacija dolgega covida-19 usmerjena v krepitev telesne zmogljivosti. Pomembna je tudi prehranska podpora.
Ključne besede: Fizioterapija, covid-19, dolgi covid-19, respiratorna rehabilitacija, dihalna odpoved
Objavljeno v ReVIS: 10.10.2023; Ogledov: 512; Prenosov: 32
Celotno besedilo (672,28 KB) |
8. Obravnava otroka z dedno nevrološko boleznijo kopičenja železa v možganihUrša Domajnko, 2023, diplomsko delo Opis: Telesno gibanje je ena izmed osnovnih življenjskih funkcij vsakega posameznika in zaradi odsotnosti ali pomanjkanja le-teh človek težje izvaja vsakodnevne aktivnosti, potrebne za življenje. Bolezni kopičenja železa v možganih so skupina nevrodegenerativnih bolezni, pri katerih se železo kopiči v bazalnih ganglijih in drugih delih možganov, kar povzroča motnje delovanja osrednega živčnega sistema. Pričujoča diplomska naloga temelji na pregledu obstoječe literature. Uporabili smo sekundarno raziskavo že obstoječih virov (metoda deskripcije, metoda kompilacije: povzemanje stališč, spoznanj in sklepov različnih avtorjev, metoda komparacije: primerjava fizioterapevtskih obravnav različnih študij ter metoda klasifikacije s podajanjem definicij). Prikazali smo 7 rezultatov pregleda literature za preučevanje prve hipoteze, ki trdi, da je po fizioterapevtski obravnavi oseba z nevrodegeneracijo asociirano s pantotenat kinazo zaradi večje samostojnosti bolj sposobna izvajati vsakodnevne aktivnosti, prav tako pa smo prikazali 5 rezultatov pregleda literature za drugo hipotezo, ki predpostavlja, da uporaba fizioterapevtskih pripomočkov dodatno prispeva k funkcionalnosti življena osebe z nevrodegeneracijo asociirano s pantotenat kinazo. Tako smo s pregledom literature ugotovili, da je po fizioterapevtski obravnavi oseba z nevrodegeneracijo asociirano s pantotenat kinazo zaradi večje samostojnosti bolj sposobna izvajati vsakodnevne aktivnosti ter da uporaba fizioterapevtskih pripomočkov dodatno prispeva k funkcionalnosti življena osebe z nevrodegeneracijo, asociirano s pantotenat kinazo. V diplomski nalogi smo prikazali, da je pomembna obravnava otroka z dedno nevrološko boleznijo kopičenja železa v možganih.
Ključne besede: rast in razvoj, delovanje možganov, NAPK, motorične sposobnosti, rehabilitacija in NAPK
Objavljeno v ReVIS: 03.10.2023; Ogledov: 464; Prenosov: 36
Celotno besedilo (1,40 MB) |
9. Pomen hidroterapije pri totalni endoprotezi kolčnega sklepaNejc Jelen, 2023, diplomsko delo Opis: Vstavitev totalne endoproteze kolčnega sklepa je pogost in uspešen ortopedski poseg, ki ima visoko stopnjo zadovoljstva med pacienti. Z naraščanjem števila degenerativnih bolezni pri starejši populaciji, aktivni življenjski slog in posledičnimi poškodbami pa narašča tudi število vstavljenih kolčnih endoprotez. V diplomskem delu smo predstavili totalno endoprotezo kolka kot operativni poseg in opisali funkcionalno stanje pacienta pred ter po njem. Glede na zdravnisˇko pooperativno oceno in dejavnike tveganja se pacienta vključi v program rehabilitacije, ki mu omogoča najbolj optimalen napredek v procesu okrevanja po vstavitvi TEP kolka. V diplomski nalogi smo tako predstavili pooperativno rehabilitacijo, ki je ključen vidik procesa okrevanja po operaciji TEP kolka. Hidroterapija se marsikje že uporablja kot oblika fizioterapevtske obravnave, vendar na tem področju še ni dovolj raziskav, ki bi zagotovile hidroterapiji mesto med najbolj uporabljenimi fizioterapevtskimi metodami pri rehabilitaciji pacienta. Raziskavo smo izvedli v Zdravilišču Laško, kjer smo izbrali 40 sodelujočih. Pri pacientih s totalno endoprotezo kolka smo preučevali pomen proste vadbe v vodi in uporabe podvodnih naprav kot oblike fizioterapevtske obravnave na obseg gibljivosti in stopnje bolečine v primerjavi z kinezioterapevtskimi metodami in tehnikami na suhem. Potrebnih je več visokokakovostnih študij z večjim vzorcem in daljšim časom spremljanja, da bi dosegli natančnejše in dolgoročnejše učinke. Prišli smo do ugotovitve, da je hidroterapija učinkovita pri povečanju obsega gibljivosti v kolčnem sklepu, zmanjšanju bolečine in izboljšanju funkcionalnosti v pooperativni fazi rehabilitacije pri bolnikih s totalno endoprotezo kolka. Vendar pa je zaradi številnih kontraindikacij ne morejo prejeti številni pacienti. Zdravilišče Laško je edino zdravilišče v Sloveniji, ki se že vrsto let poslužuje vadbe s podvodnimi napravami. Opravljena raziskava naj bo vzpodbuda tudi ostalim ustanovam o umestitvi te metode v rehabilitacijski proces.
Ključne besede: Vodni fitnes, hidroterapija, rehabilitacija kolčne endoproteze, fizioterapija.
Objavljeno v ReVIS: 04.07.2023; Ogledov: 528; Prenosov: 56
Celotno besedilo (1,25 MB) |
10. Fizioterapevtska obravnava pacienta s sindromom mišice piriformisIva Golob, 2023, diplomsko delo Opis: Mišica piriformis je ploščata mišica hruškaste oblike, ki leži v globokem glutealnem predelu neposredno pod veliko zadnjično mišico, sindrom mišice piriformis pa je klinično stanje, za katerega so značilni simptomi, ki so posledica stiskanja oziroma draženja ishiadičnega živca zaradi mišice piriformis. Simptomi, ki se pojavijo pri pacientih s sindromom mišice piriformis, so predvsem bolečina v zadnjici, ki seva v kolk, zadnjo stran stegna in zgornji del spodnjega dela noge. Sindrom mišice piriformis je treba vključiti v diferencialno diagnozo pri vseh pacientih z bolečino v glutealnem predelu, predvsem kadar diagnostične preiskave ne potrdijo patologij ledvene hrbtenice in kolčnega sklepa.
Diagnosticiranje sindroma mišice piriformis je zaradi njegove nejasnosti težko in temelji predvsem na anamnezi in kliničnem pregledu, na koncu pa se, če je to le mogoče, izvedejo diagnostične preiskave, kot so CT, MRI, ultrazvok in EMG.
K zdravljenju sindroma mišice piriformis prištevamo predvsem konzervativne možnosti fizikalne terapije, uporabo protivnetnih sredstev, injekcije lokalnih anestetikov in kortikosteroidov ter novejšo metodo zdravljenja z injekcijo botulinskega nevrotoksina. Če nobena od naštetih metod zdravljenja ni uspešna, se svetuje kirurško zdravljenje. Najpogosteje uporabljeni fizioterapevtski postopki pri zdravljenju sindroma mišice piriformis so ultrazvočna terapija, manualna terapija mehkih tkiv, raztezanje, hlajenje, površinsko segrevanje ter funkcionalna vadba.
V diplomskem delu smo s pregledom literature uspešno predstavili fizioterapevtsko obravnavo pacienta s sindromom mišice piriformis in s pomočjo raziskav, ki kažejo dobre rezultate, dokazali, da so predstavljene metode in tehnike učinkovite pri zdravljenju sindroma mišice piriformis.
Ključne besede: Mišica piriformis, piriformis sindrom, fizioterapija, rehabilitacija, obravnava.
Objavljeno v ReVIS: 04.07.2023; Ogledov: 767; Prenosov: 161
Celotno besedilo (812,37 KB) |
