71. Interno komuniciranje in zadovoljstvo zaposlenih v organizaciji : analiza primeraKatarina Jensko, 2011, magistrsko delo Opis: Notranja javnost je prisotna v vseh organizacijah, ne glede na velikost ali predmet
poslovanja. Pogosto pa je ta zapostavljena, saj vodstvo ne prepozna njenega pomena.
Glavni namen magistrskega dela je pojasniti, kakšno vlogo ima sistem notranjega
komuniciranja kot pomembne dejavnosti managerjev pri uspešnosti organizacije. S
komuniciranjem izmenjujemo informacije, znanje in izkušnje. V empiričnem delu naloga
prikazuje notranje komuniciranje in s tem povezane probleme s katerimi se srečujejo v
Domu upokojencev Podbrdo. Le-ti nastajajo predvsem zaradi sloga vodenja in zaradi slabe
vertikalne komunikacije v zavodu. V zaključku so predstavljeni rezultati raziskave, s
katero smo potrdili, da komuniciranje med zaposlenimi (horizontalna komunikacija) in
komuniciranje med podrejenimi in nadrejenimi (vertikalna komuikacija) v organizaciji
vpliva na zadovoljstvo zaposlenih. Ključne besede: notranja komunikacija, mednarodni odnosi, zadovoljstvo zaposlenih Objavljeno v ReVIS: 26.07.2021; Ogledov: 1280; Prenosov: 73 Celotno besedilo (1,26 MB) |
72. Zaupanje v civilnodružbene organizacije : študija primera zaupanja v sindikate v SlovenijiEdi Vivoda, 2012, magistrsko delo Opis: Iz zgodovinske dediščine socialističnega tipa gospodarstva smo se naučili prevzemati
gospodarsko trţno kulturo ter prevzemati standarde in vrednote, kot obstajajo v drţavah
zahodne Evrope. Še opazneje se je ta prehod zgodil s pridruţitvijo novih drţav srednje in
vzhodne Evrope v Evropsko unijo. Iz navedenih spoznanj v tem delu izhaja, da politična in
ekonomska kultura pomembno vplivata kot podlaga na razvoj civilne druţbe. Cilj te naloge je
predstavitev vloge civilne druţbe in ugotoviti, kolikšno je zaupanje v sindikate in kako vpliva
zaupanje na gibanje števila članstva v evropskih drţavah in v Sloveniji. Primerjali smo
zaupanje v slovenske sindikate z zaupanjem, ki ga uţivajo sindikati drugod v evropskih
drţavah, in sicer na podlagi primerjanja opravljenih evropskih druţboslovnih raziskav in
slovenskih raziskav Slovensko javno mnenje (SJM). Prav tako smo ugotavljali, ali je zaupanje
posledično vplivalo na spreminjanje števila članstva v sindikatih. Delovanje sindikatov se je
spremenilo s prehodom v nov politično-ekonomski sistem, spremenila se je njihova druţbena
vloga. V času po osamosvojitvi Slovenije so nastajali novi sindikati, ki so se organizirali po
cehovskem principu in se zdruţevali v sindikalne centrale. Z drugim raziskovalnim
vprašanjem smo ţeleli ugotoviti, kako se vodstva slovenskih sindikatov soočajo z upadom
zaupanja v sindikate, postavili smo hipotezo, da se soočajo na različne načine, kar vpliva tudi
na število članstva. Iz ţe opravljenih mednarodnih raziskav je mogoče ugotoviti, da se je
zaupanje v sindikate v drţavah EU v zadnjih dvajsetih letih zelo različno gibalo po
posameznih drţavah, prav tako pa se je različno gibalo tudi število članstva. Iz strukturiranih
intervjujev petih predsednikov največjih slovenskih sindikalnih central smo izvedeli, da
sindikati skrbijo za komunikacijo s članstvom na različne načine. Nekatere centrale so
vključene v nadnacionalne sindikalne organizacije, kjer črpajo znanja in izkušnje za vodenje
socialnega dialoga s socialnimi partnerji. Menijo, da imajo pomemben mobilizacijski
potencial za varovanje materialnopravnega in socialnega poloţaja delavstva. Na gibanje
števila članstva v slovenskih sindikatih je po osamosvojitvi pomembno vplival novo nastali
sindikalni pluralizem in nova druţbena vloga sindikatov. Do leta 1999 je bil zabeleţen znaten
upad sindikalnega članstva, ki pa je sčasoma naraščalo do leta 2006. Nato so trendi pričeli
upadati do leta 2009, ko je prišlo do manjšega prirasta sindikalnih članov, ki so se na ravni
drţave ustalili na pribliţno 20 % zaposlenih. Sindikalni funkcionarji so menili, da je zaupanje
v sindikate večinoma povezano s politično ekonomskimi razmerami v drţavi, medtem ko se je
upad članstva dogajal predvsem zaradi propada mnogih delovno intenzivnih panog z velikimi
industrijskimi obrati in velikim številom zaposlenih. Menijo, da je v zasebnem sektorju
sindikalna aktivnost večinoma nezaţelena, kar povzroča nizko sindikalno aktivnost, ki jo
pripisujejo neoliberalnemu ekonomskemu konceptu upravljanja drţave. Le-ta je med drugim
vplival na upadanje članstva. Iz same raziskave je mogoče ugotoviti sindikalno rigidnost in
neprilagodljivost na novonastale druţbene spremembe. V prihodnosti bo nujno povezovanje
sindikatov na način, ko ne bo moţno izsiljevati z rešitvami za posamezne skupine zaposlenih,
kot se to dogaja v sedanjosti. Način volitev sindikalnih funkcionarjev in politika sindikatov
sta v marsičem preţiveta in nujno potrebna tako miselne kot kadrovske prenove. Volitve
sindikalnih funkcionarjev bi bilo treba demokratizirati na izvedbeni ravni. Delovanje
sindikatov se mora intenzivirati tudi na druga problemska področja, ki jih sedaj obravnavajo
le na deklarativni ravni, predvsem pa bo treba aktivirati sindikate za vključevanje mlajše in
izobraţene populacije v sindikate. Zelo slabo so se sindikati izkazali s svojo organiziranostjo
v manjših zasebnih gospodarskih druţbah ali pri zasebnikih, kjer se dogajajo največje kršitve
pravic zaposlenih, šikaniranja in nezakonito odpuščanje iz delovnih razmerij. Nerazumno je
vztrajanje sindikatov pri monopolizaciji v kolektivnem dogovarjanju, saj niso vsi zaposleni
vključeni v sindikate. Potreben bo razmislek tudi o drugih oblikah delavske udeleţenosti v
kolektivnem dogovarjanju in pri ostalih oblikah socialnih dogovorov med socialnimi
partnerji. Ti pomisleki ponujajo odgovor na vprašanje o primernosti vodenja sindikatov in
ustreznosti sindikalne politike, ki deluje v precejšnji smeri samozaščite in samozadostnosti.
Verjetno vse omenjeno zmanjšuje zaupanje v sindikate in tudi vpliva na upad sindikalnega
članstva. Ključne besede: civilna družba, civilnodružbene organizacije, politična kultura, ekonomska kultura, sindikati, zaupanje, sindikalna organiziranost, sindikalno članstvo Objavljeno v ReVIS: 26.07.2021; Ogledov: 1307; Prenosov: 53 Celotno besedilo (1,25 MB) |
73. Gradniki avtopoietskega modela vodenja v organizacijah v Sloveniji : doktorska disertacijaMateja Kalan, 2020, doktorska disertacija Ključne besede: avtopoieza, avtopoietski model, avtopoietski vodja, stili vodenja, osebnostne lastnosti, modeli vodenja, organizacija, vodenje, doktorske disertacije Objavljeno v ReVIS: 22.07.2021; Ogledov: 1110; Prenosov: 135 Celotno besedilo (3,89 MB) |
74. Standardi ustavnih ureditev držav "novih demokracij" : magistrsko deloMateja Cep, 2021, magistrsko delo Opis: Demokracija je kot vsi družbeni pojavi, interpretativen pojem, katerega vsebina je odvisna od institucionaliziranih praks. Oblikovanje ustavnih sistemov je za državo eden izmed bistvenih temeljev, ki morajo biti trdno in kvalitetno postavljeni. Na teh temeljih se namreč uresničujejo ustavne vrednote v praksi. V začetku devetdesetih let so se države družbeno in politično transformirale. Krog držav, ki ga bomo skozi magistrsko delo analizirali, tudi skozi sodno prakso njihovih ustavnih sodišč, uvrščamo med države ''novih demokracij''. To so Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Kazahstan, Kirgizistan, Mongolija, Ruska federacija, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan. Navedene države so se bistveno geografsko in politično spremenile po razpadu Sovjetske zveze.1 Vzpostavitev trajnega miru, po koncu vojne je bil ideal, ki so ga začele vztrajno zasledovati vse države, hkrati pa so se izbrane države znašle pred pomembno nalogo, ki jo prinese sprejetje ustave za državo. Skozi magistrsko delo bomo natančno pregledali izbrane države in strnili bistvene standarde, ki jih zasledujejo skozi pravni sistem. Določnost in jasnost pravnih norm namreč bistvena za uvajanje učinkovitega sistema. Novoustanovljene države se srečujejo tudi s potrebami na novoustanovljenih demokratičnih vrednot, ki se srečajo s splošnimi, že ustaljenimi demokratičnimi vrednotami.2 Pri oblikovanju pravne države imajo pomembno vlogo tudi posvetovalne institucije, ki pomagajo mladim demokracijam s sodelovanjem in deljenjem izkušenj. Kot univerzalni dejavnik demokratizacije družbe in države, organi za ustavno presojo veljajo za ključni člen družbe in pravne države, zato bomo analizirali tudi njihovo vlogo in bistven doprinos pri oblikovanju ustave.3 Ključne besede: ustavno pravo, države novih demokracij, ustavni standardi, beneška komisija, evrazijsko združenje organov za presojo ustavnosti Objavljeno v ReVIS: 09.07.2021; Ogledov: 1009; Prenosov: 84 Celotno besedilo (1,51 MB) |
75. Problematika sodnih sporov pri odločanju o zahtevkih iz naslova lastninjenja družbene lastnine : doktorska disertacijaMateja Likozar Rogelj, 2020, doktorska disertacija Opis: Po Ustavi RS je zasebna lastnina temeljna človekova pravica, zato mora država ustvariti možnost, da osebe to pravico pridobijo in da jo tudi obdržijo, da jo imajo. Ob osamosvojitvi Republike Slovenije je država s sprejetjem več zakonov zagotovila ukinitev dotakratni družbeni lastnini in začetek poti tržnega gospodarstva. Obveznost države se je torej kazala v spremembi zakonodaje, za nas, državljane, pa je to pomenilo priložnost in odgovornost, da pridobimo (povrnemo) lastnino na premoženju in da zanjo skrbimo, tudi na področju stanovanj, saj stanovanje danes ni več pravica, za katero je bila dolžna skrbeti država, kot je bilo to v času družbene lastnine, ampak država to skrb prenaša na nas, državljane. Enako velja za kmetijska zemljišča in gozdove, za vsa stavbna zemljišča in tudi za vse drugo premoženje, ki ima znanega lastnika. Tako kot pri vsaki %revolucionarni% spremembi smo tudi pri preobrazbi družbene lastnine in pri sprejetju ZDen, ZZad, SZ, ZLNDL % naleteli na to, da obstajajo zagovorniki novega sistema in tudi njegovi nasprotniki. Zagovorniki so/smo bili namreč navdušeni nad preoblikovanjem družbene lastnine v lastnino z znanim titularjem. Lahko pa rečem, da smo bili malo manj navdušeni nad sprejetjem zakonodaje, zlasti omenjene. Res je, da je na primer ZLNDL dotakratno pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini preprosto spremenil v lastninsko pravico z vsemi upravičenji, ki iz nje izhajajo. Nasprotniki oziroma skeptiki, med katere se tudi sama prištevam, pa so, to danes lahko upravičeno rečem, poudarili problem popolnega zajema vseh primerov, pri katerih lahko pride do spora glede dejanskega imetnika pravice uporabe in določanja obsega uporabe zemljišča. Spor se jasno ni pokazal takoj, ampak se razsežnost tranzicijskih zakonov kaže danes, ko se na stvarnem področju nepremičnin ureja dejansko in formalnopravno lastništvo tega, mogoče tudi v posledici pričakovanega sprejetja davka na nepremičnine, saj bo treba uskladiti zemljiškoknjižno in tudi dejansko stanje. Je pa tudi dejstvo, da bi po skoraj 30 letih od formalne ukinitve družbene lastnine mogoče lahko pričakovali, da se proces preoblikovanja družbene lastnine vendarle konča. Očitno ni tako, saj je mogoče ob prebiranju v tej nalogi analizirane sodne prakse ugotoviti, da se ne glede na težnjo po končanju privatizacije ustvarja nova sodna praksa, ki sicer še ni potrjena na Ustavnem sodišču RS, glede katere menimo, da nikakor ni usmerjena v končanje obdobja privatizacije, ampak v ustvarjanje novih sodnih sporov. To je nedvoumno mogoče poudariti na področju denacionalizacije in tudi procesa lastninjenja premoženja. Kljub sprejetju več zakonov, ki so usmerjeni v končanje obdobja tranzicije, je s preverjanjem v zemljiški knjigi in dejanskega stanja v naravi mogoče ugotoviti, da postopkom še ni videti konca. Proces preoblikovanja družbene lastnine se gotovo lahko konča glede na danes sprejeto zakonodajo in z upoštevanjem večinske enotne sodne prakse. Tako bo vi mogoče dokazati temelj pravne države in zdrave družbe, Slovenija je namreč pravna in socialna država, kar pomeni, da mora zagotavljati pravni red in socialno varnost. Ključne besede: sodni spor, privatizacija, zakonodaja Objavljeno v ReVIS: 15.06.2021; Ogledov: 1202; Prenosov: 119 Celotno besedilo (1,56 MB) |
76. Medkulturna komunikacija v storitvenem sektorju na primeru ZDA in Slovenije : magistrska naloga študijskega programa druge stopnjeAjda Zorko, 2012, magistrsko delo Opis: Nerešen konflikt v delovnem okolju je zaviralec komunikacije in vpliva na storilnost in uspešnost zaposlenih ter poslovni rezultat podjetja. Če k reševanju konflikta pristopimo ustrezno in s pravim načinom komunikacije poskrbimo, da do njega ne pride, ali pa ga omilimo, so posledice drugačnih mnenj lahko koristne za podjetje. Enako velja tudi za medkulturni konflikt; močno lahko otežuje komunikacijo med vodjami in podrejenimi v večkulturnem delovnem okolju, če se vodja ne zaveda kulturnega ozadja zaposlenih. V magistrski nalogi se osredotočamo na potek uspešne komunikacije med vodjami in zaposlenimi v medkulturnih podjetjih v ZDA in Sloveniji. Prvi del naloge je namenjen teoretični podlagi, v empiričnem delu pa primerjamo in interpretiramo rezultate fokusnih skupin, ki smo ju izvedli v storitvenih podjetjih v ZDA in Sloveniji. Ugotavljamo, da imajo sodelujoči v raziskavi podobne strategije komunikacije s tujci, saj poudarjajo predvsem potrpežljivost in pozitivnost pri komunikaciji in govorijo o pomenu znanja tujih jezikov. Vse to je podlaga za uspešno reševanje medkulturnih konfliktov, kar prispeva k dobri klimi v podjetju in uspešnemu poslovanju tega. Ključne besede: kultura, komunikacija, vodenje, medkulturno vodenje, konflikt Objavljeno v ReVIS: 07.06.2021; Ogledov: 1175; Prenosov: 70 Celotno besedilo (1,65 MB) |
77. |
78. |
79. |
80. Vpliv vedenja na medosebne odnose v organizaciji : zaključno deloMateja Pečovnik, 2013, diplomsko delo Ključne besede: komuniciranje, medosebno komuniciranje, agresivnost, pasivnost, manipulativnost, asertivnost, vedenje, poslovno komuniciranje Objavljeno v ReVIS: 20.01.2021; Ogledov: 1238; Prenosov: 75 Celotno besedilo (1002,56 KB) |