Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Diplomska naloga je posvečena ustavnemu sodišču in pobudi za oceno ustavnosti. Ustavno sodišče je neodvisen in avtonomen državni organ, ki izvršuje ustavnosodno presojo. Je najvišji organ sodne oblasti na nacionalni ravni. Njegove odločbe so zavezujoče. Kot primer pobude sta izbrani dve odločbi ustavnega sodišča, ki se nanašata na financiranje osnovnošolskega izobraževanja v zasebnih šolah. V prvi odločbi ustavno sodišče presojalo neskladje 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja z drugim odstavkom 57. člena ustave. Ustava terja od države, da se osnovnošolsko izobraževanje financira iz javnih sredstev. Zagovarja stališče, da je osnovnošolska izobrazba javna korist. Zakonska ureditev pa zasebnim šolam za izvajanje obveznega akreditiranega javnega programa zagotavlja 85- odstotno sofinanciranje. Predhodna odločba ustavnega sodišča, ki se je nanašala na vse tipe in stopnje izobraževanja, določila, da je v zakonodajalčevem polju proste presoje, v kolikšnem deležu bo sofinanciral zasebne šole. Ustavno sodišče je v presoji ugotovilo protiustavnost, zato je izdalo ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu naložilo, da neskladje odpravi v roku enega leta. Nekaj let po odločitvi je ustavno sodišče ponovno pred podobno dilemo, le da se tokratna presoja nanaša na jutranje varstvo, dopolnilni pouk ter popoldansko bivanje. Ob enem pa pobudniki opomnijo ustavno sodišče na neizvršitev odločbe. Sodniki odločijo, da zadeva ni v neskladju z ustavo, saj da je jutranje varstvo, dopolnilni pouk ter popoldansko bivanje del razširjenega programa in ne obveznega. Ob enem pa ustavo sodišče okara zakonodajalca za neodzivnost, vendar se ne odloči za določitev načina izvršitve
Ključne besede: ustava, ustavno sodišče, pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti, odločba ustavnega sodišča, osnovnošolsko izobraževanje
Objavljeno v ReVIS: 25.02.2022; Ogledov: 1045; Prenosov: 99
Celotno besedilo (459,28 KB)

Opis: V uvodnem delu predstavimo pomen prava, zgodovinska ozadja in razvoj razumevanja varstva vrednot, torej bistva prava. Čemu se uporablja, čemu služi in kako ga je smiselno razlagati, da bo svoje poslanstvo v najboljši možni meri izvrševalo. Prvi del omogoča globlje, vsebinsko razumevanje odločitev Evropskega sodišča v zvezi z obravnavanima 10. in 17. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V osrednjem delu analitično vsebinsko predstavimo 36 sodb ESČP v zvezi z zlorabo pravice do svobode izražanja. Analitično soočenje vsebine sodb s pravno teorijo ter strnjeno in kronološko urejena predstavitev sodb, glede na določeno problemsko polje znotraj omenjene sodne prakse, prikaže razvoj koncepta uporabe »sovražnega govora« od opisne opredelitve le-tega, torej ne neposredno uporabljenega izraza, do neposredne uporabe besedne zveze »hate speech« v zadevi Carla Jóhanna Lilliendahla proti Islandiji. V zaključku predstavimo pobudo uvedbe evropske definicije sovražnega govora in razjasnimo prihodnji pristop ESČP pri obravnavi zadev v zvezi s sovražnim govorom. Opredelimo in na primeru sodb prikažemo, zakaj bo ESČP v novejših sodnih praksah, pri meritorni razlagi zadevo postavilo v ustrezen (širši) kontekst prej, kot se oprlo na posamične sovražne besede in da bo nasploh dalo prednost meritorni obravnavi pred uporabo 17. člena, ki ostaja omejen na izjemne, skrajne primere, ko je »takoj očitno«, da je svoboda izražanja zlorabljena v namene, ki so v jasnem nasprotju z vrednotami Konvencije. Pristop ESČP temelji na zavedanju nujnosti spoštovanja pravice do svobode izražanja v demokratični, pluralni družbi, upoštevajoč najvišjo vrednoto, človekovo dostojanstvo
Ključne besede: Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sovražni govor, svoboda izražanja, človekovo dostojanstvo
Objavljeno v ReVIS: 24.02.2022; Ogledov: 1230; Prenosov: 130
Celotno besedilo (1,61 MB)

Opis: Magistrsko delo je nastalo v želji izboljšanja varovanja človekovih pravic in dostojanstva v slovenskih zaporih. Za primerjavo se nam je zaradi dokumentarne serije, ki smo jo gledali na Netflixu, imenovane Inside the world's toughests prisons, zdela najbolj primerna Norveška. Na kanalu YouTube smo pogledali filmčke o nekaterih norveških zaporih, ki so v teh posnetkih predstavljeni kot najbolj humani zapori na svetu. V magistrskem delu so predstavljeni in z norveškim sistemom primerjani ter analizirani postopki, ki jih zaposleni v Oddelku za varnost vsakodnevno izvajamo in ki lahko v veliki meri posegajo v človekovo dostojanstvo in varovanje tega. Ohranjanje človekovega dostojanstva je, še posebej v ustanovi, kot je zapor, izrednega pomena. Zaprte osebe so med prestajanjem zaporne kazni izpostavljene raznim situacijam ter postopkom, ki lahko vsakemu posamezniku posebej pomenijo razvrednotenje njegovega dostojanstva in kršitve njegovih pravic. V vseh zapornih sistemih, tudi v slovenskem in norveškem, so postopki, ki so z vidika varovanja človekovega dostojanstva težavni, a se jim ni moč izogniti ali jih preprečiti, saj so obvezen sestavni del prestajanja zaporne kazni. Pri teh postopkih je težko ohranjati človekovo dostojanstvo, tako na strani zaprte osebe kot na strani zaposlenih. V magistrskem delu smo proučili način izvajanja teh postopkov v enem in drugem sistemu. Ugotovili smo, kateri sistem je človeku bolj prijazen in bolje poskrbi za človekovo dostojanstvo ter kateri primeri dobrih praks so tisti, ki bi jih Slovenija morala prenesti v svoj zaporni sistem tako, da bi zagotovila večje človekovo dostojanstvo tako za zaprte osebe kot tudi za zaposlene v zaporih.
Ključne besede: zapor, človekovo dostojanstvo, pravosodni policist, obsojenci, kazen
Objavljeno v ReVIS: 16.02.2022; Ogledov: 1049; Prenosov: 94
Celotno besedilo (1,68 MB)

Opis: V današnjem času v javnih razpravah pogosto govorimo o problemu sovražnega govora in pomembnosti njegovega omejevanja. Težava pa je v tem, da o sovražnem govoru ne govorimo kot o pravni kategoriji, ampak ga označujemo kot vsako izražanje nestrpnosti in sovraštva. Da bi razumeli nevarnosti njegovega omejevanja, moramo poznati pomen svobode govora. Svoboda govora je v demokratični družbi ena od temeljnih pravic, brez nje pa si ni mogoče predstavljati izvrševanja drugih pravic, kot je na primer svoboda mišljenja. V demokratični družbi mora biti vsakomur zagotovljeno, da teži k osebnemu in duhovnemu razvoju in samouresničitvi, kar pa ni mogoče brez svobode mišljenja in svobode govora. Hkrati omogoča sodelovanje pri odločanju o zadevah družbenega pomena in je gonilo družbenega napredka. Vsak pravni red pa ji kljub vsemu postavlja meje. Združene države Amerike so v svetu unikum, saj priznavajo izredno široko varstvo svobode govora. Ustava varuje tudi sovražni govor. Ker država vsakega svojega državljana obravnava kot avtonomni in razumni subjekt, mu ne prepoveduje izražanja njegovih prepričanj, tudi kadar so ta skrajna in jih drugi pripadniki družbe ne sprejemajo. Govor je tako varovan, tudi kadar je žaljiv, sovražen in kadar vznemirja. Vseeno pa svoboda govora tudi v ZDA ni absolutna. Obstajajo določene kategorije izražanja, ki jih prvi amandma ne varuje. Katere so te kategorije, je v svoji večdesetletni sodni praksi določilo Vrhovno sodišče ZDA, ki je hkrati izoblikovalo tudi doktrinarne pristope, na podlagi katerih je, v določenih primerih, svobodo govora mogoče omejiti.
Ključne besede: sovražni govor, Vrhovno sodišče ZDA, svoboda govora, prvi amandma, skrajne oblike izražanja
Objavljeno v ReVIS: 09.02.2022; Ogledov: 1549; Prenosov: 106
Celotno besedilo (739,91 KB)

Opis: Človekovo dostojanstvo ni odvisno od posameznikove psihofizične opredelitve, temveč mu pripada iz samega dejstva, da je človek. Zaradi svoje telesne in duševne prizadetosti invalidi uživajo posebno varstvo kot eno temeljnih pravic socialne varnosti. Dejstvo je, da so določene dobrine ugodnosti in tudi pravice, ki so sicer formalnopravno enako priznane vsem, invalidom pa so težje dostopne. Pozitivna dolžnost države je zagotovitev enakih dejanskih možnosti in enakega obravnavanja invalidov, da odpravi, premosti ali zmanjša ovire za neodvisno življenje njih ter njihovo enakopravno vključitev v družbo in delovni proces. Temeljni namen pričujočega magistrskega dela je obravnava pravic invalidov in zaposlovanje invalidov ter problematika uresničevanja le-teh v praksi. Vse to pa je predstavljeno v različnih zakonih. Pri uresničevanju pravic invalidov imajo pomembno vlogo delodajalci, saj je njihova glavna dolžnost in obveznost skrb za njihove pravice in interese, kot jim nalaga Ustava. Zaradi postopne uveljavitve zakonodaje se v Sloveniji ureja le tisti del problematike, ki jih družbe v določenih obdobjih različno zaznajo in razumejo. Skozi prakso novega sistemskega modela poklicne in zaposlitvene rehabilitacije v procesu vračanja na delo je cilj ugotoviti vzroke in predlagati rešitve za neizkazano zanimanje vključitve v poklicno rehabilitacijo, pa čeprav ji zakonodaja pripisuje temeljno pravico. Nemčija, Nizozemska in Švedska različno urejajo pravico do poklicne rehabilitacije. Razlike so vidne pri ponovni vključitvi v delovni proces, ki se različno obravnavajo glede na njihov notranji pravni red posamezne države članice Evropske unije. Za zagotovitev celostne obravnave pravic invalidov in posledično uresničevanje le-teh v praksi sta ključna sodelovanje in večja ozaveščenost širše javnosti.
Ključne besede: invalidnost, brezposelnost, invalidsko zavarovanje, socialna varnost, poklicna rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 01.02.2022; Ogledov: 1036; Prenosov: 145
Celotno besedilo (1,11 MB)