1. Pojasnilna dolžnost pred cepljenjem proti COVID-19 : magistrsko deloJasmina Šokić, 2025, magistrsko delo Opis: Pojasnilna dolžnost zdravnika je dolžnost slednjega, da pacienta seznani z diagnozo, terapijo, načinom in prognozo zdravljenja ter posledicami opustitve zdravljenja. Je ključni element za zagotavljanje avtonomije pacienta – pojmovanje, da mora pacient sam sprejeti končno odločitev o načinu zdravljenja. Pri podajanju pojasnilne dolžnosti so pomembni sledeči elementi: celovitost, čas, obličnost, razumljivost, neposrednost podajanja, obseg in kontinuiranost. Naloga pojasnjevanja je vedno na strani zdravnika, zatorej pacientova nezainteresiranost ali predznanje ne moreta biti razlog za neizvedbo. Kljub temu pa je zakonodajalec, zaradi diverzitete življenjskih okoliščin, predvidel tudi primere, kjer se akt pojasnilne dolžnosti lahko opusti. Krizne razmere, kot smo jim bili priča v časi COVID-19 pandemije, so močno vplivale na segmente zdravstvene obravnave. Z namenom predstaviti literaturo, sodno prakso in zakonodajo na področju pojasnilne dolžnosti ter preučiti ovire pri njenem izvajanju med epidemijo, teoretični del temelji na pregledu zakonodaje, normativni analizi in primerjalni študiji slovenske in evropske zakonodaje. V empirični del pa je vključena eksplorativna raziskava z uporabo ankete, ki preverja dejansko stanje izvajanja pojasnilne dolžnosti pred cepljenjem proti COVID-19. Ugotovljene so bile določene pomanjkljivosti v izvajanju pojasnilne dolžnosti, kar odpira možnosti za izboljšave in prilagoditve v prihodnosti. Raziskava izpostavlja, da je v kriznih razmerah potrebno poiskati ravnovesje med pravico do obveščenosti in hitrim ukrepanjem za zaščito javnega zdravja, ter predlaga konkretne izboljšave za prihodnje krizne situacije.
Ključne besede: COVID-19, cepljenje, pojasnilna dolžnost, informirana privolitev, avtonomija pacienta
Objavljeno v ReVIS: 27.10.2025; Ogledov: 258; Prenosov: 5
 Celotno besedilo (1,37 MB) |
2. Samoodločba in ustavnopravni vidik evtanazije v Sloveniji : magistrsko deloAna Graf Mlinar, 2021, magistrsko delo Opis: Države različno pristopajo in se opredeljujejo do vprašanja evtanazije. Tako na nastanek in razvoj t.i. evtanazijskega prava in tozadevnih pravnih predpisov vplivajo številni dejavniki, kot so zdravstvo, etika, družba, zgodovina, vera, pravo in ne nazadnje tudi (javna) politika. Evtanazija in vsakršna pomoč pri skrajševanju življenja sta v Sloveniji nezakonita. Že dalj časa potekajo razprave in intenzivna soočenja, v katerih različne strokovne skupine in posamezniki izražajo stališča do tovrstnih vprašanj. Mnoge ustavne določbe nalagajo državi urejanje pomembnih področij človekovega življenja, med katere nedvomno sodi tudi čas, ko neozdravljivo bolnemu človeku ni več mogoče (u)blažiti trpljenja. Zakonodajalec mora skozi svojo normativno funkcijo urediti način zagotavljanja in uresničevanja človekovih pravic. Da država ne uresničuje obligacije svojega aktivnega ravnanja, skozi katerega bi morala ustvariti optimalne pogoje, se kaže tudi v odsotnosti paliativne oskrbe, z izjemo dveh slovenskih regij. Številne življenjske situacije zahtevajo transformacijo obstoječih sistemov v državi. Kljub številnim določbam predpisov, usmeritvam in priporočilom se zdi, da obstoječi zdravstveni predpisi ne uresničujejo temeljnih vrednot kot so odgovornost, dostojanstvo, humanost, pravičnost in vključenost. V ospredje se ne postavlja posameznika in njegove pravice do samoodločbe. Načelo spoštovanja avtonomije vselej zahteva upoštevanje pravice vsakogar, da sam odloča o sebi. Predpis, ki bi zadostil kriterijem jasnosti in pomenske določljivosti, bi za našo družbo lahko pomenil drzen in pogumen korak naprej. Na novo bi se oblikoval odnos v razmerju zdravnika do pacienta, pacientove avtonomije ter empatije do neozdravljivo bolnih, trpečih in umirajočih. Takšna sprejeta politika bi lahko izkazovala veliko sočutja in široke nazore družbe, stroke in politike. Na podlagi pregleda domače in tuje literature ter analize pravnih norm se v magistrskem delu skuša poiskati izhodišča za uresničevanje temeljne in neodtujljive pravice, pravice do dostojne smrti. Vsebina je izjemno kompleksna, saj uresničevanje tovrstne pravice trči ob številne druge, prav tako temeljne ustavno zavarovane vrednote
Ključne besede: evtanazija, avtonomija pacienta, paliativna oskrba, predpisi, ustava
Objavljeno v ReVIS: 22.08.2022; Ogledov: 2036; Prenosov: 110
Celotno besedilo (676,18 KB) |
3. PRAVICA DO SAMOODLOČBE PACIENTAMarija Kališnik, 2022, diplomsko delo Opis: Pacientova pravica do odločanja o sebi spada v eno izmed zakonsko določenih pravic pacienta po ZpacP ter predstavlja eno najpomembnejših etičnih načel medicinske etike. Omenjena pravica daje pacientu možnost odločanja o sebi, kakšno oskrbo dovoljuje in kakšno ne. Ta pravica poudarja avtonomijo volje pacienta in njegovo aktivnost pri skrbi za svoje zdravje. Pacientova samostojnost pa ima poleg etične tudi pravno podlago, saj URS v 51. členu določa, da nikogar ni mogoče prisiliti v zdravljenje, razen v primerih, ki jih posebej določa zakon. Takšni zakonsko dopustni primeri prisilnega zdravljenja, kot je na primer obvezno cepljenje, ukrep osamitve ali karantene, prisilna hospitalizacija duševnih bolnikov in drugi, ščitijo zdravje in življenje drugih ljudi.
Naloga je osredotočena na predstavitev pomena pravice do samoodločbe in njenih predpostavk. Govori o omejitvah in izjemah pravice ter o pravni ureditvi v Sloveniji. Diplomsko delo je namenjeno predvsem posameznikom, ki si želijo izvedeti več o samem pomenu pravice ter njenemu uveljavljanju.
Ključne besede: pravica do samoodločbe, avtonomija pacienta, karantena, osamitev, cepljenje
Objavljeno v ReVIS: 02.06.2022; Ogledov: 2465; Prenosov: 92
Celotno besedilo (820,29 KB) |
