1. Otrok kot posredna žrtev nasilja v družini : magistrsko deloEva Križaj, 2023, magistrsko delo Opis: Otrok se v okoliščinah družinskega nasilja znajde v vlogi posredne žrtve zaradi več različnih dejavnikov tveganja, ki vplivajo na odrasle osebe. Težke življenjske situacije in stiske bodo pri odrasli osebi vzpodbudile nasilniško vedenje različnih intenzitet. Čeprav odrasla oseba v določeni življenjski situaciji ne bo namerno želela nasilnega ravnanja obračati proti otroku, bo otrok kot razumsko še nerazvita oseba (lahko) nasilno situacijo razumel drugače in se bo počutil ogroženega. Navedeno bo pri otroku glede na posamezne razvojne faze povzročilo nekatera vprašanja o njegovi lastni vrednosti in skladno s tem tudi hude posledice, ki jih bo utrpel v svojem razvoju. Slovenski zakonodajalec je zato otroka tudi za primere situacij, ki ga orišejo kot posredno žrtev družinskega nasilja, posebej zavaroval, in sicer je otrok oziroma njegov psihofizični razvoj varovan v 192. členu Kazenskega zakonika. Vzvode in vzroke nasilnega ravnanja staršev spoznamo preko različnih teorij, ki razložijo, kako se agresivno vedenje prenaša iz generacije v generacijo. Navedeno pojmujemo krog nasilja. Kazenskopravna izhodišča ne omogočajo vseh odgovorov na pestrost vprašanj, ki se ponujajo pri obravnavani tematiki. Ta presega kazenskopravni okvir in je zato za reševanje spornih vprašanj treba upoštevati tudi spoznanja psihološke, sociološke, družinske, medicinske, policijske in drugih strok. Ključnega pomena je, da se pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini uporabi sistemski pristop, ki pomeni usklajen odziv pristojnih institucij. Z nepravilnim odzivanjem na primarno viktimiziranost otroka bo otrok podoživljal travmatiziranost oziroma se bo ta še stopnjevala. Tako ravnanje opredelimo kot sekundarno viktimizacijo otroka. Preprečevanje slednje je temeljna naloga pristojnih organov, pri čemer je za uspešnost v praksi njihovo sodelovanje pričakovano, celo nujno.
Ključne besede: nasilje v družini, kaznivo dejanje, prekršek, nasilje nad otrokom, otrok kot posredna žrtev, otrok kot priča, odkrivanje in intervencija, sistemsko obravnavanje, preprečevanje sekundarne viktimizacije, ukrepi za varstvo koristi otroka
Objavljeno v ReVIS: 19.09.2023; Ogledov: 603; Prenosov: 64
 Celotno besedilo (1,13 MB) |
2. Kaznivo dejanje nasilja v družini in temeljne predpostavke kaznivosti (191. člen KZ-1), kot zakonodajni, teoretični in praktični problem : magistrsko deloDeborah Čendak, 2023, magistrsko delo Opis: Nasilje v družini je globalni problem, ki je v zadnjih letih statistično gledano v porastu. Največkrat se dogaja za zaprtimi vrati, zato je izrednega pomena, da je celotna družba informirana, kako postopati, ko se srečamo z nasiljem v družini, bodisi kot žrtev ali priča. Nasilje se dogaja v vseh okoliščinah, naj bo to v socialno ranljivejših družinah ali pa družinah, ki so dobro finančno preskrbljene in navzven kažejo samo blišč njihovega življenja. Žrtev je lahko vsak posameznik – ženska, otrok, moški, starejši, ranljivejše skupine. Za nasilje ni nobenega opravičila, zato je tudi državni zbor leta 2016 naredil korak k izboljšanju zakonodaje, saj je potrdil spremembe Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki so vključevale ničelno toleranco do nasilja v družini. Izrednega pomena je, da se družba prične zavedati, da nasilje, ki se dogaja znotraj družine, ne sme ostati prikrito, saj je to skupni problem družbe in dolžnost nas vseh je, da pomagamo preprečevati tragične zgodbe, ki jih v medijih zasledimo zelo pogosto. Vsak posameznik, pa naj bo to žrtev, mladoletnik, nevladna organizacija ali kakšna izmed ustanov, lahko prijavi nasilje in s tem reši kakšno izmed žrtev.
Ključne besede: nasilje, družina, kaznivo dejanje, storilec, žrtev, dejavniki
Objavljeno v ReVIS: 25.05.2023; Ogledov: 520; Prenosov: 41
Celotno besedilo (921,83 KB) |
3. |
4. Presumpcija nedužnosti u suvremenom kaznenom pravu : doktorska disertacijaIva Parenta, 2022, doktorska disertacija Opis: Domneva nedolžnosti obdolženca je nedvomno eno od temeljnih načel sodobnega kazenskega procesnega prava. Njen namen je varovanje obdolženčevega položaja v kazenskem postopku in je predmet ureditve številnih pravnih virov. Čeprav je splošno sprejeta v sicer zelo različnih pravnih sistemih in državah, je natančnejša opredelitev njene vsebine in pomena kompleksna in sporna. Da bi se ugotovili razlogi, ki so privedli do splošnega sprejetja domneve nedolžnosti tako na mednarodni kot nacionalni ravni, in se postavili temelji za njeno razlago, se disertacija začne s predstavitvijo njene zgodovinske geneze. Potem se domneva nedolžnosti obdela in se določi njena vsebina v mednarodnem pravu človekovih pravic, s poudarkom na analizi določb in praks nadzornih mehanizmov MPDPP-ja, EKČP-ja in EU. Glede na to, da so v mednarodnopravnih virih določeni le minimalni standardi za varstvo domneve nedolžnosti in da jo v različnih državah razumejo različno, je nato domneva nedolžnosti analizirana v primerjalnem kazenskem pravu izbranih držav. Kot posebno vprašanje se ob koncu primerjalnega pregleda vsake posamezne države obravnava sporazumna oblika kazenskega postopka, ki obstaja v tej državi. Zadnje poglavje disertacije je posvečeno obravnavi domneve nedolžnosti v hrvaškem pravnem redu, ki vključuje razlago ustreznih določb de lege lata, in tudi predloge de lege ferenda, ki so namenjeni odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti v normativni ureditvi.
Ključne besede: domneva nedolžnosti, načelo kazenskega procesnega prava, varstvo položaja obdolženca, vsebina domneve nedolžnosti, mednarodni pravni viri, nacionalni sistemi kazenskega postopka
Objavljeno v ReVIS: 04.01.2023; Ogledov: 701; Prenosov: 0 |
5. |
6. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen KZ-1) kot zakonodajni, teoretični in praktični problem : magistrsko deloNika Fister, 2022, magistrsko delo Ključne besede: 240. člen KZ-1, zloraba položaja, zloraba zaupanja, gospodarska družba, gospodarsko kaznivo dejanje, gospodarska dejavnost, gospodarsko kazensko pravo
Objavljeno v ReVIS: 13.09.2022; Ogledov: 720; Prenosov: 83
Celotno besedilo (705,45 KB) |
7. |
8. Zakonska definicija kaznivega dejanja posilstva : diplomsko deloAnja Sirk, 2021, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga obravnava zakonsko definicijo kaznivega dejanja posilstva. V uvodnem delu so predstavljene tri hipoteze, ki predstavljajo gonilo diplomskega dela. Namen in cilj diplomske naloge sta obravnava spolnega kazenskega prava ter ustreznost inkriminacije spolnega ravnanja brez privolitve. Od junija 2021 v slovenskem pravnem sistemu velja opredelitev kaznivega dejanja posilstva po modelu afirmativnega soglasja, ki za obstoj kaznivega dejanja ne zahteva več prisilitvenega ravnanja, ampak je ta delikt opredeljen kot doseganje spolnega ravnanja brez veljavne privolitve druge osebe. Diplomska naloga obravnava tudi primer spolnega napada na spečo osebo iz sodne prakse, ki je v javnosti sprožil bujen odziv, ko je sodišče dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe, saj je storilec silo uporabil šele, ko se je žrtev zbudila in začela upirati. Šlo je za očitno napako sodišča in ne primer ustaljene sodne prakse, ki pa je vendarle bila povod za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva. Namen in cilj diplomske naloge je tudi pregled zgodovinskega razvoja definicije posilstva, nekaterih pojavnih oblik posilstva, zlasti posilstva v zakonski zvezi ter posilstva na zmenku, pa tudi obravnava stereotipov ter odnosa do žrtev posilstva ter ugotovitve o odzivanju žrtev. V zaključnem delu diplomske naloge sledi preučitev zastavljenih hipotez ter njihova potrditev ali zavrnitev. S pomočjo analiziranih modelov kazenskopravne ureditve posilstva, kjer so za vsak model opisane tudi prednosti in slabosti, lahko bralec ustvari mnenje o tem, kateri model se mu zdi najprimernejši.
Ključne besede: posilstvo, model prisile, model afirmativnega soglasja, model veta, žrtve posilstva
Objavljeno v ReVIS: 14.06.2022; Ogledov: 926; Prenosov: 90
Celotno besedilo (939,28 KB) |
9. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja zoper neprištevne storilce protipravnih dejanj : diplomsko deloEva Križaj, 2021, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je na začetku na kratko predstavljen institut prištevnosti kot pravna domneva v kazenskem postopku. Navedeno pomeni, da prištevnost na temelju drugih dejstev velja za resnično in je ni treba dokazovati. V nadaljevanju je podrobno predstavljen institut neprištevnosti kot negativna opredelitev prištevnosti. Slednje pomeni, da se mora neprištevnost v kazenskem postopku dokazovati v vsakem posameznem oziroma konkretnem primeru. Da sodišče osebo lahko spozna za neprištevno, morajo biti izpolnjeni pogoji neprištevnosti skladno z zakonsko dikcijo drugega odstavka 29. člena Kazenskega zakonika. Na obravnavanem področju se kot ključno postavlja vprašanje, ali je za presojo neprištevnosti treba odrediti sodno (psihiatrično) izvedenstvo. Ker kazenskopravna teorija ne omogoča odgovorov na vprašanja o obstoju duševnih abnormnosti, je nujno, da sodišče za ugotovitev le-teh odredi psihiatrični pregled, če nastane sum, da storilec ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven, kot to narekuje prvi odstavek 265. člena Zakona o kazenskem postopku. Pomembno je, da izvedenec v mnenjih in izvidih ne uporablja pravnih terminov, saj lahko tako prevzame delo sodišča in s tem prekorači svoje pristojnosti. Izvedenec je tisti, ki ugotavlja obstoj duševne abnormnosti, sodišče pa bo na podlagi predloženih dokazov podalo vrednostno sodbo storilca. Sodišče na podlagi obstoja biološkega in psihološkega pogoja neprištevnosti storilcu protipravnega dejanja izreče oprostilno sodbo, lahko pa obdolžencu skladno z zakonsko določenimi pogoji izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po določbah 70.a člena Kazenskega zakonika ali pa varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po določbah 70.b člena Kazenskega zakonika.
Ključne besede: neprištevnost, psihiatrično izvedenstvo, varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, forenzična bolnišnica, človekove pravice
Objavljeno v ReVIS: 31.03.2022; Ogledov: 1107; Prenosov: 106
Celotno besedilo (512,21 KB) |
10. Udeležba pri kaznivem dejanju : magistrsko deloMatjaž Lipar, 2021, magistrsko delo Opis: Vsakokrat, ko je produkt skupnega prizadevanja več oseb uresničitev kaznivega dejanja, mora sodišče ovrednotiti prispevanje (vlogo) vpletenih glede na njihovo prizadevanje k dejanju. Cilj tega je utemeljiti kaznivost vsakega sodelujočega posebej, skladno z njegovim danim prispevkom, teorija pa navaja pojem udeležbe. Smoter individualne odgovornosti pa je jasen: posameznikova kazenska odgovornost mora temeljiti na izpolnjenih predpostavkah kaznivosti. Način obravnave teh oseb so države zasnovale različno, izhajale pa so iz dveh temeljnih principov kazenskega materialne prava, restriktivnega ali ekstenzivnega storilstva. Restriktivno storilstvo ali dualizem udeležbe loči sodelujoče na storilce in druge udeležence in je vtkan v jedro KZ-1 in njegove določbe. Na tej osnovi je postavljena tudi limitirana akcesorna odgovornost udeležencev, ki pri dejanju niso ravnali izvršitveno kot storilci, temveč so svoje sodelovanje pri dejanju omejili na napeljevanje storilca k dejanju ali so samo ravnali v pomoč storilcu, njihova odgovornost pa je odvisna od storilca. Skozi predstavitev vseh temeljnih elementov udeležbe in razjasnitev kriterijev, ki služijo za določanje sodelujočega za udeleženca v tem ožjem pomenu besede, teorija in praksa pokažeta na množico problematično zasnovanih zakonskih določb. Te določbe pri vsakokratnem primeru odpirajo vrsto vprašanj, npr. o času in kraju storitve, kaznovalnih okvirih za udeležence itd., ki že več desetletij, posebej pa v prihodnje, terjajo na temelju stroke poglobljeno in argumentirano razpravo.
Ključne besede: udeležba, limitirana akcesornost, napeljevanje, pomoč
Objavljeno v ReVIS: 09.02.2022; Ogledov: 70230; Prenosov: 93
Celotno besedilo (1,17 MB) |
