Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Integracija psihoterapij pomeni združevanje različnih pristopov v celovito terapijo, ki omogoča bolj učinkovito terapevtsko obravnavo klientov. Namen integracije je uporabiti najboljše elemente posameznega pristopa, ki se dopolnjujejo in lahko skupaj bolj učinkovito naslavljajo individualne potrebe klientov. V praksi je integracija psihoterapij že dobro uveljavljena, saj terapevti tako prilagajajo terapijo glede na potrebe klientov. S tem se poveča učinkovitost terapevtske obravnave in poveča možnost pozitivnega izida terapije. V magistrski nalogi smo raziskovali, ali je integracija brainspotting terapije v kognitivno-vedenjsko terapijo smiselna iz vidika učinkovitosti terapevtskega procesa. V teoretičnem delu naloge smo s pomočjo podatkov, zbranih iz strokovne literature, najprej podrobno predstavili oba pristopa, izpostavili pomen in namen integracije psihoterapij ter opredelili, kaj je psihološka travma in travmatični spomin ter kakšne so njihove posledice. V empiričnem delu smo predstavili rezultate, ki so bili zbrani z uporabo vprašalnika z odprtimi vprašanji. Rezultati predstavljajo odgovore štirinajstih terapevtov, ki pri svojem delu vsaj deset let izvajajo kognitivno-vedenjsko terapijo in vsaj tri leta brainspotting terapijo. Analiza predstavljenih odgovorov je potrdila našo domnevo, da terapevti vidijo možnosti integracije brainspotting terapije v kognitivno-vedenjsko terapijo ter da ima vsak psihoterapevtski pristop tako prednosti kot slabosti in da je tovrstna integracija učinkovita pri določenih težavah klientov, predvsem tistih, ki so povezane s travmo in travmatičnim spominom, medtem ko pri nekaterih težavah oziroma klientih tovrstna integracija ni primerna oziroma ne povečuje učinkovitosti kognitivno-vedenjske terapije, kot so težje duševne težave, demenca, otroci, mlajši od 12 let, osebe s poškodbo možganov in podobno.
Ključne besede: integracija, kognitivno-vedenjska terapija, brainspotting terapija, psihološka travma, travmatični spomin
Objavljeno v ReVIS: 07.07.2023; Ogledov: 442; Prenosov: 35
Celotno besedilo (1,69 MB)

Opis: Integracija kognitivno-vedenjske terapije in kreativnega pristopa pomoč z umetnostjo še nedolgo nazaj ni bila dobro sprejeta. Veljalo je namreč prepričanje, da hibridni pristopi kognitivno-vedenjske umetnostne terapije niso učinkoviti in izvedljivi. Umetnostne terapije so se kot izkustvene začele razvijati znotraj psihoanalitičnih in analitičnih praks, ki so bile v nasprotju z behaviorizmom, ki skupaj s kognitivno terapijo nosi temelje za razvoj kognitivno-vedenjske terapije. V zadnjih letih vse več terapevtov ponuja priložnost tovrstni integraciji. Glavna podpora pristopu je dejstvo, da so kognitivne komponente del umetniškega ustvarjanja in s tem neločljivo povezane s samo terapijo. Naklonjenost do sodobnega umetnostnega pristopa, ki temelji na načelih vedenjske in kognitivne terapije, je rasla skozi praktično uporabo vizualnih podob, ki so predstavljale posameznikove misli, čustva in občutke in s tem tudi njihovo izkrivljenost in prostor za terapevtsko delo in doseganje sprememb. Namen naloge je poiskati stičišča kognitivno-vedenjske in umetnostne terapije, predstaviti kognitivno-vedenjsko umetnostno terapijo in ugotoviti, kateri so možni praktični vidiki uporabe tega pristopa. Umetnostne terapevte so dokončno prepričali meditativni vidiki terapije, ki so se pojavili v tretjem valu razvoja kognitivno-vedenjskega pristopa in ustvarili vse več argumentov za tovrstno povezovanje. Glavni meditativni konstrukt kognitivno-vedenjske terapije je čuječnost, opredeljena kot zmožnost vzdrževanja pozornosti z določenim namenom, v sedanjem trenutku in brez obsojanja. Spoznanje, da čuječnost in umetnost tvorita edinstveno vez in simbiotični odnos, je vplivalo na širjenje idej v svetu fotografije in fototerapije. Koncept “čuječa fotografija” se dobro vključuje v hibridni pristop kognitivno-vedenjske umetnostne terapije, saj vsebuje elemente obeh pristopov in predstavlja možno aplikacijo nove prakse, ki bi dopolnila sodoben način psihoterapevtskega dela.
Ključne besede: kognitivno-vedenjska terapija, umetnostna terapija, čuječnost, fototerapija, diplomske naloge
Objavljeno v ReVIS: 05.05.2022; Ogledov: 1025; Prenosov: 84
Celotno besedilo (891,73 KB)

Opis: Depresija sodi med najpogostejšo duševno motnjo. V zadnjih letih število ljudi, ki se spopada z depresijo, močno narašča. Kognitivno-vedenjska terapija se je izkazala za zelo učinkovito terapijo pri obravnavi depresivne motnje. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavila kognitivno-vedenjska terapija temelječa na čuječnosti, ki se je ravno tako izkazala za zelo učinkovito pri spopadanju z depresijo. V magistrski nalogi raziskujemo razlike med pristopoma in možnost dodajanja tehnik kognitivno-vedenjske terapije tehniki kognitivno-vedenjske terapije temelječe na čuječnosti. V teoretičnem delu najprej s pomočjo literature opišemo depresivno motnjo, osnove kognitivno-vedenjskega pristopa in osnove skupinske terapije. S tem opisom dobimo podlago za nadaljevanje opisov skupinskih protokolov kognitivno-vedenjske terapije ter kognitivno-vedenjske terapije temelječe na čuječnosti. Za lažje razumevanje protokola kognitivno-vedenjske terapije temelječega na čuječnosti najprej predstavimo čuječnost, nato začnemo z opisom protokola in poglavje zaključimo s predstavitvijo reševanja »miselnih napak«. Nalogo nadaljujemo s detajlnejšo primerjavo obeh pristopov. Pri tem se dotaknemo filozofskega ozadja obeh pristopov, veščin terapevtov, strukture srečanj, razlike pri obravnavi miselnih napak, primerjave zadolžitev med srečanji ter primerjamo uspešnost obeh pristopov. Na koncu pregledamo možnost dodajanja tehnik klasičnega kognitivno-vedenjskega pristopa tehniki temelječi na čuječnosti. V tem delu odgovorimo na vprašanja in podvprašanja magistrske naloge. Ugotovili smo, da kognitivno-vedenjski pristop temelječ na čuječnosti upošteva vse osnove klasičnega kognitivno-vedenjskega pristopa, vendar gre v primeru čuječega pristopa za popolnoma novo tehniko spopadanja z depresivno motnjo. Dodatno smo ugotovili, da tehniki temelječi na čuječnosti ne moremo dodati nobenih novih elementov kognitivno-vedenjske terapije. V razpravi smo podali naše ugotovitve in predloge za nadaljnje delo.
Ključne besede: depresija, kognitivno-vedenjska terapija, struktura, skupinske terapije, protokol, čuječnost, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 13.08.2021; Ogledov: 1337; Prenosov: 137
Celotno besedilo (758,11 KB)

Opis: V magistrski nalogi sem pisala o obsesivno kompulzivni motnji (OKM), ki se lahko razvije tako pri moških kot pri ženskah. V zadnjih desetletjih se je pokazalo, da se pojavlja pri 2–3 % ljudi celotne svetovne populacije. OKM zasledimo v vseh kulturah. Lahko se začne že pri otrocih, mladostnikih ali mladih odraslih. Razvija se postopoma. Začne se z malo simptomi, ki jih je sčasoma vedno več in več. Potek je običajno kroničen z izboljšanji in poslabšanji. Bistveni simptomi OKM so vsiljive, neželjene, ponavljajoče se prisilne misli - obsesije in rituali - kompulzije. Kompulzije so lahko miselne ali okolici vidni rituali (umivanje, čiščenje, štetje ...). Obstajajo različne vsebine obsesij in različni načini izvajanja kompulzij. S pomočjo kompulzij oseba nevtralizira anksioznost in sprosti napetost. OKM je posledica neustreznega obvladovanja anksioznosti. Povezana je z delovanjem možganov in vpliva na mišljenje, čustvovanje in vedenje. Za zdravljenje OKM se uporablja zdravljenje s psihoterapijo, ki vpliva na anatomske spremembe v možganih ter zdravljenje z antidepresivi. Kognitivno vedenjska terapija (KVT) je najbolj primerna za zdravljenje OKM, predvsem je uspešna tehnika izpostavljanja in preprečevanje odziva. Oče kognitivno vedenjske terapije je Aaron Beck. KVT pomaga ljudem razumeti, da med dogodkom in končnimi občutji ter dejanji leži mišljenje ljudi oziroma njihova prepričanja. Misli, mnenja in pomen, ki ga ljudje pripisujejo dogodku, porodijo čustvene in vedenjske odzive. KVT in nekatere tehnike tega pristopa sem v magistrski nalogi podrobno opisala. V raziskovalnem delu pa sem predstavila, kako kognitivno vedenjski terapevti v terapiji obravnavajo kliente z OKM.
Ključne besede: obsesivno kompulzivna motnja, obsesije, kompulzije, anksioznost, kognitivno vedenjska terapija, tehnika izpostavljanja in preprečevanje odziva, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 1439; Prenosov: 224
Celotno besedilo (1,17 MB)

Opis: Magistrska naloga z naslovom Vloga metakognicije v kognitivno-vedenjski terapiji predstavlja teoretično in empirično raziskavo metakognicije ter njenega odnosa s kognitivno-vedenjsko terapijo. Naloga se deli na dva dela. V prvem, teoretičnem delu predstavim metakognicijo ter njene ožje in širše pojme, ki se navezujejo nanjo. Tako naloga poleg metakognicije vsebuje krajšo predstavitev samoreflektivne zavesti, mindsight ali notranjega pogleda po Sieglu (2010), vpogleda, projeciranega jaza, metakognitivne regulacije z njenimi komponentami, osnov metakognitivne terapije in metakognicije z anatomskega vidika. Predstavim tudi obstoječi osnovni kognitivni model, v katerega na novo umestim metakognicijo. Vsi našteti elementi so med seboj sorodni in predstavljeni v povezavi z metakognicijo. V drugem, empiričnem delu magistrske naloge zastavim raziskovalni vprašanji, ki izhajata iz teoretičnega dela naloge in s katerima skušam zajeti bistvo naslovnega problema. V nadaljevanju postavim hipotezi, ki povzemata moje ugotovitve iz teoretičnega in empiričnega dela naloge ter odgovorita na zastavljeni raziskovalni vprašanji. Empirični del vsebuje kvalitativno analizo polstrukturiranega intervjuja z osebo, ki je imela s psihoterapijo pozitivno izkušnjo. Tak izbor se mi zdi smiseln, ker želim opazovati komponente metakognicije in sorodnih pojmov, ki se direktno ali indirektno pojavljajo v več fazah celotnega okrevanja. Prednost izbora je tudi v tem, da je okrevanje že za intervjuvano osebo, ker tako lahko laže reflektira dogajanje v času okrevanja. V kvalitativni analizi intervjuja, ki je potekala v šestih fazah po postopku Lamut in Macur (2012), sem poiskal pojme, ki zajemajo metakognicijo ali njene sorodne pojave, in jih razvrstil v različne kategorije metakognicije. V nadaljevanju izpeljem odnose med šestimi postavljenimi kategorijami metakognicije in kognitivno-vedenjske terapije. Nalogo zaključim s povzetkom ugotovitev, kje in kako vstopa metakognicija v kognitvno-vedenjsko terapijo in s tem dopolnim njen obstoječi model.
Ključne besede: metakognicija, kognitivno-vedenjska terapija, upravljanje, nadziranje, metakognitivna regulacija, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 1010; Prenosov: 35
Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...