Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: This article discusses the meaning of open science, and in particular the concept of citizen science, in a broader socio-political and scientific context. The authors highlight the ambivalence of these concepts and the lack of critical reflection on the possible (unwanted) negative implications of the establishment of these ideas. The authors address these issues using an international comparative analysis based primarily on documentation and secondary data analysis. Research approaches in the sense of open science and citizen science can, in many cases, be useful for researchers as well as for cognitively active citizens. They can enable the enrichment of knowledge and the potential for (social) innovation. However, there are also risks and unwanted side effects that diminish the relevance and status of scientific research. It is particularly dangerous to create illusions about the potential of ad hoc citizen science projects and their outstanding, immediate results. The campaign for open science may serve as a cover-up for some of the problems and anomalies in the realm of science. The authors also see danger in the potential erosion of the autonomy of science and diverting attention from some of the more pressing problems in science.
Ključne besede: open science, citizen science, socialization of science, science policy, action research
Objavljeno v ReVIS: 01.12.2025; Ogledov: 310; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,02 MB)

Opis: V ospredju doktorske disertacije je koncept meritokracije oziroma njene vloge v modernih družbah, ki jih opredeljujemo kot družbe znanja in družbe tveganja. Čeprav gre za enega ključnih konceptov modernosti, je v zadnjem času tarča kritik in polemik o njeni koristi za družbo. Pri tem se velikokrat zanemarja dejstvo, da meritokracija ne deluje kot edini družbeni princip, temveč je vpeta v širše družbene, politične in kulturne okoliščine. V disertaciji želimo opredeliti za družbo pozitivne priložnosti meritokracije ter njene omejitve. V teoretičnem delu meritokracijo podrobneje opredelimo z vidika družb znanja in tveganja kot koncept promocije znanja. V empiričnem delu ga nato obravnavamo na različnih družbenih ravneh, pri čemer upoštevamo princip metodološke triangulacije. Prvi del obravnava mednarodni nivo. Kvantitativna analiza sekundarnih virov na kombinaciji indikatorjev kaže, da lahko med različnimi državami govorimo o različnem nivoju meritokracije, tako glede uporabe meritokratskih kriterijev pri zaposlovanju kot z vidika kognitivne mobilizacije, odnosa do znanosti ter vrednotne naravnanosti do meritokracije. Drugi del se osredotoča na raven družbenih podsistemov. Na podlagi polstrukturiranih intervjujev ugotavljamo, da je v različnih družbenih podsistemih razumevanje meritokratskih principov različno. Ti sicer povsod veljajo za zaželen način delovanja, a se v praksi izvajajo v različnem obsegu in na različne načine. Tretji vidik se nanaša na vlogo znanosti in predvsem ekspertov v družbi, ki na ravni družbe poosebljajo meritokratsko logiko. To vprašanje s kritično analizo diskurza in vsebinsko analizo različnih primarnih in sekundarnih virov apliciramo na aktualno situacijo pandemije covida-19. Ugotavljamo, da gre za kompleksna razmerja ne le med eksperti, politiko in javnostjo, ampak vlogo igrajo tudi odnosi znotraj stroke. Sklepamo, da ima meritokracija v sodobnih družbah določene izzive, predvsem povezane z njeno vpetostjo v druge družbene procese, a ponuja tudi izjemne priložnosti glede promocije znanja. To pa odpira zelo kompleksna vprašanja, povezana predvsem z vlogo znanosti v sodobnih družbah ter izzivi postfaktičnih družb.
Ključne besede: meritokracija, znanje, eksperti, družba tveganja, družba znanja, pandemija covida-19, doktorske disertacije
Objavljeno v ReVIS: 09.10.2023; Ogledov: 1884; Prenosov: 78
Celotno besedilo (1,69 MB)