Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Magistrsko delo obravnava oborožen konflikt v Afganistanu, ki poteka od oktobra 2001, ko so Združene države Amerike skupaj s svojo najtesnejšo zaveznico Veliko Britanijo in s podporo držav članic zveze NATO napadle Afganistan z namenom ujeti vodjo teroristične organizacije Al Kaida Osamo Bin Ladna zaradi njegove odgovornosti za teroristični napad na Združene države Amerike 11. septembra 2011 in zrušitve talibanskega režima v Afganistanu, ki je podpiral Al Kaido. Kljub prizadevanjem mednarodnih in afganistanskih nacionalnih varnostnih sil ter tudi mednarodne politične javnosti Afganistan ostaja še vedno nestabilno okolje. Največji dejavnik, ki vpliva na to stanje, so uporniške skupine, katerih osnovni cilj je pregnati mednarodne sile iz države, zrušiti afganistansko vlado in prevzeti oblast. Za upornike v Afganistanu je značilno, da v svojem vojskovanju največ uporabljajo asimetrične oblike napadov, ki povzroča tako mednarodnim silam kot tudi afganistanskim nacionalnim varnostnim silam veliko težav. V asimetričnih oblikah napadov so uporniške skupine začele uporabljati vse bolj tudi teroristične oblike delovanja kot eno od taktičnih oblik asimetričnih napadov. V teh vrstah napadov pa so med žrtvami tudi civilni prebivalci, proti katerim so uporniki prav tako usmerili svoje aktivnosti, predvsem zaradi njihove podpore mednarodnih sil in afganistanskih nacionalnih varnostnih sil.
Ključne besede: asimetrično vojskovanje, uporništvo, terorizem, nacionalna varnost, varnostne sile, mednarodne sile, Slovenija, Afganistan, magistrske naloge, bolonjski program
Objavljeno v ReVIS: 31.08.2017; Ogledov: 3129; Prenosov: 144
Celotno besedilo (2,41 MB)

Opis: Družbena realnost se v zadnjem času spreminja hitreje kot ji pravo lahko sledi. Spreminjajo se družinske oblike, način življenja, pogledi na drugačnost, medtem ko pa so bili univerzalni pravni akti, ki ščitijo človekove pravice in temeljne svoboščine, sprejeti v začetku druge polovice prejšnjega stoletja. Vendar pravo je živo in določbe teh pravnih aktov si lahko generacije razlagajo primerno času, v katerem živijo. V skladu z razvojem spreminjanja družbe se je temu primerno razvijalo tudi gibanje za odpravo diskriminacije istospolno usmerjenih oseb. Aktivizem za odpravo diskriminacije istospolno usmerjenih je zaznan že pred letom 1879, aprila leta 1984 pa se tudi v Sloveniji prične organizirano gejevsko in lezbično gibanje. In če je bila v Sloveniji istospolna usmerjenost kriminalizirana vse do leta 1977, je v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih postala tema medicinskega problema ter končno v devetdesetih spoznanje, da istospolnost ni duševna motnja. Pravica do družinskega življenja in prepoved diskriminacije spadata med temeljne pravice vsake demokratične in pravne države. Med oblike družinskih skupnosti pa ne spada več le nuklearna oziroma jedrna družina, ampak se le te razlikujejo od družine do družine. Za družino ni več pomembna sestava in spolna usmerjenost staršev, ampak vsebina, torej odnosi v njej, kar dokazujejo tudi različne raziskave, ki se ukvarjajo z življenjem otrok v istospolnih družinah. Slednje pa potrjujejo tudi sodbe ESČP in drugih sodišč.
Ključne besede: družina, družinsko pravo, istospolna partnerska skupnost, pravica do družinskega življenja, posvojitev, diskriminacija, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Evropsko sodišče za človekove pravice, Slovenija, Evropska unija, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 31.08.2017; Ogledov: 4293; Prenosov: 173
Celotno besedilo (773,82 KB)

Opis: Brezposelnost je družbeni pojav, ki je stalno prisoten v našem okolju. Povečevanje oz. zmanjševanje števila oseb brez zaposlitve sledi gospodarskemu razvoju in je na nek način naraven pokazatelj stanja v državi. Gospodarska kriza je v zadnjih letih še posebej izpostavila težave mladih iskalcev zaposlitve, ki najbolj občutijo zmanjšano povpraševanje po delavcih, saj delodajalci večinoma dajejo prednost osebam z izkušnjami. Zavod RS za zaposlovanje je v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v letu 2013 izdal poročilo z naslovom Mladi in trg dela. V publikaciji so navedeni nekateri razlogi za povečanje števila brezposelnih mladih po Sloveniji, dodani pa so tudi statistični podatki, ki navedene razloge potrjujejo. Tudi Evropska unija je aktivno pristopila k reševanju problematike nezaposlenosti mladih in sprejela nekatere usmeritve, ki države članice zavezujejo k aktivnemu delovanju. Vlada Republike Slovenije je tako konec januarja 2014 sprejela program Jamstvo za mlade, ki pomeni drugačen pristop k povečanju zaposlenosti mladih iskalcev zaposlitve. Ukrepi, ki so na voljo mladim v prvih štirih mesecih po prijavi na zavodu, so različni, prav tako pa je različna njihova uspešnost glede na regijo izvajanja. Tudi med brezposelnimi mladimi so precejšnje razlike v možnostih za zaposlitev, zato smo se v magistrskem delu osredinili na mlade v Zasavju, ki je kot regija specifična v več pogledih. Odraz vseh težav na tem področju pa je ravno število mladih brez zaposlitve. Danes je že jasno, da omenjeni ukrepi vsaj na tem področju ne prinašajo želenih in pričakovanih rezultatov.
Ključne besede: zaposlovanje, brezposelnost, mladi, trg dela, Zasavje, Slovenija, magistrske naloge, bolonjski program
Objavljeno v ReVIS: 29.08.2017; Ogledov: 4333; Prenosov: 156
Celotno besedilo (2,08 MB)

Opis: Po naši zakonodaji ima vsak državljan pravico do primernega stanovanja (Ustava RS, 78. člen). Če si ga sam ni sposoben kupiti na nepremičninskem trgu, mora država s svojimi institucijami poskrbeti za reševanje stanovanjske stiske ljudi. Slovenija spada med tiste države v Evropi, ki ima največji odstotek lastniških stanovanj. Posledično zaradi privatizacije družbenih stanovanj je 91 odstotkov lastniških stanovanj, 6 odstotkov stanovanj je v lasti javnega sektorja, lastniki treh odstotkov stanovanj so pravne osebe (Surs, 2016) Zaradi pomanjkljivosti v naši zakonodaji je doslej prihajalo do namernih ali pa nenamernih nepravilnosti pri poslovanju z nepremičninami. Največkrat so bili žrtve prevarantov naivni kupci, ki se pri nakupu nepremičnin niso posluževali usposobljenih nepremičninskih organizacij. Poleg tega je država z nekaterimi lastnimi projekti, s katerimi je želela pomagati kupcem nepremičnin, naredila škodo, ki je ni mogoče sanirati. Med temi so nacionalna varčevalna shema, prepočasna denacionalizacija, ukinjen model financiranja stanovanjske gradnje, prepozna uvedba elektronske zemljiške knjige in katastra stavb. Osrednja pozornost v mojem magistrskem delu je namenjena eni največjih nepremičninskih afer v Sloveniji, tj. kupcem varovanih stanovanj v Zbiljskem gaju, ki je bila temelj sprejetja nove zakonodaje na nepremičninskem področju. Da bi preprečili tega in temu podobne primere, je slovenska vlada sprejela poleg novega Stanovanjskega zakona (SZ-1) tudi Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES) ter Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN).
Ključne besede: nepremičnine, nepremičninski trg, stanovanjske enote, varovana stanovanja, Slovenija, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 24.08.2017; Ogledov: 4195; Prenosov: 194
Celotno besedilo (974,02 KB)

Opis: Prirejanje iger na srečo je na državni ravni izključna pravica Republike Slovenije. Igre na srečo se lahko prirejajo le na podlagi dovoljenja oziroma koncesije pristojnega organa in zato je potreben nadzor nad vsemi oblikami prirejanja iger na srečo. Še posebej je potreben nadzor nad nedovoljenim prirejanjem iger na srečo, ki poteka brez dovoljenja oz. koncesije pristojnega organa Republike Slovenije. Nadzor nad nedovoljenim prirejanjem iger na srečo je zelo pomembna komponenta nadzora države nad privilegiranimi dejavnostmi, kot so igre na srečo. Igre na srečo naj bi se izvajale v nadzorovanem okolju, kjer ni prostora za kriminal in nepoštene prakse, in naj bi udeležencem iger na srečo nudile sprostitev. V strategiji razvoja iger na srečo v Republiki Sloveniji je zapisano, da iz omejitvenih določb Zakona o igrah na srečo (ZIS) izhaja skrb države, da se igre na srečo izvajajo v urejenem in nadzorovanem okolju ter da se zagotavljata varstvo potrošnikov in javni red. In prav zaradi teh določb ZIS je potreben nadzor prirejanja iger na srečo, še posebej nad tistimi, ki se prirejajo brez dovoljenja oziroma koncesije pristojnega organa. Nadzor nad nedovoljenim prirejanjem iger na srečo je potreben, da se preprečijo pranje denarja, goljufije in druga kazniva dejanja ali ravnanja v nasprotju z javnim redom, da se zaščitijo mladoletniki in druge občutljive osebe pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja iger na srečo ter da se varujejo udeleženci iger na srečo. Nedovoljene igre na srečo se največkrat izvajajo v zasebnih prostorih, pri čemer pa inšpektorji za nadzor prirejanja iger na srečo nimajo dovolj pooblastil, da bi izvajali svoje poslanstvo, ki sta odkrivanje nedovoljenega prirejanja iger na srečo in kaznovanje odgovornih. Prav tako so kazni za tovrstne prekrške majhne v primerjavi z zaslužki, ki jih nudi nedovoljeno prirejanje iger na srečo. Nedovoljeno prirejanje iger na srečo je po 212. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) opredeljeno kot kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen do treh let zapora. Ker pa je nedovoljeno prirejanje iger na srečo tudi prekršek, ga morajo inšpektorji za igre na srečo preganjati po uradni dolžnosti. Zaradi pomanjkanja inšpektorskih pooblastil se srečujejo s težavami pri pridobivanju dokazov, da gre za nedovoljeno prirejanje iger na srečo. Zaradi teh težav in verjetno tudi politične odločitve o ukinitvi Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo postaja nadzor nad nedovoljenim prirejanjem iger na srečo bolj kot ne nuja, ne pa prioriteta nadzornega organa.
Ključne besede: igre na srečo, kazniva dejanja, organizirani kriminal, nadzor, Slovenija, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 24.08.2017; Ogledov: 4405; Prenosov: 221
Celotno besedilo (1,59 MB)