Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: Sodelovanje posameznika v multidisciplinarnem timu je pomemben, a empirično premalo raziskan dejavnik kakovosti zdravstvene obravnave. Kljub obsežni literaturi o pomenu medpoklicnega sodelovanja v zdravstvu celovitega empiričnega razumevanja dejavnikov, ki sodelovanje posameznika v timu dejansko oblikujejo, v literaturi primanjkuje, zlasti v specifičnem kontekstu klinične poti za možgansko kap. Disertacija temelji na integraciji treh komplementarnih teoretičnih okvirov: teorije načrtovanega vedenja, ki pojasnjuje individualno raven sodelovalnega vedenja; teorije relacijske koordinacije, ki sodelovanje razume kot rezultat kakovostnih odnosov in komunikacije ter modela medpoklicnega sodelovanja, ki poudarja pomen organizacijskih struktur, formalizacije procesov in podpore vodstva kot strukturnih pogojev za učinkovito timsko sodelovanje. Klinična pot pacienta po možganski kapi je bila izbrana kot raziskovalni kontekst zaradi strukturiranosti in nujnosti usklajenega delovanja večjega števila strokovnih profilov. Namen disertacije je bil empirično preveriti, kateri dejavniki statistično značilno vplivajo na sodelovanje posameznika v multidisciplinarnem timu in oceniti njihovo relativno moč. Metode: Uporabljen je bil kvantitativni in kvalitativni raziskovalni pristop. V kvantitativnem delu je bila izvedena anketna raziskava med zdravstvenimi delavci v sedmih slovenskih bolnišnicah (N = 219). Za analizo podatkov sta bili uporabljeni Spearmanova korelacija in hierarhična multipla linearna regresijska analiza, s katero je bilo preverjenih sedem sklopov dejavnikov timskega sodelovanja. V kvalitativnem delu je bila izvedena tematska analiza 31 intervjujev z zdravstvenimi delavci različnih poklicnih profilov iz istih bolnišnic, z namenom poglobljene razlage kvantitativnih ugotovitev. Rezultati: Hierarhični regresijski model je pojasnil 62,0 % variance timskega sodelovanja, kar kaže na visoko pojasnjevalno moč modela. Statistično najpomembnejši neodvisni napovedniki timskega sodelovanja v končnem modelu so dokumentiranje zdravstvene obravnave (ß = 0,396; p < 0,001), posameznikovo komuniciranje (ß = 0,215; p = 0,001) in usmerjenost na pacienta (ß = 0,158; p = 0,014). Poklic (ß = 0,156; p = 0,022) in vloga v timu (ß = 0,192; p = 0,006) sta statistično značilna napovednika na individualni ravni, medtem ko delovna doba, družbena odgovornost, način komuniciranja v timu, komuniciranje z vodstvom in odpor do novosti v končnem modelu niso dosegli statističnih značilnosti. Koordinacija je statistično značilno povezana s sodelovanjem posamično (ß = 0,611; p < 0,001), v končnem modelu pa izgubi vpliv. Kvalitativna analiza je identificirala hierarhijo in psihološko varnost kot prikrita sistemska dejavnika, ki v kvantitativnem modelu nista neposredno merjena, a dosledno pojasnjujeta, zakaj statistično značilni dejavniki delujejo različno intenzivno med poklicnimi skupinami. Razprava: Rezultati potrjujejo, da je sodelovanje posameznika v multidisciplinarnem timu večnivojski pojav, ki ga oblikujejo individualni, interakcijski in organizacijski dejavniki. Dokumentiranje zdravstvene obravnave se je izkazalo kot eden najpomembnejših dejavnikov sodelovanja, pri čemer zmanjšanje vpliva koordinacije po vključitvi dokumentiranja v regresijski model nakazuje njuno tesno povezanost. Ker mediacijska analiza ni bila izvedena, teh povezav ni mogoče interpretirati kot dokaz posrednega učinka, predstavljajo pa pomembno izhodišče za nadaljnje raziskovanje. Statistično neznačilni rezultati pri družbeni odgovornosti in komuniciranju z vodstvom ne pomenijo njune nepomembnosti, temveč kažejo na njuno kontekstualno pogojenost. Kvalitativni del raziskave je dodatno osvetlil pomen hierarhičnih razmerij in psihološke varnosti, ki vplivata na pripravljenost posameznikov za aktivno sodelovanje v timu. Rezultati podpirajo večnivojski konceptualni model sodelovanja posameznika v multidisciplinarnem timu ter odpirajo nova raziskovalna vprašanja o razmerju med dokumentiranjem, koordinacijo in timskim sodelovanjem. Na aplikativni ravni ugotovitve kažejo, da ima izboljšanje kakovosti dokumentiranja pomemben potencial za krepitev timskega sodelovanja v zdravstvenih organizacijah.
Ključne besede: multidisciplinarni tim, sodelovanje v timu, klinična pot, možganska kap, dokumentiranje zdravstvene obravnave, komunikacija, koordinacija obravnave
Objavljeno v ReVIS: 18.07.2026; Ogledov: 392; Prenosov: 15
Celotno besedilo (1,73 MB)

Opis: Izhodišča: Enterokoki so del normalne črevesne mikrobiote, vendar v bolnišničnem okolju pogosto povzročajo okužbe, zlasti pri pacientih s pridruženimi boleznimi in oslabljenim imunskim sistemom. Proti vankomicinu odporni enterokoki (VRE) zaradi visoke stopnje odpornosti, omejenih možnosti zdravljenja in sposobnosti širjenja predstavljajo pomemben klinični in javnozdravstveni izziv. Namen raziskave je bil proučiti problematiko okužb z VRE v bolnišničnem okolju. Metoda: Izvedli smo sistematični pregled domače in tuje literature, objavljene med letoma 2016 in 2025. Vire smo po izločitvenih kriterijih pridobili v bazah PubMed, SpringerLink, Cobiss in Google Učenjak. Uporabili smo naslednje ključne besede: proti vankomicinu odporni enterokoki, VRE okužbe, mehanizmi odpornosti na vankomicin, zdravljenje VRE okužb in epidemiologija VRE, pri čemer smo za zoževanje zadetkov uporabili Boolov operator AND. V analizo smo vključili 12 znanstvenih člankov v polnem besedilu. Podatke smo obdelali s tehniko kodiranja ter oblikovali naslednje vsebinske kategorije: razširjenost VRE, mehanizmi odpornosti, dejavniki tveganja, klinična slika, diagnostika, izolacijski ukrepi in zdravljenje, kar je omogočilo sistematičen pregled obravnavane problematike. Rezultati: Naša raziskava potrjuje, da se okužbe z VRE najhitreje širijo s stikom, predvsem preko rok zdravstvenega osebja ter preko onesnaženih površin in medicinske opreme v bolnišnici. Med najbolj pogoste dejavnike tveganja sodijo daljše bivanje v bolnišnici, zdravljenje z antibiotiki, invazivni posegi, prisotnost katetrov ter oslabljen imunski sistem. Za preprečevanje širjenja VRE so ključni dosledna higiena rok, kontaktna izolacija, uporaba zaščitne opreme, redno čiščenje in razkuževanje okolja ter nadzorovana uporaba antibiotikov. Redno presejalno testiranje pacientov omogoča zgodnje odkrivanje kolonizacije in pravočasno uvedbo ukrepov, s čimer se zmanjša možnost širjenja okužb. Razprava: Ugotovili smo, da VRE predstavljajo pomemben izziv v bolnišničnem okolju zaradi naraščajoče odpornosti in omejenih terapevtskih možnosti. Za učinkovito obvladovanje okužb so ključni zgodnja diagnostika, dosledno izvajanje izolacijskih ukrepov ter smotrna raba antibiotikov.
Ključne besede: proti vankomicinu odporni enterokoki, VRE okužbe, mehanizmi odpornosti na vankomicin, zdravljenje VRE okužb, epidemiologija VRE
Objavljeno v ReVIS: 05.06.2026; Ogledov: 403; Prenosov: 6
Celotno besedilo (1,13 MB)

Opis: Izhodišča: Multipla skleroza je kronična nevrodegenerativna bolezen, ki najpogosteje prizadene mlade odrasle in povzroča postopno okvaro centralnega živčnega sistema. Bolezen se kaže z raznolikimi nevrološkimi simptomi, kot so utrujenost, motnje gibanja, mišična oslabelost ter psihične težave, kar pomembno vpliva na kakovost življenja pacientov. Zaradi nepredvidljivega poteka bolezni in raznolikosti simptomov je obravnava pacientov kompleksna ter zahteva individualiziran in multidisciplinarni pristop zdravstvene nege. Namen raziskave je bil raziskati pomen in potrebe po zdravstveni negi pri pacientu z multiplo sklerozo. Metode: Raziskava je temeljila na kvalitativnem načinu raziskovanja in deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani in analizirani primarni in sekundarni viri. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Sekundarni podatki so bili zbrani s pomočjo pregleda domače in tuje strokovne literature ter spletnih baz. Rezultati: Rezultati so pokazali, da multipla skleroza pomembno vpliva na fizično in psihično stanje pacientov ter na njihovo stopnjo samostojnosti. Najpogosteje so bile izpostavljene težave, kot so utrujenost, težave s hojo, mišična oslabelost ter psihične težave, kot so depresija in anksioznost. Pacienti se z napredovanjem bolezni soočajo predvsem z uporabo različnih prilagoditev, pripomočkov za gibanje ter rednimi počitki. Pomembno vlogo pri obvladovanju bolezni ima podpora družine in bližnjih, medtem ko so izkušnje z vključevanjem v društva različne. Večina pacientov sodeluje z nevrologi, medicinskimi sestrami in fizioterapevti ter ocenjuje zdravstveno obravnavo kot ustrezno, čeprav so bile izpostavljene tudi predolge čakalne dobe in potreba po boljšem usklajevanju zdravstvenih storitev. Razprava: Ugotovili smo, da se potrebe pacientov z multiplo sklerozo med posamezniki pomembno razlikujejo in se s potekom bolezni spreminjajo. Pomembno vlogo pri obvladovanju bolezni ima podpora v domačem okolju, predvsem s strani družine, ter vključevanje v zdravstveni sistem preko multidisciplinarnega pristopa. Pacienti so večinoma zadovoljni z zdravstveno nego, vendar poudarjajo pomen zgodnje podpore ob postavitvi diagnoze ter večje dostopnosti določenih zdravstvenih storitev, zlasti fizioterapije. Rezultati poudarjajo pomen individualizirane zdravstvene nege, ki se prilagaja stanju in potrebam posameznega pacienta.
Ključne besede: multipla skleroza, zdravstvena nega, pacient, multidisciplinarni pristop, kakovost življenja.
Objavljeno v ReVIS: 02.06.2026; Ogledov: 486; Prenosov: 14
Celotno besedilo (1,19 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Tuberkuloza ostaja globalno pomembna nalezljiva bolezen, ki zahteva celovito in interdisciplinarno obravnavo. Medicinska sestra ima ključno vlogo pri diagnostiki, zdravstveni negi, zdravstveni vzgoji, psihosocialni podpori in preprečevanju prenosa okužbe. Namen raziskave je analizirati znanje, prakse in izzive medicinskih sester pri obravnavi pacientov s tuberkulozo v terciarni zdravstveni ustanovi. Metode: Raziskava temelji na mešanem (kvantitativnem in kvalitativnem) pristopu. Kvantitativni del je vključeval anketiranje medicinskih sester (n = 20) na oddelku za tuberkulozo. Kvalitativni del je obsegal intervjuvanje treh diplomiranih medicinskih sester. Podatki so bili analizirani z uporabo deskriptivne statistike (Microsoft Excel) in tematske analize. Rezultati: Medicinske sestre so pokazale visoko stopnjo znanja o simptomih (npr. nočno potenje, kašelj), zdravilih in diagnostičnih postopkih pri tuberkulozi. Njihove ključne naloge vključujejo dajanje zdravil, spremljanje stranskih učinkov, zagotavljanje ukrepov za nadzor okužb, izobraževanje pacientov in psihološko podporo. Kot najučinkovitejšo obliko zdravstvene vzgoje so izpostavile osebne pogovore (šola tuberkuloze). Največje izzive predstavljajo strah pred okužbo, komunikacijske ovire s pacienti (jezikovne in kulturne razlike) in občasno pomanjkanje časa. Sodelovanje v interdisciplinarnem timu je ocenjeno kot zelo učinkovito in ključno za kakovostno oskrbo. Razprava: Ugotovili smo, da so medicinske sestre kompetentne in predane v svoji vlogi, vendar se soočajo s kulturnimi in komunikacijskimi izzivi. Učinkovito timsko delo in kontinuirano izobraževanje sta ključnega pomena za izboljšanje obravnave pacienta s tuberkulozo. Priporočila vključujejo uvedbo kulturnih posrednikov, dodatno psihosocialno podporo za sestre ter razvoj specializiranih usposabljanj in digitalnih gradiv za paciente.
Ključne besede: tuberkuloza, medicinska sestra, zdravstvena nega, interdisciplinarni tim, zdravstvena vzgoja, preventivni ukrepi.
Objavljeno v ReVIS: 02.06.2026; Ogledov: 461; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,33 MB)

Opis: Teoreticna izhodisca: Predsolsko obdobje je kljucno za oblikovanje higienskih navad, saj so otroci zaradi razvojnih znacilnosti in nezrelega imunskega sistema bolj dovzetni za nalezljive bolezni. Higiena v vrtcu zajema osebno higieno otrok, higieno prostorov in igrac ter prehransko higieno, pri cemer je dosledno izvajanje higienskih ukrepov nujno za ohranjanje zdravja otrok. Kljucno vlogo pri izvajanju higienskih praks imajo vzgojiteljice, ki s svojim zgledom, pedagoskimi dejavnostmi, upostevanjem priporocil NIJZ-ja in sodelovanjem s starsi spodbujajo otrokovo zdravstveno vzgojo. Pomemben prispevek h krepitvi higienskih navad predstavlja tudi sodelovanje s Centrom za krepitev zdravja, kjer diplomirane medicinske sestre s preventivnimi in starosti prilagojenimi delavnicami dodatno podpirajo razvoj zdravih zivljenjsko–higienskih navad pri predsolskih otrocih. Namen raziskave je bil raziskati higienske pristope v vzgojno-izobrazevalni ustanovi predsolskih otrok. Metode: Uporabljen je bil kvalitativni raziskovalni pristop z deskriptivno metodo dela. Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi intervjuji sestih diplomiranih vzgojiteljic, zaposlenih v vrtcu razlicnih starostnih skupin. Zbrani podatki so bili analizirani z vsebinsko analizo, odgovori intervjuvank pa si bili kodirani in interpretirani. Vzorec je bil priloznostni in je zajemal diplomirane vzgojiteljice iz socialne mreze raziskovalke. Raziskava je potekala oktobra 2025. Rezultati: Rezultati so pokazali, da diplomirane vzgojiteljice izvajajo razlicne pedagoske metode, s katerimi predsolske otroke ucijo higienskih navad in skrbijo, da otroci te izvajajo pravilno, starejse starostne skupine pa higienske navade izvajajo tudi samostojno. Otroci higienske ukrepe ucinkoviteje izvajajo, kadar razumejo njihov pomen in so v proces vkljuceni na igriv, interaktiven in vizualno podprt nacin. Vzgojiteljice ob pojavu okuzb sledijo protokolu za obvescanje starsev in organizatorja prehrane in zdravstveno–higienskega rezima, izvajajo dodatne preventivne ukrepe pri preprečevanju sirjenja okuzb. Kot izzive so vzgojiteljice izpostavile prihod bolnih otrok v vrtec in s tem neupostevanje priporocil ob pojavu okuzbe s strani starsev. Razprava: Ugotovitve raziskave potrjujejo pomembno vlogo diplomirane vzgojiteljice in pomocnice predsolskih otrok pri ucenju in navajanju higienskih navad ter samostojnosti pri njihovem izvajanju. Pomemben dejavnik pri ucenju predsolskih otrok predstavlja tudi sodelovanje vzgojno-izobrazevalne ustanove in Centra za krepitev zdravja. Raziskava je pokazala, da vrtec ob pojavu nalezljivih bolezni sledi jasnim protokolom, ki vkljucujejo preventivne higienske ukrepe in ucinkovito komunikacijo s starsi, kar prispeva k omejevanju sirjenja okuzb. Pomemben del zagotavljanja higienskih standardov predstavlja tudi sodelovanje vrtca z zdravstvenimi ustanovami, pri cemer uspesnost izvajanja higiene ni odvisna le od materialnih pogojev, temvec predvsem od doslednega pedagoskega pristopa in sodelovanja vseh vkljucenih deleznikov.
Ključne besede: higienski pristopi, higiena rok, diplomirana medicinska sestra, predsolski otroci.
Objavljeno v ReVIS: 02.06.2026; Ogledov: 390; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,10 MB)