Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Pojavnost kroničnih bolezni in rakavih obolenj se močno dviguje. Posameznik je namreč danes izpostavljen vedno večji količini stresa. Vendar pa se le redki zavedajo vpliva negativnih avtomatskih misli na vedenja in čustvovanja. ki posledično ogrožajo njihovo duševno in telesno zdravje. Magistrska naloga raziskuje, kakšni so preventivni in kurativni učinki kognitivno-vedenjskega svetovanja (v nadaljevanju KVS) ob nastopu kronične bolezni. V teoretičnem delu opisujemo psihološke mehanizme nastanka bolezni, teorijo KVS in terapijo ter izhodišča svetovanja ob nastopu bolezni. V empiričnem delu pa z analizo sekundarnih podatkov raziskujemo KVS pri soočanju z diagnozo, ki ogroža življenje bolnika (rak, kronična bolezen) – kakšen vpliv ima na pojavnost bolezni stres kot posledica neprilagojene kognitivne strukture, ali je lahko svetovanje dobra komplementarna oblika zdravljenja ter kako lahko izboljša kakovost življenja bolnika, ki se spopada z motnjami razpoloženja in utrujenostjo. Analiza rezultatov potrjuje domnevo, da neprilagojena kognitivna struktura lahko povzroči nastanek bolezni ali pa jo celo pospeši. Prav tako se je izkazalo, da ima KVS komplementarno vlogo pri zdravljenju kroničnih bolezni, vendar z določenimi omejitvami (učinkoviteje ob pričetku terapije nekaj mesecev po nastopu bolezni kot neposredno ob diagnozi, pomembnost trajanja). Kot zadnje pa smo potrdili, da je področje utrujenosti in razpoloženjskih težav tisto, kjer lahko KVS najbolj izboljša kakovost življenja bolnikov. Izkazalo se je, da psihoedukacija in učenje tehnik za prepoznavanje misli ter prepričanj pripomorejo k boljšemu spopadanju obolelega s stresom in depresijo, kar zmanjša vnetni odziv telesa ter pozitivno vpliva na razpoloženje in zmanjša utrujenost. Tako se bolniki lahko boljše soočajo z bremenom kronične bolezni po diagnozi. Zaključujemo, da ima KVS preventivne in kurativne učinke v primeru kronične bolezni.
Ključne besede: kognitivno-vedenjsko svetovanje, preventiva, kurativa, stres, čustva, kronične bolezni, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 05.05.2022; Ogledov: 758; Prenosov: 122
Celotno besedilo (1,67 MB)

Opis: Raziskovalno vprašanje (RV): Znanje, ki ga posameznik ima, lahko v grobem razdelimo na dva dela. Prvi del je eksplicitno znanje, ki je na tak način tudi predstavljeno in preneseno naprej na ostale posameznike. In potem so v posamezniku še znanja, ki so navzven skrita in jim s tujko r ečemo tacitna znanja. V kolikor ima ta tiha znanja vodja, je to poglavitni člen v oblikovanju organizacijske kulture močne in uspešne organizacije. Zanima nas, kako se tiho znanje odraža, kako se ga vidi in se to odseva v organizacijo? Kako vodja v organiz aciji poskrbi za prenos tihega znanja od posameznikov na skupino? Namen: Namen naloge je predstaviti prenos tihega znanja v organizaciji in vpliv vodje na prenos tihega znanja. Organizacijam želimo pokazati, da upravičeno lahko cenijo in obravnavajo tiha z nanja vodje kot bogastvo posameznika in intelektualn i kapital celotne organizacije. Tiho znanje vodje prispeva svoj delež k močni in zdravi kulturi organizacije. Problem vidimo v tem, ker se o tihem znanju premalo ali pa sploh ne govori. Z raziskavo želimo predstaviti njen pomen in tiho znanje umestiti med ključne dejavnike, ki pripomorejo k uspešnosti. Metoda: V raziskavi smo uporabili kvalitativno metodologijo, kjer smo izvedli intervjuje z vodji razvojno - raziskovalne organizacije. Pri kvalitativni razis kavi smo poiskali kode in pojme v analiziranem gradivu. S procesom kodiranja smo interpretirali analizirano besedilo. Pri tem nismo iskali kod z namenom, da bi se jih preštelo, kolikokrat se je določena koda pojavila v analiziranem besedilu, ampak smo s ko diranjem in kategoriziranjem oblikovali teoretično razlago in pojasnili proučevano situacijo. Celoten postopek je tako potekal v več korakih, kjer smo začeli z urejanjem gradiva, določanjem enot kodiranja, nadaljevali s kodiranjem, izborom in definiranjem relevantnih pojmov ter oblikovanjem kategorij, definiranjem kategorij in oblikovanjem končne teoretične formulacije. Tako izbrana metoda je bila za našo raziskavo najbolj ustrezna, saj ustreza problemu in cilju raziskovanja. Omogočila nam je raziskavo ravn anja, dogodkov, delovanja organizacije, socialnega okolja, interakcije in medsebojnih odnosov. Preko skrbno izbranih vzorcev smo pridobili podatke, ki so najbolj relevantni za raziskovani primer. Rezultati: Tiha znanja vplivajo na oblikovanje močne in zdra ve kulture organizacije, ki spodbuja širjenje znanja in posledično nadaljnji razvoj organizacije. V odja s svojim delovanjem, načeli, vrednotami in prepričanji spodbuja prenos tihega znanja med posamezniki in od posameznikov na celotno organizacijo. Organizacija: Raziskava pokaže pomen upravljanja z znanjem in pomen prenosa tihega znanja v organizaciji. Organizacija lahko opravičeno ceni in obravnava tiha znanja kot bogastvo posameznika in intelektualni kapital celotne organizacije. Družba: V družbi i n širšemu okolju z raziskavo prikažemo kako pomembno je širiti svoja tiha znanja med ostale ljudi za skupno korist. Originalnost: V raziskavi se prvič opisuje vpliv vodje na prenos tihega znanja. P rvič pokažemo povezavo med obstoječimi teoretičnimi osnovam i in najnovejšimi raziskavami iz tega področja. Tiho znanje je še zelo neraziskano področje v okviru menedžmenta znanja. V nalogi predstavimo njegov pomen v razvojno - raziskovalni organizaciji. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: V raziskavi tihega znanja in n jegovega prenosa smo se omejili le na vplive vodje. V smeri nadaljnjih raziskav bi bilo smiselno raziskati tudi druge pomembne vplive, kot so odnosi med zaposlenimi, stopnja zaupanja znotraj organizacije in številni motivacijski faktorji.
Ključne besede: tiho znanje, vodja, prenos znanja, znanje, čustva, vedenje, organizacijska kultura, duhovno vodenje, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 19.08.2021; Ogledov: 1271; Prenosov: 95
Celotno besedilo (1,17 MB)

Opis: Čustva igrajo v posameznikovem življenju veliko vlogo. Vse bolj se prepoznava pomembnost čustvene inteligentnosti, tako v zasebnem kot poslovnem življenju, ki vključuje poznavanje in razumevanje lastnih čustev in čustev drugih, obvladovanje svojih čustev in upravljanje z medosebnimi odnosi. V nalogi je predstavljeno, kako različni avtorji opredeljujejo čustva, inteligentnost, čustveno inteligentnost in kako se je razumevanje slednje razvijalo skozi zgodovino. V teoretskem poglavju predstavljamo tudi značilnosti različnih generacij - generacije Y in generacije Z. V raziskavi nas je namreč zanimalo, ali različne generacije mladostnikov različno poznajo, razumejo in samoocenjujejo kazalnike čustvene inteligentnosti. Primerjali smo poznavanje, razumevanje in samoocenjevanje kazalnikov čustvene inteligentnosti med gimnazijci iz leta 2013, ki pripadajo generaciji Y, in gimnazijci iz leta 2020, ki pripadajo generaciji Z. Gimnazijci iz leta 2020 so pokazali višjo stopnjo poznavanja čustvene inteligentnosti in višje ocenjevali pomembnost nekaterih njenih elementov (koristnost razumevanja čustev drugih, poslušanja, poznavanja lastnih omejitev in sposobnosti in sposobnost sodelovanja z drugimi na delovnem mestu). Pri samooceni kazalnikov čustvene inteligentnosti so se gimnazijci iz leta 2020 v splošnem ocenjevali nekoliko višje kot gimnazijci iz leta 2013, konkretno so se za statistično značilne izkazale razlike pri storilnosti, samoobvladovanju, empatiji in družbenih spretnostih, pri samozavedanju in motivaciji pa razlike niso bile statistično značilne. Zadnji del naloge predstavi pomanjkljivosti te raziskave in morebitne možnosti za popravke in razvoj. Glavne pomanjkljivosti predstavljajo velikost in reprezentativnost vzorca iz leta 2013 in nekalibrirana anketa. Možnosti za nadaljnji razvoj je veliko, od širjenja raziskave skozi druge generacije, do širjenja skozi druge države in kulture.
Ključne besede: čustva, inteligenca, čustvena inteligenca, gimnazijci, diplomske naloge
Objavljeno v ReVIS: 13.08.2021; Ogledov: 878; Prenosov: 80
Celotno besedilo (826,34 KB)

Opis: Pričujoča magistrska naloga se posveča reševanju konfliktov v partnerskem odnosu. Omenjena tema nas je pritegnila iz več razlogov. Menimo, da sta veliko število razvez v naši družbi ter vse večje nezadovoljstvo v partnerskih odnosih največkrat posledica nerazrešenih konfliktov med partnerjema. Dejstvo je, da nerazrešeni partnerski konflikti, ki se odražajo v obliki potlačenih čustev (jeze, žalosti), slabo vplivajo na psihofizično zdravje posameznika in na kvaliteto njegovega življenja. Ker se tudi sami srečujemo s konflikti v partnerskem odnosu (le-ti so po našem mnenju neizbežni), smo želeli raziskati, kako pari rešujejo konflikte, ki nastanejo med njimi, in v čem vidijo smisel reševanja le-teh. Obenem nas je zanimalo, kako sprotno reševanje konfliktov vpliva na nadaljnji partnerski odnos. V teoretičnem delu so predstavljeni pojem partnerskega odnosa in razvoj le-tega, izražanje čustev in osnovnih človekovih potreb v odnosu ter pojem partnerskega konflikta skozi posamične stopnje in njegovo razreševanje. Nadalje je nekoliko podrobneje predstavljen model kognitivne terapije pri reševanju partnerskih konfliktov. V naši raziskavi smo izvedli sedem strukturiranih intervjujev med pari, pri čemer smo intervjuvali tri ženske in štiri moške kot predstavnike posameznega para. Vsak izmed njih je dobil trinajst enakih vprašanj, ki so se nanašala na partnerski odnos, partnerski konflikt, reševanje partnerskega konflikta ter na vzdušje med partnerjema ob nastalem konfliktu. Na koncu sledi empirični del. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati analize, preko katerih lahko vidimo, da intervjuvani pari povečini nimajo večjih burnih prepirov v medsebojnih odnosih, pač pa manjše prepire, ki jih običajno rešujejo s pogovorom, nekateri tudi z umikom. Sprotno reševanje konfliktov vidijo pari kot veliko priložnost za nadaljnji razvoj samega odnosa in njegovo pozitivno rast. Obenem pari v tem odkrijejo najgloblji smisel reševanja medosebnih konfliktov.
Ključne besede: partnerski odnos, konflikt, viri konflikta, čustva, reševanje konflikta, komunikacija, osebnostna rast
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 1159; Prenosov: 96
Celotno besedilo (991,87 KB)

Opis: Motnje hranjenja so danes zaskrbljujoč in obsežen problem. V hitrem ritmu vsakdana in pod težo družbenih pritiskov se ljudje cenijo le po zunanjosti. Vitkost je postala zapoved, debelost pa stigma. Takšna in podobna kulturna sporočila dobijo otroci že v družinah, kjer se jim po eni strani hrano ponuja, po drugi strani pa opozarja, da morajo paziti, da ne bodo pojedli preveč. Motnje hranjenja izražajo konflikte in stiske nekega okolja, vendar lahko postanejo za posameznika tako neznosne, da mobilizirajo njegove simptome in obrambne mehanizme. Postanejo lahko izraz osvoboditve notranjih, bolečih in neprepoznavnih čustev, zato jih uvrščamo med duševne bolezni in na žalost o njih govorimo očitajoče, nerazumevajoče in s stigmo. V teoretičnem delu naloga opredeljuje motnje hranjenja in njihove vrste, prikazuje pomen hrane in pojasnjuje poglavitne vzroke, dejavnike in posledice motenj hranjenja ter opisuje vpliv medijev in družbe na pojav motenj hranjenja. Empirični del naloge, singularna študija primera, proučuje življenje družine in doživljanje otroka z motnjo hranjenja.
Ključne besede: motnje hranjenja, družina, družba, hrana, čustva, mediji
Objavljeno v ReVIS: 27.07.2021; Ogledov: 1899; Prenosov: 173
Celotno besedilo (696,87 KB)