1. Otrok kot posredna žrtev nasilja v družini : magistrsko deloEva Križaj, 2023, magistrsko delo Opis: Otrok se v okoliščinah družinskega nasilja znajde v vlogi posredne žrtve zaradi več različnih dejavnikov tveganja, ki vplivajo na odrasle osebe. Težke življenjske situacije in stiske bodo pri odrasli osebi vzpodbudile nasilniško vedenje različnih intenzitet. Čeprav odrasla oseba v določeni življenjski situaciji ne bo namerno želela nasilnega ravnanja obračati proti otroku, bo otrok kot razumsko še nerazvita oseba (lahko) nasilno situacijo razumel drugače in se bo počutil ogroženega. Navedeno bo pri otroku glede na posamezne razvojne faze povzročilo nekatera vprašanja o njegovi lastni vrednosti in skladno s tem tudi hude posledice, ki jih bo utrpel v svojem razvoju. Slovenski zakonodajalec je zato otroka tudi za primere situacij, ki ga orišejo kot posredno žrtev družinskega nasilja, posebej zavaroval, in sicer je otrok oziroma njegov psihofizični razvoj varovan v 192. členu Kazenskega zakonika. Vzvode in vzroke nasilnega ravnanja staršev spoznamo preko različnih teorij, ki razložijo, kako se agresivno vedenje prenaša iz generacije v generacijo. Navedeno pojmujemo krog nasilja. Kazenskopravna izhodišča ne omogočajo vseh odgovorov na pestrost vprašanj, ki se ponujajo pri obravnavani tematiki. Ta presega kazenskopravni okvir in je zato za reševanje spornih vprašanj treba upoštevati tudi spoznanja psihološke, sociološke, družinske, medicinske, policijske in drugih strok. Ključnega pomena je, da se pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini uporabi sistemski pristop, ki pomeni usklajen odziv pristojnih institucij. Z nepravilnim odzivanjem na primarno viktimiziranost otroka bo otrok podoživljal travmatiziranost oziroma se bo ta še stopnjevala. Tako ravnanje opredelimo kot sekundarno viktimizacijo otroka. Preprečevanje slednje je temeljna naloga pristojnih organov, pri čemer je za uspešnost v praksi njihovo sodelovanje pričakovano, celo nujno.
Ključne besede: nasilje v družini, kaznivo dejanje, prekršek, nasilje nad otrokom, otrok kot posredna žrtev, otrok kot priča, odkrivanje in intervencija, sistemsko obravnavanje, preprečevanje sekundarne viktimizacije, ukrepi za varstvo koristi otroka
Objavljeno v ReVIS: 19.09.2023; Ogledov: 587; Prenosov: 63
 Celotno besedilo (1,13 MB) |
2. T.i. odgovornost zaščititi (Responsibility to Protect – R2P) – koncept mednarodnega prava in možnost uporabe : diplomsko deloMaša Rojc, 2022, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi se bom ukvarjala z obravnavo instituta odgovornost zaščititi in njegovo uporabo v mednarodnem prostoru. V mednarodnem prostoru se med državami pogosto pojavljajo nesoglasja, ki pa jih je v želji, da bi na svetu ohranili mir, nujno preprečiti. Ravno zaradi želje po svetovnem miru in varnosti se je oblikoval mehanizem odgovornosti zaščititi. Institut odgovornost zaščititi je norma mednarodnega prava, katere namen je zaščita prebivalstva pred genocidom, hudodelstvom zoper človečnost, vojnim hudodelstvom in etničnim čiščenjem. Odgovornost zaščititi se nanaša na obveznost držav in mednarodne skupnosti in je sestavljena iz treh stebrov odgovornosti. V prvi vrsti ima to obveznosti država, pri tem pa je obveznost mednarodne skupnosti pomoč državi za izpolnjevanje svoje obveznosti. Ker pa vselej države niso zmožne same preprečiti in zaustaviti grozodejstev, preide v takšnih situacijah odgovornost neposredno na mednarodno skupnost, ki je dolžna z uporabo različnih sredstev zaščititi prebivalstvo. Mednarodna
skupnost ima pri izpolnjevanju svoje obveznosti na voljo različna sredstva, ki so lahko miroljubna ali prisilna. Najbolj pomembna pri preprečevanju grozodejstev so preventivna sredstva, ki jih zajemata prvi in drugi steber odgovornosti, kjer je odgovornost na državi, mednarodna skupnost pa je zavezana k pomoči. Bistvo prevencije je v tem, da če se na pokazatelje pravočasno odzovemo, je grozodejstva možno preprečiti, še preden se sploh začnejo. Miroljubna sredstva ne morejo vselej preprečiti grozodejstev, zato v takih situacijah pridejo na vrsto prisilni ukrepi, ki zajemajo neoborožene sankcije in v izrednih primerih uporabo sile.
Ključne besede: koncept odgovornost zaščititi, humanitarna intervencija, grozodejstva, preprečevanje, mednarodna skupnost, človekove pravice, suverenost, odgovornost držav
Objavljeno v ReVIS: 20.12.2022; Ogledov: 727; Prenosov: 209
Celotno besedilo (470,37 KB) |
3. Svoboda izražanja - meje kazenskopravne intervencije v slovenski sodni praksi in sodni praksi ESČP : magistrsko deloAleksandra Samac, 2020, magistrsko delo Opis: Svobodna demokracija temelji na ljudstvu in na njihovi svobodni volji, ki je ključna za sodelovanje v političnem procesu. Ta volja se kaže skozi pogovor, kritiko, izražanje misli, idej in mnenj posameznikov, ki skupaj tvorijo celotno demokratično družbo. To dejstvo nas vodi do svobode izražanja, ki varuje in daje posamezniku pravico, da se izraža. Pravica do svobode izražanja je ena izmed najpomembnejših in temeljnih človekovih pravic, saj je nujni pogoj za funkcioniranje drugih človekovih pravic in svoboščin. Svoboda izražanja je širok pojem, ki zajema svobodo izražanja misli, govora, javnega nastopanja, tiska, oddajanja radia in televizije ter drugih oblik in načinov izražanja ter javnega obveščanja. Poleg Splošne deklaracije človekovih pravic varujejo to pravico tudi drugi mednarodni in ustavni dokumenti. Tako je pravica do svobode izražanja v Evropi varovana z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki jo varuje s svojim 10. členom. Tudi večina svetovnih ustav varuje omenjeno pravico in tudi Ustava Republike Slovenije ni izjema, ki pravico do svobode izražanja varuje s svojim 39. členom. Primerjalno ustavno pravo to pravico šteje za eno izmed najplemenitejših človekovih pravic in je nepogrešljivi pogoj domala vsake druge oblike svobode. Svoboda izražanja je ena izmed tistih temeljnih pravic, katere pomen se zaveda tudi širša množica ljudi, večina laikov pa se ne zaveda, da v določenih situacijah, ki navidezno lahko morda delujejo nedolžno, lahko privede do kazenskopravne intervencije. Čeprav je svoboda izražanja temeljna človekova pravica, ki je dana vsakemu, tako zasebni kot tudi javni osebi, morajo obstajati meje pri samem uveljavljanju pravice. Če so te meje presežene, mora v tem primeru nastopiti kazensko pravo, ki je v vlogi %varuha te pravice.
Ključne besede: svoboda izražanja, človekove pravice, kazenskopravna intervencija, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Ustava Republike Slovenije
Objavljeno v ReVIS: 09.03.2021; Ogledov: 1352; Prenosov: 182
Celotno besedilo (1,32 MB) |
4. Vpliv dodatne gibalne intervencije na izbrane funkcionalne teste mladih jadralcevValentina Baruca, 2020, diplomsko delo Opis: Uvod in namen: Jadranje je šport, ki zahteva dobro telesno pripravljenost, zato priredili program dodatne gibalne intervencije. Namen diplomske naloge je bil to ovrednotiti. Metode: Vključenih je bilo 16 otrok, razdeljenih v dve skupini. Intervencijska skupina je imela dodatno gibalno intervencijo, ki je bila sestavljena iz vaj za krepitev mišične moči, izboljšanje ravnotežja in koordinacije. Potekala je 12 mesecev. Kontrolna skupina ni imela dodatnih treningov. Izvedli smo tri meritve: pred izvajanjem intervencije, med in po 12 mesecih. Merili smo sposobnost ohranjanja mirne stoje na podlagi z vgrajenimi pritiskovnimi senzorji, moč stiska pesti, telesno maso, telesno višino, meritve unilateralne stoje z odprtimi, zaprtimi očmi in stojo na nestabilni blazini. Rezultati: Skupini sta bili na začetku merjenj izenačeni (p > 0,05). Do signifikantnega interakcijskega učinka je prišlo pri parametru stiska dominantne pesti (p = 0,047) in pri testu unilateralne stoje z zaprtimi očmi (p = 0,015) medtem, ko je kontrolna skupina je kazala le trend izboljšanja (p = 0,067).Pri ostalih testih razlik nismo zasledili (p > 0,05). Uporabnost: Z dodatno gibalno intervencijo smo uspeli doseči izboljšanje moči stiska pesti ter enega izmed parametrov ravnotežja. Omejitve: Nizek numerus raziskave, za to populacijo nizka občutljivost testov in slaba kontrola aktivnosti izven gibalne intervencije.
Ključne besede: Optimist, jadranje, dodatna gibalna intervencija, gibalna sposobnost.
Objavljeno v ReVIS: 28.05.2020; Ogledov: 2039; Prenosov: 129
Celotno besedilo (1,46 MB) |
5. Uporaba sile v mednarodnem pravu - izjeme od temeljne prepovedi : diplomsko deloŽiva Ventin, 2013, diplomsko delo Ključne besede: mednarodno pravo, mednarodno Ustanovna listina ZN, načelo prepovedi uporabe sile ali grožnje s silo, kolektivne vojaške prisilne akcije, prepoved uporabe sile, humanitarna intervencija, mirovne operacije, samoobramba, zunanja samoodločba
Objavljeno v ReVIS: 19.06.2019; Ogledov: 2557; Prenosov: 184
Celotno besedilo (614,10 KB) |
6. |
7. Mednarodnopravni vidiki krize v Siriji : diplomsko deloMatjaž Kačič, 2013, diplomsko delo Ključne besede: kriza, Sirija, državljanska vojna, samoodločba, mednarodno humanitarno pravo, mednarodna skupnost, Varnostni svet ZN, človekove pravice, uporaba oborožene sile, humanitarna intervencija
Objavljeno v ReVIS: 27.05.2019; Ogledov: 2550; Prenosov: 98
Celotno besedilo (860,59 KB) |
8. Od humanitarne intervencije do odgovornosti zaščititi : magistrsko deloMatej Puc, 2013, magistrsko delo Ključne besede: humanitarna kriza, humanitarna intervencija, odgovornost zaščititi, OZN, genocid, etnično čiščenje, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva, ICISS
Objavljeno v ReVIS: 06.08.2018; Ogledov: 2983; Prenosov: 175
 Celotno besedilo (279,73 KB) |
9. |
10. Dileme sodobnega vojnega prava : diplomsko deloRudolf Leban, 2017, diplomsko delo Opis: "Silent enim leges inter arma" (Pro Milone, Cicero). "Zakoni med vojno molčijo",so besede Marka Tulija Cicera, ki je tako povzel dejstva oboroženih spopadov v antičnem Rimu. Vendar se je človeštvo skozi hude tragedije in kršitve pravic razvijalo in z njim tudi razvoj pravil oboroženih spopadov in kasneje tudi pojav kogentnih oziroma prisilnih norm, ki državam postavljajo jasna pravila,kdaj in na kakšne načine je oborožen spopad zakonit. Seveda pa je kakršnakoli prisila mogoča zgolj v prisotnosti institucij, ki imajo moč, da suverene subjekte silijo v delovanje v skladu s pravili in zakoni. Skozi zgodovinske izkušnje hudih vojn, zlasti prve in druge svetovne vojne, so države iskale način, kako bi vojne lahko preprečevali in so našle rešitev v povezovanju mednarodne skupnosti v mednarodnih organizacijah, ki skrbijo za spoštovanje mednarodnega prava. Zlasti so pomembni organi mednarodne skupnosti, še posebej Organizacija združenih narodov (OZN) ter vsi organi, ki delujejo v sklopu OZN, ki so v diplomskem delu tudi posebej omenjeni. Pomembno vlogo imajo Mednarodna sodišča za vojne zločine, tako stalna kot ad hoc sodišča. Zgolj obstoj norm in organizacij pa ne pove veliko o dejanskem spoštovanju kogentnih norm na vojnih žariščih, zato je potrebno pogledati tako zgodovinske kot tudi aktualne svetovne konflikte in na primerih presoditi, kako v praksi zgleda spoštovanje prisilnih norm in kakšne posledice ima njihovo nespoštovanje. Najbolj drastična poteza, ki jo lahko Varnostni svet Združenih narodov odobri, je humanitarna intervencija, ki pomeni uporabo vojaške sile zoper državo, ki krši človekove pravice, ne glede na to, da je ta suveren subjekt mednarodnega prava.
Ključne besede: vojno pravo, mednarodno humanitarno pravo, humanitarna intervencija, pravila oboroženih spopadov, mednarodna kazenska sodišča
Objavljeno v ReVIS: 12.07.2018; Ogledov: 3146; Prenosov: 196
Celotno besedilo (605,21 KB) |
