Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: V Sloveniji imamo dva medija, ki sta nosilca javne službe na medijskem področju. Poleg STA, ki ima predvsem informacijsko vlogo, je eden od teh tudi Radiotelevizija Slovenija. Javna RTV opravlja tudi druge naloge v javnem interesu, saj je kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena odgovorna tudi za izvirno avdiovizualno produkcijo, izobraževalne vsebine, otroški in mladinski program ter za medijsko vzgojo. V diplomski nalogi se osredotočamo prav na ta javni servis, torej Radiotelevizijo Slovenija. Tema naloge je Zakon o Radioteleviziji Slovenija, glavni poudarek pa na RTV kot javnem servisu. Diplomska naloga temelji na analizi zakonodajnih sprememb in primerjavi javnih servisov po Evropi in svetu. Opisali smo štiri javne servise, in sicer hrvaški HRT, italijanski Rai, kanadski CBC in japonski HNK. Osredotočamo se tudi na Zakon o Radioteleviziji Slovenija, katerih sprememb je bil deležen, in predstavimo vladno novelo zakona. Izvedli pa smo tudi krajši pregled zgodovine tega javnega servisa. V okviru naloge je uporabljen večplasten metodološki pristop. Osrednji del predstavlja temeljit pregled obstoječe literature in raziskav, ki obravnavajo področje RTV. Dodatno je izvedena še empirična raziskava v obliki kratke ankete, ki naslavlja gledalce in poslušalce RTV. Po zbiranju podatkov pa sledi še analitična faza, v kateri so vsi zbrani podatki iz literature in rezultati ankete sistematično primerjani in analizirani. Ključne ugotovitve so predvsem, da imajo javne radiotelevizije ključno vlogo pri zagotavljanju kakovostnih, nepristranskih in kulturno relevantnih programov, hkrati pa se soočajo z izzivi, povezanimi s financiranjem in političnimi vplivi. Celotna zakonodajna struktura, ki vključuje Zakon o medijih, Zakon o zavodih, Statut RTV Slovenija, programske standarde in etična merila, sestavlja trden okvir za delovanje javnih medijev v Sloveniji, hkrati pa zagotavlja ravnotežje med svobodo izražanja, etičnimi standardi in varovanjem javnega interesa.
Ključne besede: Radiotelevizija Slovenija, javni servis, financiranje, prispevek, zakon.
Objavljeno v ReVIS: 11.06.2024; Ogledov: 102; Prenosov: 0
Celotno besedilo (916,70 KB)

Opis: Vprašanje pridobivanja državljanstva je prepuščeno avtonomnemu urejanju držav, te so pri urejanju tega področja omejene le z mednarodnopravnimi običaji in načeli. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije je temeljni pravni vir, ki ureja načine pridobitve slovenskega državljanstva. Ta v 10. in 12. členu določa pridobitev slovenskega državljanstva z redno naturalizacijo oziroma z naturalizacijo z olajšavami. V skladu z določbami 12. člena ZDRS so do pridobitve slovenskega državljanstva z naturalizacijo z olajšavami upravičeni le slovenski izseljenci in njihovi potomci, nekdanji državljani Slovenije, zakonci slovenskih državljanov, polnoletni tuji državljani, ki so se rodili v Sloveniji in že od rojstva dalje živijo v Sloveniji, begunci, apatridi in tujci z najmanj visokošolsko izobrazbo v Sloveniji. Te skupine prosilcev imajo pravico, da so ugodneje obravnavane, kot to določa 12. člen ZDRS, ker imajo s Slovenijo »pristno in učinkovito vez« in zatorej je takšna obravnava le določenih skupin prosilcev legitimna. V 12. členu pa ZDRS ne sledi popolnoma določbam EKD, saj slednja določa takšno ugodnejšo obravnavo tudi za otroke slovenskih staršev, ki so bili rojeni v tujini, otroke, ki so posvojeni s strani slovenskih staršev, in za osebe, ki imajo zakonito običajno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije v določenem časovnem obdobju pred njihovim 18. letom. Poleg tega ZDRS v 3. odstavku 12. člena omenja le osebe, ki so poročene s slovenskim državljanom, in s takšnim urejanjem krši 14. člen EKČP, saj onemogoča pridobitev slovenskega državljanstva po 12. členu zunajzakonskim partnerjem. Olajšave pri pridobitvi slovenskega državljanstva se nanašajo predvsem na skrajšano dobo dejanskega prebivanja v Sloveniji, na spregled pogoja o odpustu iz dosedanjega državljanstva in spregled pogoja o predložitvi dokazila o znanju slovenskega jezika. Pri tem iz sodne prakse in podatkov, pridobljenih z Ministrstva za notranje zadeve, izhaja, da je največ prosilcev po 12. členu zavrnjenih zaradi neizpolnitve zahtevanega pogoja dejanskega neprekinjenega prebivanja in zaradi nezadostnih sredstev za preživljanje.
Ključne besede: državljanstvo, naturalizacija z olajšavami, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Evropska konvencija o državljanstvu, diskriminacija, pogoji
Objavljeno v ReVIS: 28.11.2023; Ogledov: 417; Prenosov: 26
Celotno besedilo (790,64 KB)

Opis: Osrednja tema magistrskega dela je postopek s pogajanji brez predhodne objave, opredeljen v 46. členu ZJN-3. V povezavi s tem je preverjena resničnost treh hipotez, in sicer: (1) da postopek s pogajanji brez predhodne objave, v primerjavi z ostalimi postopki javnega naročanja, v manjši meri spoštuje temeljna načela ZJN-3, (2) da razlogi, ki upravičujejo uporabo postopka s pogajanji brez predhodne objave, se ne razlagajo dovolj restriktivno, čeprav praksa Sodišča Evropske Unije to zahteva in (3) da je primerjavi z ostalimi postopki javnega naročanja, zoper postopek s pogajanji brez predhodne objave, v manjši meri zagotovljeno učinkovito pravno varstvo. Pri preverjanju prve hipoteze sta uporabljeni primerjalna in induktivno-deduktivna metoda, ki je bila osrednja metoda tudi pri preverjanju resničnosti druge hipoteze. Tretja hipoteza je preverjena na podlagi komparativne in deskriptivne metode. Vse tri vnaprej predvidene hipoteze so bile v magistrskem delu potrjene, pri čemer je v povezavi s prvo hipotezo poudarjeno, da postopek s pogajanji brez predhodne objave v manjši meri spoštuje predvsem temeljno načelo transparentnosti in z njim pogosto povezano načelo enakopravne obravnave ponudnikov. Ugotovitve in rezultati magistrskega dela se kažejo v natančni analizi postopka s pogajanji brez predhodne objave, kar je uporabno tako za ponudnike, kot tudi naročnike, saj se zdi, da so pri obravnavanem postopku številne nejasnosti, zaradi katerih prihaja do kršitev temeljnih načel javnega naročanja. Z natančnim poznavanjem postopka, kot tudi uveljavljanja pravnega varstva zoper ta postopek, pa je mogoče stremeti k manj kršitvam in bolj premišljeni uporabi tega postopka, ki naj bi bila zgolj skrajna in izjemna možnost naročnikov.
Ključne besede: Postopek s pogajanji brez predhodne objave, javno naročanje, pravno varstvo v postopkih javnega naročanja, Zakon o javnem naročanju (ZJN-3), nabava zaščitne in medicinske opreme
Objavljeno v ReVIS: 08.06.2023; Ogledov: 523; Prenosov: 53
Celotno besedilo (949,39 KB)

Opis: Izvršba z uresničevanjem sodnih odločb ter drugih sodnih ali zunajsodnih izvršljivih naslovov zagotavlja relevantnost sodnega sistema. Primerjava različnih nacionalnih sistemov pri tem kaže velika odstopanja v postopkih sistemov izvršbe ter sistemih delovanja izvršiteljev. Ena od razlik med državami, ki lahko pomembno vpliva na funkcionalnost sistema izvršbe, je način dodeljevanja primerov posameznim izvršiteljem. Namen doktorske disertacije je s primerjalno analizo različnih nacionalnih sistemov izvršiteljev ter raziskavo slovenskega pristopa dodeljevanja primerov v praksi presoditi primernost obstoječega postopka ter oblikovati predloge za izboljšave.Rezultati kažejo, da obstajajo v načinu napotitve primerov na izvršitelje razlike na osnovi statusa izvršitelja kot javnega ali zasebnega uslužbenca. Kjer so za sprejemanje in izvrševanje sodnih odločb odgovorni ločeni organi, se zadeva izvršitelju običajno predloži z dejanjem volje, pozitivnega dejanja tožeče stranke ali sodišča. Napotitev pri tem večinoma ni povsem samodejna, pri izbiranju izvršitelja v posameznem primeru pa sodelujejo različni deležniki. V nekaterih državah se tožba s strani sodišča ali sodnika neposredno predloži sodnemu izvršitelju, ki je javni uslužbenec, v drugih državah pa tožeča stranka za izvršitev sodbe ne more neposredno stopiti v stik s sodnim izvršiteljem in sodišče primer neposredno prenese na pristojnega izvršitelja na lastno pobudo. Različni načini napotitve nadalje vplivajo na proces izvršilnega postopka, npr. ali se tožeča stranka lahko odloči, da izvršbe ne bo nadaljevala ali pa ta možnost ne obstaja. Sodišče v primeru javnih izvršiteljev nemalokrat tudi izbira izvršitelje oziroma samo dodeljuje primere glede na različne kriterije, ki so pogosto vezani na krajevno pristojnost. Način dodeljevanja izvršiteljev vpliva na distribucijo primerov. Sodišče v slovenskem postopku določi tistega izvršitelja, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo. V slovenskem sistemu bi bilo smiselno preoblikovati 7., 40. in 41. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju ter zagotoviti vnovično teritorialno razdelitev, s katero bi dosegli enakomernejše dodeljevanje zadev med slovenske izvršitelje. Določanje izvršitelja s strani upnika in monopolizacija dejavnosti izvršitelje postavljata v šibek položaj, ki ogroža njihovo integriteto ter s tem integriteto izvršbe kot instituta varstva dolžniških in upniških razmerij v družbi. Zmanjšana odvisnost izvršiteljev od upnikov bi omejila tveganje za nezakonite prakse, ko izvršitelji v postopkih zaradi odvisnosti od upnikov sledijo njihovim pogojem.
Ključne besede: izbiranje izvršitelja, določanje izvršitelja, dodeljevanje primerov izvršbe, sistem izvršbe, Zakon o izvršbi in zavarovanju
Objavljeno v ReVIS: 30.01.2023; Ogledov: 850; Prenosov: 83
Celotno besedilo (1,70 MB)

Opis: Koriščenje uslug izvajanja gospodarskih javnih služb je dandanes del vsakdana vsakega posameznika, četudi tega pogosto niti ne opazimo in jih dojemamo kot samoumevne. Država in lokalne skupnosti jim namenjajo znaten del svojih proračunov, zato kvaliteta, ekonomičnost in upoštevanje zakonskih podlag pri njihovem izvrševanju zagotovo niso nepomembni. Osnova za dosledno in korektno izvedbo vsakršnih storitev je ustrezen in sistematičen nadzor, kar obravnava pričujoče magistrsko delo. Tematike nadzora se najprej loteva splošno, ga nato aplicira na področje gospodarskih javnih služb ter obravnava področno zakonodajo, glede na možne oblike njihovega izvajanja. V nadaljevanju analizira številne primere izvedenih nadzorov različnih pristojnih institucij ter jih z metodo sinteze združi v predloge za izboljšanje zakonskih podlag, kar je ključni cilj magistrskega dela. Analize zelo nazorno kažejo, da nadzor obravnavanega področja ni zadovoljivo urejen in da ima že dlje časa načrtovana prenova Zakona o gospodarskih javnih službah pri možnostih za izboljšanje nadzora še precej prostora. Enako velja tudi za podrejene podzakonske akte. Študije primerov dajo sklepati, da so določene oblike nadzorov pogosto izvedene pomanjkljivo, zato se postavlja logično vprašanje, kdo bo nadzoroval delo nadzornikov in kakšne so njihove odgovornosti za slabo opravljeno delo. Na podlagi ugotovitev podani predlogi in smernice v zaključku magistrskega dela lahko tvorno prispevajo k izboljšavam zakonodaje ter tudi samem izvajanju nadzorov področja gospodarskih javnih služb. Na ta način bi lahko privarčevali znaten del finančnih sredstev, hkrati pa bi storitve izboljšali in jih približali uporabniku, kar je, oziroma bi vsaj moral biti, ključen cilj prav vsake javne storitve.
Ključne besede: gospodarske javne službe, nadzor, lokalne skupnosti, računsko sodišče, Zakon o gospodarskih javnih službah, koncesija, režijski obrat, javno podjetje
Objavljeno v ReVIS: 15.12.2022; Ogledov: 699; Prenosov: 64
Celotno besedilo (922,27 KB)