241. Vodne pravice - nadomestitev koncesije za rabo vode z vodnim dovoljenjem : magistrsko deloBoro Ćulibrk, 2018, magistrsko delo Opis: Sladka oziroma pitna voda je nujen pogoj za preživetje vseh živih bitij. Voda je načeloma obnovljiv vir, vendar ni neomejen in je ranljiv, zato je pomembno, da z vodo in vodnim okoljem ravnamo na trajnostni način, da si lahko zagotovimo gospodarske in družbene koristi, ne da bi pri tem prikrajšali prihodnje generacije. Preveč vode povzroča poplave, premalo vode povzroča sušo in pomanjkanje pitne vode, oba pojava pa človeštvu in življenjskemu okolju povzročata težave. S celovitim upravljanjem na področju voda, ki vključuje tudi odločanje o rabi vode, lahko do neke mere vplivamo na škodljivo delovanje in količinsko ter kakovostno stanje voda. Dostop do pitne vode je osnovna človekova potreba, zato je prav, da je pravica do pitne vode pripoznana kot človekova pravica, družba pa mora biti organizirana tako, da je zmožna prioritetno zagotoviti dostop do vode za osnovne potrebe ljudi, kot so pitje, kuhanje in higiena. Ko zadostimo osnovnim potrebam po vodi, moramo spoštovati potrebe naravnega vodnega in drugega okolja, ki ravno tako potrebuje določeno količino vode in druge pogoje za ohranitev dobrega stanja. Od tu naprej lahko razpoložljivo vodo namenimo za druge namene, npr. za namakanje, industrijo ali energetiko.Vodna pravica je v svojem bistvu pravni institut, ki imetniku za določen čas in namen dovoljuje odvzem, preusmeritev, shranjevanje ali rabo določene količine vode. V Sloveniji glede rabe vode velja koncept javnega dobra. Za splošno rabo voda ni potrebno dovoljenje države, za posebno rabo vode pa je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, koncesije oziroma posebno rabo vode evidentirati. Vodno pravico je med drugim treba pridobiti za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni.Za hidroelektrarno z instalirano močjo, manjšo od 10 MW,ki jo pogovorno imenujemo mala hidroelektrarna ali, krajše, MHE, je treba pridobiti vodno dovoljenje, za hidroelektrarno z enako ali večjo močjo od 10MW pa je potrebna koncesija.Zakon o vodah (ZV-1) je ob uveljavitvi določal, da je koncesijo za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni treba pridobiti, če je priključena na javno električno omrežje. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1B) je določil, da je za MHE treba pridobiti vodno dovoljenje, za večje hidroelektrarne pa je ohranil koncesijo. Določil je še, da z dnem uveljavitve zakona prenehajo veljati koncesijski akti za MHE indase uporabljajo, dokler ministrstvo koncesij ne nadomesti z vodnim dovoljenjem, v katerem se določi izvajanje vodne pravice za čas, v obsegu in pod pogoji, določenimi v koncesijskih aktih in koncesijskih pogodbah. Imetniki koncesij za MHE menijo,da sodoločbe 25. člena ZV-1B protiustavne, ker se z nadomestitvijo koncesije z vodnim dovoljenjem posega v pridobljene pravice, ne da bi bili izpolnjeni pogoji, ki so se za tak poseg izoblikovali v praksi Ustavnega sodišča RS.
Ključne besede: vodne pravice, pravica do vode, koncesije za rabo vode, vodno dovoljenje, male hidroelektrarne
Objavljeno v ReVIS: 24.07.2018; Ogledov: 3597; Prenosov: 244
 Celotno besedilo (1,05 MB) |
242. |
243. Pravne posledice postopka insolventnosti na različno zavarovane terjatve dobavitelja : magistrsko deloUrša Pezdevšek, 2018, magistrsko delo Opis: Tema magistrskega dela je predstavitev različnih instrumentov zavarovanja terjatev in pravne posledice v primeru uvedbe postopka insolvenčnosti oz. kakšni so v primeru insolvenčnosti dolžnika, učinki instrumentov zavarovanja, za katere se v okviru poslovanja odločamo. Odgovornost vsakega podjetja je, da se pred sklenitvijo posla pozanima o sopogodbenikih, izdela poslovni načrt poslovanja, poseže po bonitetnih ocenah, ki jih lahko pridobi, izdela finančni načrt in si priskrbi ustrezen instrument zavarovanja terjatev. Spremljanje likvidnosti kupcev in upravljanje s terjatvami je bistveno za uspešno poslovanje. Z razvojem prava so se razvili tudi različni stvarnopravni ali osebni instrumenti zavarovanja terjatev in v drugem poglavju magistrskega dela sem podrobno predstavila hipoteko, zastavno pravico, izvršnico, menico, pridržek lastninske pravice, bančno garancijo, poroštvo, zavarovalno pogodbo, cesijo, faktoring, forfaiting, asignacijo in patronatsko izjavo. Razjasnila sem posamezne pojme instrumentov zavarovanj terjatev, poudarila njihove prednosti in slabosti ter njihovo pravno podlago. V naslednjem, tretjem poglavju, so na kratko predstavljeni postopki insolvenčnosti, ki so bistveni za razumevanje in ukrepanje v položajih,ko je instrumente zavarovanja potrebno predati v plačilo oz. unovčenje, hkrati pa sem v četrtem poglavju pojasnila, kako pripraviti učinkovit načrt poslovanja in posledično pravilno izbrati instrument za zavarovanje terjatve, preden sklenemo posel.Vse instrumente zavarovanja sem povezala s posledicami, s katerimi se upnik na podlagi izbranih instrumentov sooča, v primerih, ko dolžnik postane plačilno nesposoben in se posledično znajde v insolvenčnem postopku - prisilni poravnavi ali stečaju. Med izdelavo magistrskega dela sem potrdila hipotezo, da posledice finančnega zavarovanja terjatve pridobijo pomembno vlogo že pred uvedbo insolvenčnega postopka, prav tako sem potrdila drugo hipotezo, da neustrezna izbira instrumenta zavarovanja terjatve vpliva na dobaviteljevo nadaljnje poslovanje. Potrjena pa je tudi zadnja, tretja hipoteza,in sicer, da ima izbira ustreznega zavarovanja pozitiven vpliv na poplačilo dolžnikove oz. kupčeve obveznosti.
Ključne besede: hipoteka, zastavna pravica, izvršnica, menica, pridržek lastninske pravice, bančna garancija, poroštvo, patronatske izjave, insolvenčni postopki
Objavljeno v ReVIS: 13.07.2018; Ogledov: 3879; Prenosov: 96 |
244. Genocid in genocidna dejanja : magistrsko deloBarbara Hlupič, 2015, magistrsko delo Opis: V sodobni mednarodni skupnosti je sprejetih mnogo obvezujočih pravnih aktov s področja varovanja in zagotavljanja človekovih pravic. Kljub temu pa smo priča številnim grozljivim prizorom, kot so genocid in druga genocidna dejanja. Čeprav so bila v zgodovini človeštva genocidna dejanja razmeroma pogosta, se je koncept hudodelstev zoper človečnost in genocida pojavil šele med 2. svetovno vojno, saj pravo do tedaj ni premoglo izraza, s katerim bi lahko definiralo grozote nacističnih zločinov. Genocid je hudodelstvo, ki kaže najtemnejšo plat človeške civilizacije in kazalec neizmerne surovosti, ki jo je človek sposoben. Je kaznivo dejanje mednarodnega kazenskega prava in kot tako tudi mednarodno kazenskopravno določen. Njegovo definicijo podaja Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948. Po konvenciji je pristojnost za kazenski pregon poverjena državam. Poleg genocida pa obstajajo tudi dejanja, ki ne ustrezajo definiciji genocida, kot jo vsebuje konvencija, vendar pa so po svojem bistvu in naravi taka, da se močno približujejo zločinu genocida. Tako se v povezavi z genocidom pogosto omenjajo tudi democid, politicid, množični poboji, etnično čiščenje, etnocid oz. kulturni genocid. Ključnega pomena za uveljavitev in razvoj sodobnega mednarodnega kazenskega prava so mednarodna kazenska sodišča in njihova sodna praksa. Njihov poglavitni namen je, da se tisti, ki so najbolj odgovorni za najhujša grozodejstva, vključno z najvišjimi predstavniki držav in vlad, ne izognejo roki pravice.
Ključne besede: človekove pravice, genocid, mednarodno pravo, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, kršitve humanitarnega prava, pristojnost sodišč
Objavljeno v ReVIS: 13.07.2018; Ogledov: 3719; Prenosov: 239
Celotno besedilo (1,11 MB) |
245. |
246. Avtorska pravica v novinarskih prispevkih - problematika klipinga : diplomsko deloKristjan Kozina, 2017, diplomsko delo Opis: Avtorska pravica, ki je del širše pravice intelektualne lastnine, je urejana v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), prav tako pa sodi med ustavno varovane pravice. Avtorska pravica nastane sočasno z nastankom avtorskega dela. Obstoj avtorske pravice je vezan na avtorsko delo, tako da s samim obstojem ali neobstojem avtorskega dela stoji in pade celoten sistem avtorskopravnega varstva. Pri avtorskem delu gre za individualno intelektualno stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki mora biti na kakršenkoli način izraženo. Da gre pri določeni stvaritvi za avtorsko delo, morajo biti izpolnjene določene predpostavke:stvaritev konkretnih oseb, področje ustvarjalnosti, duhovnost, individualnost in izraženost.Med avtorska dela pa sodijo tudi novinarski prispevki, če izpolnjujejo zgoraj navedene predpostavke. Moja prva hipoteza je, da so prav vsi novinarski prispevki enako zaščiteni z vidika avtorske pravice. Avtorska pravica pogosto trči ob pravice in interese drugih, zato je zakonodajalec v določenih primerih, ki se mu zdijo najbolj relevantni za varovanje temeljnih družbenih vrednot, vzpostavil institut omejitve avtorske pravice. V praksi ni redek pojav, da določeni subjekti reproducirajo že objavljene novinarske prispevke v svojih medijih oziroma na svojih spletnih straneh s tem, da navedejo vir prvotne objave, avtorja prispevka ter morebitnih fotografij. Takšno kopiranje in lepljenje predhodno objavljenih prispevkov, ki mu strokovnjaki pravijo kliping, pomeni velik ekonomski potencial. V diplomskem delu se ukvarjam z vprašanjem, kako je s sekundarnim reproduciranjem novinarskih prispevkov, zlasti z vidika avtorske pravice. Moja druga hipoteza je, da kliping v slovenskem pravu ni urejen.
Ključne besede: kliping, novinarski prispevek, avtorsko delo, avtorska pravica, omejitve avtorske pravice
Objavljeno v ReVIS: 12.07.2018; Ogledov: 3136; Prenosov: 198
Celotno besedilo (874,52 KB) |
247. Razmerje med starši in otroki : diplomsko deloMartina Kovačec, 2017, diplomsko delo Opis: Razmerje med starši in otroki je urejeno v določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Vsak otrok ima pravico poznati svoj izvor, to pomeni, da ima pravico vedeti, kdo je njegov oče in kdo njegova mati. Razmerje med starši in otroki se ureja v skladu z zakonom in drugimi pravnimi akti, ki so relevantni za to področje. Razmerje med starši in otroki ureja vsa področja v zvezi s temi razmerji, to pomeni od ugotavljanja in priznavanja očetovstva do roditeljske pravice ter nadalje do skrbništva, rejništva in posvojitve. Zajema zelo širok okvir družinskega prava in hkrati najpomembnejšega. Razmerje med starši in otroki obravnava pravice in dolžnosti staršev ter pravice in dolžnosti otrok. V primeru razpada zakonske ali zunajzakonske skupnosti, v kateri so prisotni otroci, gre običajno za zelo zahtevne postopke, zato se običajno vključi tudi center za socialno delo, ne malokdaj pa tudi sodišče. Obema institucijama je najpomembnejša skrb, da se čim manj posega v otroka in njegovo vzgojo, razvoj in varstvo. Otroci so v takih primerih najbolj izpostavljeni, ranljivi, a se velikokrat pozabi na njihovo dobrobit. Naše pravo se mora ob vseh aktih Republike Slovenije zgledovati tudi po konvencijah in uredbah Evropske unije, ki so primerne za to področje.
Ključne besede: razmerje med starši in otroki, otrokove pravice, roditeljske pravice, dolžnosti, posvojitve, rejništvo, Center za socialno delo
Objavljeno v ReVIS: 12.07.2018; Ogledov: 3288; Prenosov: 172
Celotno besedilo (698,18 KB) |
248. Ali kosovo izpolnjuje pogoje za članstvo v Organizaciji združenih narodov : diplomsko deloAna Velikanje, 2017, diplomsko delo Opis: Veliko je bilo polemik glede legitimnosti razglasitve neodvisnosti Kosova,o čemer je svoje mnenje podalo tudi Meddržavno sodišče v Haagu. Ugotovilo je, da Deklaracija o razglasitvi neodvisnosti Kosova ni v neskladju z mednarodnim pravom. Posledično lahko razumemo, da ni v nasprotju z mednarodnim pravom niti neodvisnost Kosova kot samostojne države. Kljub temu da je Kosovo priznalo veliko število držav,pa ima še vedno težave pri vstopu v OZN.V svojem diplomskem delu podrobneje analiziram posamezne pogoje, ki so zahtevani na podlagi 4. člena Ustanovne listine OZN. Opredelim se do tega ali Kosovo izpolnjuje pogoje državnosti, miroljubnosti, ali sprejema obveznosti iz Ustanovne listine ter ali je te obveznosti sposobno izpolnjevati. Največja ovira pri sprejemu niso pogoji iz 4. člena, slednje namreč Kosovo izpolnjuje. Vstop v organizacijo je Kosovu onemogočen zaradi Rusije, ki kot ena izmed stalnih članic Varnostnega sveta uveljavlja pravico veta. Pravica veta sicer izvira iz začetne dobe OZN in je bila ustanovljena z namenom blokiranja odločitve, ki bi bila skrajno v nasprotju z interesi katere izmed zmagovitih sil druge svetovne vojne (stalnih članic). Sprejetje take odločitve bi namreč lahko povzročilo celo spopad med stalnimi članicami in s tem ogrozilo primarni namen organizacije po zagotavljanju miru in varnosti. Kljub temu zgleda, da bi bilo koristno omejiti uporabo pravice veta, saj dosedanja pravila v bistvu ne preprečujejo njene zlorabe.Tudi naslednice nekdanje SFRJ so se spopadale z določenimi težavami ob vstopanju v OZN. Slovenija in Hrvaška ter Bosna in Hercegovina so v OZN vstopile brez večjih težav. V tistem času sta bili Srbija in Črna gora še skupna entiteta pod imenom Zvezna republika Jugoslavija, ki je želela biti naslednica nekdanje SFRJ. Za tem se je Črna gora odcepila od Srbije in posebej zaprosila za članstvo v OZN. Slovenija pri vstopu v OZN ni imela težav v primerjavi s Kosovom, saj so jo pred tem že priznale vse stalne članice Varnostnega sveta. V nasprotju z njo pa je Makedonija v organizacijo lahko vstopila samo pod pogojem, da je pristala na spremembo imena. Ime države je bistven element njene pravne subjektivitete ter njene državnosti. Izhajajoč iz tega so organi OZN s tem, ko so Makedoniji postavili dodaten pogoj za vstop v organizacijo, kršili norme mednarodnega prava ter temeljno načelo OZN o suvereni enakosti vseh držav članic. Prav tako je bilo tako ravnanje v nasprotju z načelom univerzalnosti organizacije.
Ključne besede: neodvisnost Kosova, pravica do samoodločbe, OZN, zloraba pravice veta, vstop bivših republik SFRJ v OZN
Objavljeno v ReVIS: 12.07.2018; Ogledov: 3025; Prenosov: 222
Celotno besedilo (670,38 KB) |
249. Arbitražna rešitev mednarodnega spora na primeru Filipini vs. Kitajska v južnokitajskem morju : magistrsko deloUroš Kolman, 2017, magistrsko delo Opis: Naloga začenja z definicijo mirnega reševanja mednarodnih sporov in obravnava prepoved uporabe sile kot temeljno načelo mednarodnega prava. Sledi pregled diplomatskih sredstev mirnega reševanja sporov (pogajanja, dobre usluge anketa, mediacija in konciliacija) in predstavitev osnovnih značilnosti arbitraže in Meddržavnega sodišča. Ta del naloge vsebuje tudi dva praktična primera reševanja mednarodnih sporov: primer arbitraže v sporu med Argentino in Čilom v zadevi ožine Beagle in primer reševanja ozemljskega spora med Belize in Gvatemalo. Naloga vsebuje tudi osnovne podatke o Konvenciji ZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS). Nato se naloga osredotoči na primer arbitraže v Južnokitajskem morju. 22. januarja 2013 je Republika Filipini vložila zahtevo za arbitražo proti Ljudski republiki Kitajski po Prilogi VII Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu. Arbitraža se nanaša na vlogo zgodovinskih pravic in izvor pomorskih upravičenj v Južnokitajskem morju, status določenih pomorskih dejavnikov v Južnokitajskem morju in vprašanje zakonitosti določenih aktivnosti Kitajske v Južnokitajskem morju, ki jih Filipini označujejo kot kršitev Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu. Kitajska je zavzela stališče nepriznavanja in nesodelovanja v postopku. Stalno arbitražno sodišče (PCA) je bilo sekretar postopka. V zadevi arbitraže v Južnokitajskem morju je arbitražni senat 29. oktobra 2015 izdal Odločbo o jurisdikciji in sprejemu pristojnosti in nato Arbitražno odločbo 12. julija 2016.
Ključne besede: mirno reševanje mednarodnih sporov, arbitraža, ozemljski spor, razmejitev, zgodovinske pravice
Objavljeno v ReVIS: 12.07.2018; Ogledov: 2628; Prenosov: 173
Celotno besedilo (1,25 MB) |
250. Izzivi uresničevanja pravice do izobraževanja v Evropi : magistrsko deloAna Janičijević, 2017, magistrsko delo Opis: Pravica do izobraževanja je ena temeljnih človekovih pravic, ki jo kot takšno priznavajo številni nacionalni, regionalni in mednarodni pravni dokumenti, njeno uresničevanje pa spodbujajo in nadzorujejo številne pomembne mednarodne organizacije ter civilna družba. Magistrsko delo si prizadeva s celostnim pristopom obširno in natančno preučiti pravico do izobraževanja, tako iz pravno-teoretičnega kot praktičnega vidika, pri čemer se v geografskem smislu o meji in osredotoči na države Evrope. Prvi -teoretični del magistrske naloge opredeli pojem,vsebino in pomen pravice do izobraževanja, njene najpomembnejše regionalne in mednarodne pravne vire ter delo mednarodnih organizacij na tem področju. V drugem - praktičnem del upa magistrska naloga prek konkretnih primerov izpostavi izzive in težave, s katerimi se evropske države soočajo pri uresničevanju pravice do izobraževanja v praksi, pri čemer podrobneje preuči področja obveznosti primarnega izobraževanja, financiranja in privatizacije izobraževanja, pravic staršev v zvezi z izobraževanjem njihovih otrok in pravic posameznih ranljivih skupin (invalidov, Romov, narodnih in jezikovnih manjšin ter beguncev) na področju izobraževanja. Vse ugotovitve so v zaključku strnjene v sklepno misel o tem, kako vestno in učinkovito se v Evropi uresničuje pravica do izobraževanja in kaj evropskim državam pri tem predstavlja poseben izziv.
Ključne besede: pravica do izobraževanja, človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, invalidi, manjšine, begunci
Objavljeno v ReVIS: 12.07.2018; Ogledov: 3433; Prenosov: 192
Celotno besedilo (1,82 MB) |
