Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: Adhezivni kapsulitis je bolezen rame, pri kateri vnetje povzroči togost rame, bolečino ter znatno izgubo pasivnega in aktivnega obsega gibanja v glenohumeralnem sklepu. Bolezen poteka v treh fazah, ki se imenujejo zamrznitvena, zamrznjena in odmrznitvena faza. Za to stanje je značilna specifična omejitev gibljivosti v glenohumeralnem sklepu, znana kot kapsularni vzorec (zunanja rotacija > abdukcija > notranja rotacija > fleksija). Za izboljšanje gibljivosti glenohumeralnega sklepa se pogosto uporablja manualna terapija, pri kateri fizioterapevti uporabljajo strokovne ročne tehnike, med katerimi je tudi mobilizacija. Metode: S sistematičnim pregledom strokovne in znanstvene literature smo želeli ugotoviti učinkovitost mobilizacije na izboljšanje obsega gibljivosti glenohumeralnega sklepa pri bolnikih z adhezivnim kapsulitisom. V sistematični pregled literature smo vključili 8 raziskav, ki smo jih izbrali na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, Pedro in ResearhGate. Vse raziskave so bile objavljene v letih 2014–2024. Rezultati: V študijah so primerjali različne mobilizacijske tehnike, kot so glenohumeralna posteriorna mobilizacija, Mulliganova, Kaltenbornova in Maitlandova mobilizacija, manualna tehnika Cyriax, mobilizacija lopatice in ročno raztezanje posteriorne kapsule glenohumeralnega sklepa. Na podlagi pregleda vseh študij smo ugotovili, da so vse mobilizacijske tehnike učinkovito povečale obseg gibanja glenohumeralnega sklepa pri bolnikih z adhezivnim kapsulitisom, vendar se je za najučinkovitejšo izkazala Mulliganova mobilizacija glenohumeralnega sklepa, ki jo je smiselno kombinirati z mobilizacijo lopatice. Prav tako smo ugotovili, da se najbolj izboljša zunanja rotacija. Zaključek: Pomembno je, da terapevt pri izbiri mobilizacijske tehnike vedno upošteva specifične potrebe vsakega pacienta. V prihodnje predlagamo, da se izvedejo dodatne raziskave, ki bi primerjale učinkovitost več različnih mobilizacijskih tehnik.
Ključne besede: adhezivni kapsulitis, mobilizacija, omejena gibljivost
Objavljeno v ReVIS: 09.09.2025; Ogledov: 218; Prenosov: 2
Celotno besedilo (2,14 MB)

Opis: Podaljšano statično raztezanje (PSR) je ena izmed tehnik za izboljšanje gibljivosti, vendar pa sta njena učinkovitost v rehabilitaciji in vplivi na poškodovano tkivo manj (po)znani. Namen te diplomske naloge je bil s sistematičnim pregledom literature ugotoviti vpliv PSR na poškodovano tkivo, preveriti njegovo učinkovitost v procesu rehabilitacije ter določiti smernice in parametre za uspešno izvajanje. Literaturo smo iskali v šestih podatkovnih bazah: Cobiss, PubMed, PEDro, Cochrane Library, Google Učenjak in Science Direct, za obdobje med letoma 2004 in 2024, na osnovi naslednjih ključnih besed: »podaljšano raztezanje«, »fizioterapija«, »prolonged«, »stretch«, »prolonged stretch«, »prolonged static stretch«, »long duration stretch«, »physiotherapy«, »rehabilitation«, »injury«. Potek pridobivanja in izbiranja literature smo predstavili v diagramu PRISMA, njeno kakovost smo ocenili z lestvico PEDro, pridobljene podatke pa nato kvalitativno obdelali in analizirali. Izmed 1928 pridobljenih je bilo v končno analizo vključenih 5 študij s povprečno metodološko kakovostjo 5,3/10,0, ki so vključevale paciente z zmanjšanim obsegom giba zaradi kontraktur. Obseg giba se je s pomočjo PSR značilno izboljšal v 4 od 5 analiziranih študij. Parametri za uspešno raztezanje so bili naslednji: trajanje 10–60 min, intenzivnost nizka–visoka, pogostost 3x–7x/teden (tudi večkrat dnevno), za vsaj dva tedna ali do doseţenega platoja v obsegu giba. Ugotavljamo, da PSR vpliva na biomehanske lastnosti tkiv, kot sta plastičnost in viskoznost ter na avtogeno inhibicijo miotatičnega refleksa in Golgijevega kitnega organa, kar omogoča trajno izboljšanje gibljivosti in razteznosti tkiv. Učinkovitost te tehnike je še posebej izrazita pri pacientih, kjer druge oblike raztezanja ne zadostujejo, kot so kontrakture in adhezivni kapsulitis.
Ključne besede: dolgotrajno statično raztezanje, adhezivni kapsulitis, kontrakture, obseg giba, poškodba
Objavljeno v ReVIS: 06.08.2025; Ogledov: 377; Prenosov: 11
Celotno besedilo (2,05 MB)

Opis: Adhezivni kapsulitis oziroma sindrom zamrznjene rame je pogosta samoomejujoča patologija ramenskega sklepa, za katero so značilne bolečina, togost in progresivna izguba tako pasivnega kot aktivnega obsega gibljivosti v ramenskem sklepu. Kljub novejšim raziskavam, s katerimi se je izboljšalo razumevanje zamrznjene rame, je natančen patofiziološki proces še vedno slabo definiran, večina raziskav pa je enotnih, da gre za kapsularno vnetje s kasnejšo fibrozo. Dejavniki tveganja so poškodba rotatorne manšete, diabetes, bolezni ščitnice, miokardni infarkt, možganska kap in različne avtoimunske bolezni. V večini primerov je diagnoza klinična, slikovna diagnostika pa se uporablja predvsem za izločanje drugih stanj. Zaradi dokaj slabega razumevanja patološkega stanja in pomanjkanja raziskav pogosto predstavlja izziv pri postavljanju diagnoze, kot tudi pri samem zdravljenju. Bolezen je pogosto samoomejujoča, vendar lahko traja več let, v nekaterih primerih pa simptomi nikoli ne prenehajo v celoti. Z namenom izboljšanja stanja je najpogosteje predpisana oblika zdravljenja fizioterapija, katere cilj je zmanjšati bolečino in prizadetost, izboljšati gibljivost ramenskega sklepa ter izboljšati kakovost življenja. V diplomskem delu so podrobno predstavljene anatomija ramenskega sklepa, patologija adhezivnega kapsulitisa, njegova klinična slika, diagnoza ter fizioterapevtske metode, tehnike in njihova učinkovitost pri zdravljenju. Zaradi slabega razumevanja patološkega stanja priporočamo izvedbo nadaljnjih obsežnih raziskav na področju patofiziologije, etiologije, diagnoze in zdravljenja adhezivnega kapsulitisa. Analiza najnovešje znanstvene in strokovne literature je pokazala pomembne kratkoročne in dolgoročne učinke kombiniranja različnih tehnik manualne terapije, kinezioterapije in fizikalnih modalitet na zmanjšanje bolečine, prizadetosti ter povečanje aktivnega in pasivnega obsega gibljivosti glenohumeralnega sklepa pri bolnikih z adhezivnim kapsulitisom rame. Če si prizadevamo v prihodnosti določiti smernice oziroma najučinkovitejše protokole fizioterapevtske obravnave pri zdravljenju zamrznjene rame, bo potrebno izvesti dodatne visokokakovostne študije, osredotočene na učinkovitost posamezne fizioterapevtske metode oziroma tehnike.
Ključne besede: adhezivni kapsulitis, zamrznjena rama, zdravljenje, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 25.09.2024; Ogledov: 1005; Prenosov: 85
Celotno besedilo (882,81 KB)

Opis: Uvod in namen: Adhezivni kapsulitis (AK) ali sindrom zamrznjene rame je samoomejevalna bolezen, za katero sta značilni bolečina in funkcionalna omejitev v aktivnem in tudi pasivnem obsegu gibljivosti (OG) glenohumeralnega sklepa (GHS), ki traja več kot mesec dni, vendar pa so rentgenski izvidi GHS normalni. Namen diplomske naloge je bil predstaviti patologijo AK, problematiko, povezano z njegovo obravnavo, ter fizioterapevtske (FT) metode, tehnike in njihove kombinacije, ki so učinkovite pri obravnavi AK. Metode: Literaturo smo poiskali s podatkovnima bazama PEDro in PubMed. Rezultati: Ugotovili smo, da so različne kombinacije manualne terapije, kinezioterapije, elektroterapije in termoterapije učinkovite pri zmanjšanju bolečine, povečanju aktivnega in pasivnega OG, povečanju mišične moči, izboljšanju funkcije zgornjega uda in kakovosti življenja bolnikov v različnih fazah AK. Uporabnost: Predstavitev parametrov FT-metod in tehnik ter funkcionalne anatomije, biomehanike, patofiziologije, diagnostike, klasifikacije in FT-obravnave AK. Omejitve: Raziskave ne zadoščajo za utemeljene zaključke o učinkovitosti posamezne FT-metode in tehnike ter najučinkovitejše FT-metode za zdravljenje AK.
Ključne besede: adhezivni kapsulitis, zamrznjena rama, fizioterapevtske metode
Objavljeno v ReVIS: 01.02.2022; Ogledov: 2821; Prenosov: 284
Celotno besedilo (541,27 KB)