Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: V diplomski nalogi smo proučevali temo motivacije in zadovoljstva zaposlenih.Motivacijo razumemo kot sredstvo, s katerim vodja vpliva na obnašanje zaposlenih. Vsak zaposleni je bistven in pomemben za prispevek in razvoj podjetja. Motiviran je z različnimi materialnimi ali nematerialnimi sredstvi. Motivacija je težka in zahtevna, saj od vodje zahteva poznavanje želja in potreb vsakega zaposlenega, da je čim bolj motiviran in zadovoljen z delom. Motivacija in zadovoljstvo stapovezana, saj če so zaposleni motivirani in pripravljeni za delo, se v podjetju ustvarja pozitivna energija, ki ustvarja občutek zadovoljstva.Cilj diplomske naloge je bil prikazati, kako lahko motivacija vpliva na zadovoljstvo zaposlenih na njihovem delovnem mestu in kaj vpliva na motivacijo zaposlenih. V drugem delu smo opredelili pojem zadovoljstva zaposlenih in pojasnili vpliv zadovoljstva zaposlenih na uspeh podjetja. Definirali smo zadovoljstvo pri delu in raziskali, kako povečati zadovoljstvo pri delu za boljšo rast zaposlenih. Predstavili smo načine dobre komunikacije z vodjo in zaposlenimi. Z izvedbo lastne empirične raziskave smo ugotovili, da so dejavniki, ki vplivajo na motivacijo in zadovoljstvo pri delu vsakega zaposlenega, plača, ki pušča trajen pečat pri delu, odnosi z vodjo in sodelavci ter učenje in razvijanje obstoječih in novih veščin. Redno ocenjevanje delovne uspešnosti, strokovno usposabljanje in priznavanje dosežkov terredne povratne informacije o uspešnosti vodijo k večji motivaciji za delo. Po raziskavi, v kateri smo dobili podatke, da vsaka oseba, ki je motivirana za delo, bolje opravlja svoje naloge na delovnem mestu, smo prišli do zaključka, da je motivacija odvisna od zadovoljstva. Vsak vodja mora svoje zaposlene motivirati in čim več komunicirati o njihovih težavah in napredku.
Ključne besede: motivi, motivacijske teorije, motivacija, zadovoljstvo zaposlenih, vodja.
Objavljeno v ReVIS: 20.09.2023; Ogledov: 424; Prenosov: 41
Celotno besedilo (1,71 MB)

Opis: Sprednja križna vez (v nadaljevanju: ACL) je eden izmed štirih ključnih ligamentov, ki zagotavlja pasivno stabilnost kolenskega sklepa. Poškodba ACL je ena izmed najpogostejših poškodb kolena tako v primeru splošne populacije kot med športniki, za katero je značilna dolga rehabilitacija. Najpogosteje nastane kot posledica preobremenitve v primeru vsakodnevnih ali športnih aktivnosti, kot so prisilni zasuk, padec ali udarec v koleno. Posameznik ob pretrganju ACL zasliši ali občuti pok, kasneje se pojavi oteklina, bolečina in omejena gibljivost kolena. Moč kvadricepsa se lahko v takem primeru močno zmanjša, postopoma pa se pojavi tudi izguba mišične mase. Obvezna je postavitev diagnoze, s katero ugotovimo, ali bo potrebno samo konzervativno zdravljenje ali operativna rekonstrukcija ACL. V primeru rekonstrukcije ACL je pomembna predoperativna rehabilitacija, po operaciji pa postoperativna rehabilitacija, ki traja do 24 tednov po operaciji. V prvih tednih skrbimo za zmanjševanje bolečine in za aktivacijo mišic, kasneje pa s ciljanimi vajami obremenimo in poskrbimo za izboljšanje gibalnih vzorcev, mišično asimetrijo, pridobivanje mišične moči ter povrnitev zmogljivosti kvadricepsa. Z uporabo živčno-mišične električne stimulacije (v nadaljevanju: NMES) pri rehabilitaciji po rekonstrukciji ACL pripomoremo k bistveno hitrejši krepitvi mišic, povečanju mišične mase in preprečevanju mišične atrofije. NMES naj bi v obdobju imobilizacije prav tako pomagala pri hitrejšem povečanju moči in zmogljivosti kvadricepsa. Raziskovalne študije se v zadnjem času pogosto ukvarjajo z obravnavo rehabilitacije na podlagi načrtovanega programa po rekonstrukciji ACL. Prav tako jih zanima učinkovitost in souporaba NMES pri povečanju moči kvadricepsa ter hitrejšem ponovnem obsegu gibanja in vrnitvi k aktivnostim. Rezultati so pokazali, da ima zdravljenje z NMES kot dodatna podpora pri rehabilitaciji v prvih 4 tednih po operaciji bistveno boljše rezultate pri aktivaciji, moči in zmanjšanju atrofije mišic. Glavni cilj rehabilitacije po rekonstrukciji ACL je povrnitev gibanja na prejšnjo raven. Uporaba kombinacije vadbe in NMES je pokazala večje izboljšanje moči in zmogljivost kvadricepsa. Posledično tudi funkcionalnost gibanja v prvih 4 tednih po operaciji, kar kaže na kakovostno rešitev v primeru učinkovite rekonstrukcije ACL.
Ključne besede: rekonstrukcija ACL, živčno-mišična električna stimulacija, kvadriceps, klinične raziskave
Objavljeno v ReVIS: 07.07.2023; Ogledov: 480; Prenosov: 46
Celotno besedilo (1,18 MB)

Opis: Aktivni življenjski slog in gibanje sta pomembna varovalna dejavnika zdravja, ki ju vse pogosteje uporabljamo pri zdravljenju bolezni. Telesna aktivnost zmanjšuje obolevnost in umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni tako preko neposrednih (delovanje na srčno-žilni sistem) kot posrednih mehanizmov (spreminjanje prisotnosti in intenzitete delovanja znanih dejavnikov tveganja). Pred pričetkom redne telesne aktivnosti je potrebno tako pri zdravih ljudeh (primarna preventiva) kot bolnikih z znano klinično pomembno aterosklerozo oceniti zdravstveni status. Izdelati moramo profil ogroženosti, opredeliti značilnosti bolnikovega obnašanja (vedenja), upoštevati morebitno jemanje zdravil ter osebne cilje, želje bolnika in vrsto telesne aktivnosti. Telesno aktivnost sistematično in individualizirano predpisujemo po formuli FIT (TP). Priporočila strokovnih združenj s področja srčno-žilne medicine za preventivo koronarne bolezni v klinični praksi zastavljajo kot splošen cilj glede redne dinamične aerobne telesne aktivnosti 3–4 dni v tednu intenzivno aktivnost (50–80 % FSU max), ki traja 30 minut, ali enako dolga aktivnost zmerne intenzitete večino/vse dni (6-krat tedensko). Gre za telesno aktivnost, ki jo lahko izvajamo dalj časa, ne da bi se pri tem izčrpali ali postali tako zasopli, da ne bi zmogli govoriti. Pred začetkom telesne aktivnosti je pomembno ogrevanje (10 minut), po koncu pa sproščanje in ohlajanje (10 minut). Med najbolj primerno aerobno telesno aktivnost spada hoja, nordijska hoja, lahek tek, rekreativno plavanje in kolesarjenje (v naravi ali sobno kolo). Fizioterapevt skupaj z medicinsko sestro in zdravnikom izvaja učenje o samem obolenju, zdravljenju, zmanjšanju dejavnikov tveganja ter o primerni obliki in izvedbi telesne aktivnosti glede na posameznikovo zdravstveno stanje in zmožnosti. Če povzamemo ugotovitve iz raziskav, predstavlja telesna aktivnost učinkovito metodo tako pri preprečevanju, ohranjanju kot tudi izboljševanju zdravja srčno-žilnih bolnikov.
Ključne besede: Telesna aktivnost, koronarna srčna bolezen, odrasli srčni bolniki, fizioterapija pri srčnih bolnikih.
Objavljeno v ReVIS: 26.04.2023; Ogledov: 648; Prenosov: 55
Celotno besedilo (1010,90 KB)

Opis: Neplodnost je vse pogostejša, še posebej, ker se številni pari odločajo za otroke pozneje v življenju. Opredeljena je kot stanje, ko po enem letu poskusov zanositve ženska še vedno ne more zanositi. Pri ženskah, starejših od 35 let, je ta doba pol leta. Delež žensk, ki ne morejo zanositi, se z njihovo starostjo viša, ne glede na to, ali gre za spontane nosečnosti ali nosečnosti s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo. Prav tako pa na uspešnost zanositve vpliva tudi starost moškega. Vse več parov ima težave z zanositvijo in vse več je takšnih, ki so vključeni v postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo. Uspešnost teh postopkov se z razvojem medicine povečuje, vendar pa se močno zmanjša s starostjo ženske. Po 40. letu starosti ženske se plodnost zmanjša kar za 95 %. Področje oploditve z biomedicinsko pomočjo je treba zelo dobro regulirati in nadzorovati, saj je lahko podvrženo možnosti hudih zlorab. Namen magistrskega dela je proučiti problematiko neplodnosti z vidika starostne meje. S pomočjo metode analize smo preučili domačo in tujo literaturo glede oploditve z biomedicinsko pomočjo in vpliva starosti. Z deskriptivno metodo smo opisovali pojme,kot sta neplodnost in oploditev z biomedicinsko pomočjo. Pomembna je tudi primerjalnopravna metoda, s pomočjo katere smo preučili tuje ureditve obravnavanega področja. Izvedli smo intervju s priznanim strokovnjakom na področju postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. V Evropi je zdravljenje neplodnosti s temi postopki v večini držav zakonsko urejeno, vendar se pogoji oziroma omejitve razlikujejo. Večina držav določa najvišjo starost ženske za vključitev v postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki se giblje od 42, kot na primer Hrvaška, pa vse do 51 let za Bolgarijo. Nekaj držav je starostni pogoj uredilo z zakoni, druge s pravilniki oziroma smernicami. Večina držav – podobno kot Slovenija – v zakonu opredeljuje pogoj, da mora biti ženska v starosti primerni za rojevanje. Menimo, da je obstoječa slovenska ureditev ustrezna in ženskam ne omejuje pravic do postopkov oploditve. Tak način zajema širok izbor upravičenk in jih zakon ne omejuje z leti. Res pa je, da je za vključitev v postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo potrebno zdravo stanje reproduktivnega sistema vsake posameznice.
Ključne besede: neplodnost, oploditev z biomedicinsko pomočjo, zakonska ureditev, upravičenci, vpliv starosti
Objavljeno v ReVIS: 27.01.2023; Ogledov: 689; Prenosov: 57
Celotno besedilo (832,54 KB)

Opis: Ruptura rotatorne manšete (v nadaljevanju: RM) je najpogostejši vzrok bolečine in omejitve funkcije ramenskega obroča. Pojavlja se tako pri mlajših, večinoma kot travmatska poškodba tetive RM, ali pri starejših, pri katerih prevladuje degenerativna preobremenitev tetive, ki posledično povzroči rupturo RM. Zdravnik se skupaj s pacientom, glede na velikost rupture in pacientove želje, odloči za operativno ali konzervativno zdravljenje. Najpogostejša intervencija po poškodbi RM, predvsem pri mlajših osebah in masivnih rupturah, je artroskopsko operativno zdravljenje. Ne glede na izbiro zdravljenja je pomembna čimprejšnja vključitev pacienta v program rehabilitacije. Glede na zdravniško pooperativno oceno in dejavnike tveganja se pacient vključi v program rehabilitacije, ki mu omogoča najbolj optimalen napredek v procesu okrevanja po operaciji RM. Zaradi pomembnosti rehabilitacije v procesu celjenja tetive po operativnem zdravljenju RM smo v diplomski nalogi predstavili ugotovitve učinkovitosti štirinajstdnevne zdraviliške rehabilitacije po operaciji RM. V raziskavo smo vključili 40 pacientov, ki so bili na rehabilitaciji v Diagnostično rehabilitacijskem centru Terme Zreče. Kot pokazatelj učinkovitosti štirinajstdnevne rehabilitacije smo uporabili Ocenjevalno lestvico za ramo Univerze Kalifornija, Los Angeles (UCLA Shoulder Rating Scale). Ugotovitve naše raziskave kažejo, da se bolečina po štirinajstdnevni zdraviliški rehabilitaciji na lestvici od 1 do 10 izboljša za 2,95 stopnje, kar je statistično značilno (p < 0,05). Prav tako smo ugotovili, da se gibljivost povprečne aktivne elevacije poveča s 103,9 stopinj na 131,3 stopinje, kar pomeni statistično značilno izboljšanje za 27,4 stopinje (p < 0,05). S potrditvijo obeh hipotez smo dokazali, da sta glavna cilja rehabilitacije izboljšanje gibljivosti in zmanjšanje bolečine ramenskega sklepa uspešno dosežena.
Ključne besede: rotatorna manšeta, rehabilitacija, fizioterapija, ruptura, operacija
Objavljeno v ReVIS: 13.09.2022; Ogledov: 820; Prenosov: 110
Celotno besedilo (1,75 MB)