11. Odnos med notranjim in mednarodnim pravom v ustavni ureditvi Republike Slovenije : diplomsko deloTijana Pejović, 2021, diplomsko delo Opis: Mednarodno pravo je horizontalni pravni sistem, ki temelji in ureja predvsem odnose in obveznosti med neodvisnimi in suverenimi državami. Suverene države določajo svoj pravni red navznoter, z mednarodnim pravom pa določajo medsebojne odnose. Mednarodno pravo bo veljalo takrat, ko ga bo država z ratifikacijo prenesla v svoj pravni red. Teoretiki so razvili dva temeljna pogleda, katera pravila veljajo in katero bo prevladalo v primeru konflikta med njima, ki veljata še danes. Iz določbe 8. člena Ustave RS izhaja temeljno izhodišče slovenske ureditve, in sicer da sta notranje in mednarodno pravo ločena pravna sistema in vzporedno obstoječa. Slovenija ima torej dualistični odnos do mednarodnega prava, kar pomeni, da ima dva pravna reda, in sicer slovenski in mednarodni. Da mednarodno pravo vstopi v nacionalni red, je za to potrebna ratifikacija. Ali bo država sprejela monistični ali dualistični odnos, je odvisno od ustavnega reda vsake države. V primeru dualističnega koncepta, kjer mednarodno pravo postane del notranjega prava, je treba mednarodno pravo prenesti, in sicer s transformacijo ali adopcijo. Ustavno sodišče presoja skladnost zakonov in drugih predpisov. Namen presoje ustavnost mednarodne pogodbe je preprečiti, da bi bila v notranji pravni red prenešena mednarodna pogodbena obveznost, ki je v nasprotju z ustavo. Zakonodajalec je dolžan pravni red uskladiti z mednarodnim pravom, saj če mednarodnopravna določila niso usklajena z ustavo, so brez pravnih učinkov. Mednarodno pravo torej ločujemo od notranjega prava, vendar sta v neposredni povezavi in skupaj tvorita celovit pravni sistem
Ključne besede: mednarodno pravo, odnos, mednarodne pogodbe, ratifikacija, ustavno sodišče.
Objavljeno v ReVIS: 23.07.2021; Ogledov: 1156; Prenosov: 106
 Celotno besedilo (754,35 KB) |
12. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti javnega uslužbenca : magistrsko deloBogdan Muren, 2020, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti javnega uslužbenca. Učinkovito, odzivno in dobro delujočo državno upravo lahko zagotovimo z zaposlitvijo strokovno najbolj usposobljenih in kompetentnih javnih uslužbencev. Samo dovolj izobraženi in strokovno usposobljeni javni uslužbenci bodo sposobni dosegati pričakovane rezultate dela, ki morajo biti ustrezno vnaprej določeni. V magistrskem delu smo raziskali in predstavili mednarodne in nacionalne pravne vire, ki urejajo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Podrobneje smo predstavili načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delavce in ločeno za javne uslužbence. Poseben poudarek smo posvetili določbam, ki urejajo procesna opravila redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V empiričnem delu raziskave smo s pomočjo ankete raziskali dejavnike, ki vplivajo na doseganje pričakovanih rezultatov dela in dejavnike, ki ovirajo izvedbo postopkov redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti javnega uslužbenca. Magistrsko delo predstavlja prispevek k znanosti in stroki, saj nudi podrobno predstavitev postopka oziroma procesnih opravil, ki zagotavljajo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V magistrskem delu so predstavljene tudi ugotovitve empirične raziskave, ki pripomorejo k boljšemu poznavanju obravnavane tematike in jih je mogoče uporabiti za nadaljnja raziskovanja.
Ključne besede: delovno pravo, javna uprava, javni uslužbenci, uslužbensko pravo, odpoved pogodbe o zaposlitvi, nesposobnost zaposlenih, anketni vprašalniki, statistični podatki, analize podatkov, magistrska dela
Objavljeno v ReVIS: 22.06.2021; Ogledov: 1657; Prenosov: 142
Celotno besedilo (2,35 MB) |
13. Izstop države članice iz Evropske unije : doktorska disertacijaAldijana Ahmetović, 2020, doktorska disertacija Opis: Pogodba o Evropski uniji v 50. členu določa pravno podlago za izstop države članice iz Evropske unije in sicer prek t.i. dvofaznega postopka, ki ga urejata tako nacionalno pravo kot pravo Evropske unije. Kljub temu, da omenjena določba predstavlja predvsem potrditev suverenosti držav članic v luči poglabljanja evropske intergracije je prvi primer izstopa države članice iz Evropske unije razkril pomanjkljivosti pravne ureditve tega vprašanja. Predvsem prek uporabe primerjalne in analitične metode raziskovanja skušamo v nalogi primerjati ne le ureditev izstopa države članice iz mednarodne organizacije temveč tudi izstop federalne enote iz federacije in izsledke uporabiti pri analizi 50. člena Pogodbe o Evropski uniji. Ob tem primerjava nacionalnih ustavnih ureditev glede vprašanja izstopa iz Evropske unije, s posebnim poudarkom na slovenski in britanski ureditvi, ponuja pomembe informacije glede podaje izstopne izjave in pristojnosti posameznih nacionalnih organov v omenjenem postopku. Analiza sodne prakse Sodišča Evropske unije pa osvetljuje predvsem vprašanja povezna s t.i. drugo fazo izstopnega postopka in sklenitvijo sporazuma o prihodnjih odnosih. Rezultati raziskave potrjujejo tezo o pravni podnormiranosti postopka izstopa države članice iz Evropske unije tako v državah članicah kot pravu Evropske unije in terjajo aktivnost zakonodajalca pri celoviti ureditvi omenjenega vprašanja, saj bo le na ta način moč odpraviti pravno negotovost, ki bi spremljala prihodnje izstopne postopke.
Ključne besede: evropsko pravo, države članice, izstop, mednarodne pogodbe, zakonodaja
Objavljeno v ReVIS: 15.06.2021; Ogledov: 1651; Prenosov: 136
Celotno besedilo (2,09 MB) |
14. Razvoj avtorskega prava na slovenskem ozemlju od začetka 20. stoletja do danes : diplomsko deloJaka Sočič, 2020, diplomsko delo Opis: Avtorsko pravo je relativno mlada pravna panoga, kljub temu da lahko, v primerjavi z drugimi pravnimi panogami, njegove zametke zasledimo tudi v precej oddaljeni preteklosti. Namen avtorskega prava je varovanje avtorja, fizične osebe, ki je ustvarila neko avtorsko delo. Njegov temelj je ustvarjalni akt, na podlagi katerega avtorju pripada avtorska pravica po sami naravi. Diplomsko delo z naslovom Razvoj avtorskega prava na slovenskem ozemlju od začetka 20. stoletja do danes je raziskava avtorske zakonodaje, ki se je na slovenskem ozemlju s časom spreminjala. V diplomskem delu so med seboj primerjani zakoni, ki so veljali od konca 19. stoletja pa vse do leta 1995, ko je bil sprejet Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, in sicer na področju trajanja in dedovanja avtorskih pravic, razvoja avtorskega dela, avtorske pogodbe in avtorskega dela iz delovnega razmerja. Glede na obravnavano temo diplomsko delo temelji na sistematičnem iskanju in preučevanju domače in tuje literature, navezujoče se na področja, ki so bila preučevana. Pri pisanju diplomskega dela je uporabljena deskriptivna ali opisna metoda raziskovalnega dela, in sicer na podlagi knjig, internetnih virov in člankov, ki se navezujejo na obravnavano temo. V diplomskem delu je, v povezavi s sistematično, uporabljena tudi metoda zgodovinske razlage in na podlagi tega opisan razvoj avtorskega prava ter vpliv sodobnega časa in tehnologije na avtorsko pravico.
Ključne besede: avtorsko pravo, avtorske pravice, avtorske pogodbe, avtorsko delo, dedovanje avtorskih pravic
Objavljeno v ReVIS: 12.02.2021; Ogledov: 1651; Prenosov: 129
Celotno besedilo (795,89 KB) |
15. Najemna pogodba : (neposredna izvršljivost)Sara Okorn, 2020, diplomsko delo Opis: Notarski zapis ima učinek javne listine in je neposredno izvršljiv, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano. Notarski zapis sestavi notar, kadar stranke želijo večjo pravno varnost. Najemna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki, vendar za sklepanje ni z zakonom predpisane oblike (lahko so sestavljeni kot zasebna listina ali pa v notarskem zapisu). Stranke se same odločijo, v kakšni obliki bo najemna pogodba sestavljena, prav tako se same dogovorijo glede vsebine. Najemna pogodba mora vsebovati sestavine, ki so določene z zakonom. Stranke najemnega razmerja se ravno zaradi teh dveh značilnosti notarskega zapisa vedno pogosteje odločajo za sklepanje najemnih pogodb v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Pogoji za neposredno izvršljivost do določenosti obveznosti, zapadlost terjatve in dolžnikovo soglasje z izvršljivostjo. Če najemnik prostovoljno ne izpolni svoje obveznosti (plačilo najemnine in stroškov, izselitev iz prostora najema), lahko najemodajalec s tožbo zahteva izpolnitev svoje terjatve. Če je najemodajalec uspešen s tožbo, lahko na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe predlaga izvršitev. Vendar sodišče dovoli izvršbo tudi na podlagi drugih izvršilnih naslovov in ne le na podlagi sodnih odločb. Med izvršilne naslove spada tudi izvršljiv notarski zapis.
Ključne besede: neposredna izvršljivost, najemne pogodbe, notarski zapisi, najemodajalci, najemniki, zasebne listine, javne listine
Objavljeno v ReVIS: 11.01.2021; Ogledov: 2343; Prenosov: 199
Celotno besedilo (592,04 KB) |
16. |
17. |
18. Pojasnilna dolžnost bank pri sklepanju posojil, nominiranih v tuji valuti : magistrska nalogaMatjaž Juvančič, 2019, magistrsko delo Ključne besede: posojila, tuja valuta, devize, zakonodaja, kreditne pogodbe, pojasnilna obveznost, valutno tveganje, magistrsko delo
Objavljeno v ReVIS: 09.07.2019; Ogledov: 2089; Prenosov: 194
Celotno besedilo (1,23 MB) |
19. |
20. Mednarodne pogodbe, njihova ratifikacija in implementacija v slovenski pravni red : diplomsko deloMartina Stegel, 2017, diplomsko delo Opis: Ustvarjalci mednarodnega prava so mednarodni subjekti, ki s sklenitvijo mednarodne pogodbe ustvarjajo pravice in obveznosti na mednarodnem področju. Mednarodna pogodba je mednarodni dogovor, sklenjen med različnimi mednarodnimi subjekti, bodisi med državami ali drugimi mednarodnimi subjekti, kot so mednarodne organizacije. Ločimo med dvostranskimi in večstranskimi mednarodnimi pogodbami. Dvostranske vzpostavljajo pravice in obveznosti ter s tem razmerje med dvema subjektoma mednarodnega prava, večstranske pa med tremi ali več državami. Sklenitev mednarodne pogodbe poteka skozi več faz. Začne se s postopkom pogajanj udeleženih strank, sledijo podpis mednarodne pogodbe, ratifikacija, uveljavitev in nazadnje registracija. Medsebojna vprašanja države naprej rešujejo na mednarodni konferenci, katere rezultat je sprejetje besedila mednarodne pogodbe. Nato je mednarodna pogodba pripravljena za podpis, s čimer država privoli v njeno besedilo. Z ratifikacijo postane mednarodna pogodba zavezujoča za pogodbene stranke, saj odraža sprejetje njenih določb v notranji pravni red pogodbenice. Države pa morajo izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti v dobri veri, skladno z glavnim načelom mednarodnega prava, to je "pacta sunt servanda".
Ključne besede: mednarodne pogodbe, ratifikacija mednarodnih pogodb, implementacija mednarodnih pogodb, pacta sunt servanda, pogodbeno pravo, mednarodno pravo
Objavljeno v ReVIS: 18.06.2019; Ogledov: 2659; Prenosov: 176
Celotno besedilo (715,21 KB) |
