Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: Venska golenja razjeda (VGR) je kronična rana na spodnjem delu noge, ki nastane predvsem zaradi kronične venske insuficience in venske hipertenzije. Pojavlja se z bolečino, oteklino, srbenjem, izcedkom in krčnimi venami ter pomembno zmanjšuje kakovost življenja. Diagnoza temelji na anamnezi, oceni dejavnikov tveganja in ultrazvočnem Dopplerju; za razvrstitev se uporabljata Widmer in CEAP (Clinical – Etiology – Anatomy – Pathophysiology) klasifikacija, bolečina pa se ocenjuje z VAS (visual analogue scale) in NRS (numeric rating scale). Nastane zaradi okvare venskih zaklopk, refluksa ali zapore ter oslabele mišične črpalke, kar vodi v vensko hipertenzijo, vnetje in spremembe tkiva. Zdravstvena nega sledi fazam celjenja (hemostaza, vnetje, proliferacija, remodeliranje) ter konceptu T.I.M.E. (tissue – infection/inflamation – moisture – epithelisation): priprava tkiva, nadzor okužbe, uravnavanje vlage in spodbujanje epitelizacije, ob sočasni zaščiti okolne kože in ustrezni higieni. Temelj zdravljenja je kompresijska terapija (dolgo-/kratkoelastični povoji, sistemi, nogavice) ob upoštevanju kontraindikacij. Po potrebi se dodajo venotoniki, pentoksifilin, analgetiki in antibiotiki ob okužbi. Bolečina, ki je pogosta in vpliva na kakovost življenja, se zdravi multimodalno z zdravili in nefarmakološkimi ukrepi. Izbira oblog je individualna glede na fazo rane in količino izcedka, pomembno pa je tudi multidisciplinarno sodelovanje in stalno spremljanje za uspešno zdravljenje. Namen raziskave je bil raziskati zdravstveno nego pacienta z golenjo razjedo. Metoda: Raziskava je bila izvedena po kvantitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Raziskovalni vzorec je bil priložnostni, zajel je 113 izvajalcev zdravstvene nege, ki delajo na različnih področjih zdravstvene dejavnosti. Za zbiranje podatkov smo uporabili spletno anketiranje. Povabilo za sodelovanje v raziskavi je bilo objavljeno na profilu družbenega omrežja Facebook ter posredovano preko drugih družabnih omrežij (Instagram). Zbrane podatke smo računalniško obdelali s programom Microsoft Office Excel ter jih grafično prikazali v obliki tabel in grafov. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da so med anketiranimi največ zastopane starostne skupine 18–24 let (30 %) in 25–34 let (27 %), pri čemer prevladujejo ženske (90 %), moški predstavljajo 10 %. Večina anketirancev ima srednješolsko (42 %), višješolsko (27 %) ali univerzitetno oziroma podiplomsko izobrazbo (31 %). Najpogosteje so zaposleni v specialističnih ambulantah (35 %) ali v bolnišnicah/kliničnih centrih (24 %). Večina pacientov z venskimi golenjimi razjedami po poročanju zdravstvenih delavcev občuti bolečino občasno (35 %) ali večkrat tedensko (35 %). Zdravstveni delavci pri lajšanju bolečine najpogosteje priporočajo blažje povijanje (46 %) in uporabo analgetikov (28 %), redkeje pa paciente napotijo v protibolečinsko ambulanto (4 %). Med najpogosteje uporabljenimi oblogami so alginati (xŻ = 3,8) in poliuretanske pene (xŻ = 2,7), med kompresijskimi pripomočki pa dolgo elastični povoji (xŻ = 3,8). Kompresijske nogavice (xŻ = 2,7) in kratko elastični povoji (xŻ = 2,7) se uporabljajo občasno, pri čemer 61 % anketirancev ne uporablja nobenega kompresijskega pripomočka. Kot največje izzive pri negi pacientov z venskimi golenjimi razjedami so izpostavili preobremenjenost osebja (xŻ = 4,2) in pomanjkanje časa (xŻ = 4,1). Razprava: Ugotovili smo, da pacienti z vensko golenjo razjedo najpogosteje občutijo bolečino večkrat tedensko ali občasno, medtem ko raziskave kažejo na bistveno pogostejšo, tudi vsakodnevno bolečino. To nakazuje, da zdravstveni delavci bolečino pacientov morda podcenjujejo, kar je lahko povezano s t. i. tiho bolečino pri starejših in kognitivno oslabljenih. Ugotavljamo, da se standardizirana orodja za ocenjevanje bolečine, kot sta VAS in NRS, redko uporabljajo, kar otežuje spremljanje uspešnosti zdravljenja. Pri zdravljenju so najpogosteje uporabljene alginatne obloge in poliuretanske pene, medtem ko se kompresijski sistemi (SYS), ki jih priporočajo smernice, redko uporabljajo, predvsem zaradi neprijetnosti pri nošenju in pomanjkljive edukacije pacientov.
Ključne besede: Ključne besede: kronična rana, venska razjeda, bolečina, zdravstvena nega, kompresijska terapija.
Objavljeno v ReVIS: 05.10.2025; Ogledov: 1224; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,53 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Kronična bolečina v vratu je vse pogostejša mišično-skeletna težava, ki se bo še naprej povečevala zaradi uporabe nove tehnologije in neaktivnega življenjskega sloga. Skoraj vsak posameznik se sreča z bolečinami v vratu vsaj enkrat v življenju. Dejavnikov tveganja za nastanek je veliko, fascija pa je med njimi velikokrat pozabljena struktura. Različna stanja privedejo do togosti v mišicah in restrikcije fascije, kar še dodatno poveča občutljivost in bolečino. Pod uspešno intervencijo za zmanjševanje kroničnih bolečin spada tehnika miofascialnega sproščanja, saj z njo vplivamo na fascialne strukture in zato bi jo bilo smiselno večkrat vključiti v fizioterapevtsko obravnavo pri lajšanju kroničnih bolečin. Miofascialno sproščanje blagodejno zmanjša bolečino in izboljša splošno počutje posameznika. Metode: V empiričnem delu diplomskega dela smo iskali članke v podatkovnih bazah PubMed, Google Scholar, Science Direct in PEDro. Za iskanje smo uporabili ključne besede, kot so: myofascial release, myofascial release therapy, soft tissue mobilisation in chronic neck pain. Rezultati: V pregled literature smo vključil 10 člankov, ki obravnavajo in primerjajo učinke miofascialnega sproščanja pri kronični vratni bolečini. V večini raziskav so ocenjevali intezivnost bolečine, funkcionalno oviranost, obseg gibanja in prag pritisne bolečine. V raziskavah so uporabili različne primerjalne skupine (kontrolne, druge intervencije), kar nam je omogočilo vpogled v miofascialno sproščanje. Rezultati dokazujejo, da lahko miofascialno sproščanje uvrstimo kot učinkovito in pomembno terapevtsko tehniko, saj podpirajo njeno učinkovitost pri obvladovanju in zmanjšanju bolečine. Hkrati pripomore tudi k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov, ki trpijo zaradi kroničnih bolečin v vratu.
Ključne besede: miofascialno sproščanje, terapija miofascialnega sproščanja, mobilizacija mehkih tkiv, kronična bolečina v vratu
Objavljeno v ReVIS: 02.10.2025; Ogledov: 97; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,63 MB)

Opis: Uvod: V magistrskem delu smo raziskovali, kako se v paliativni oskrbi starejših odraslih prepoznavajo, nadzorujejo in obravnavajo psihosocialni simptomi. Kljub celostni naravnanosti paliativne oskrbe so ti simptomi pogosto prezrti. Namen raziskave je bil pridobiti vpogled v doživljanje strokovnega osebja na tem področju ter ugotoviti, kakšen vpliv imajo psihosocialni simptomi na kakovost življenja bolnikov, osebja in svojcev. Metode: Opravili smo 15 intervjujev s strokovnim osebjem, neposredno vključenih v paliativno oskrbo starejših. Raziskava je temeljila na kvalitativni metodologiji z analizo vsebine, ki je omogočila strukturirano obdelavo besedilnega gradiva. Analiza je bila izvedena v skladu s štiristopenjskim postopkom. Rezultati: Analiza je potrdila, da so psihosocialni simptomi, kot so osamljenost, žalost in depresija, izjemno pogosti in tesno povezani s fizičnimi simptomi. Ugotovili smo, da psihosocialna bolečina lahko sproži fizično nelagodje. Identificiranih je bilo pet tematskih kategorij: (1) simptomi pri starejših odraslih, (2) prepoznava in vpliv socialne bolečine, (3) vloga socialne opore, (4) psihosocialni vpliv na druge ter (5) koncept celostne paliativne oskrbe. Dosledna uporaba besedišča med intervjuji, vključno z besedami bolečina, depresija, osamljenost, socialna (bolečina in opora) ter tesnoba, kaže na enotno razumevanje ključnih izzivov. Razprava in zaključek: Rezultati potrjujejo, da da celostna paliativna oskrba zahteva več kot le lajšanje fizičnih simptomov. Ključno je upoštevanje psihosocialnih vidikov, kot sta osamljenost in socialna izključenost, saj bistveno vplivata na kakovost življenja starejših. Ugotovitve so razkrile tudi sistemske pomanjkljivosti in potrebo po boljšem izobraževanju osebja.
Ključne besede: paliativna (celostna) oskrba, starejši odrasli, psihosocialni simptomi, socialna opora, socialna bolečina
Objavljeno v ReVIS: 26.09.2025; Ogledov: 108; Prenosov: 1
Celotno besedilo (2,81 MB)

Opis: Teoretična opredelitev: Hondromalacija patele je kronično stanje, pri katerem pride do zmehčanja hrustanca pogačice, kar povzroča bolečino v kolenskem sklepu. Zaradi kompleksnosti zdravljenja je pomembno prepoznati najučinkovitejše fizioterapevtske pristope za zmanjšanje bolečine. Namen diplomskega dela je ugotoviti, katere fizioterapevtske metode za obvladovanje bolečine pri hondromalaciji patele so najučinkovitejše. Metodologija: Diplomsko delo temelji na pregledu literature, uporabljeni sta bili deskriptivna metoda in metoda komparacije. Pri iskanju ustrezne literature v podatkovnih bazah PubMed, ScienceDirect in Google Scholar smo upoštevali, da so viri mlajši od leta 2012 in da je vsaj četrtina tuje literature in virov. Rezultati: Ključni rezultati so pokazali, da je najučinkovitejši pristop kombinacija manualne terapije, vadbene terapije in kineziološkega traku. Diskusija: Na podlagi pregleda literature je mogoče ugotoviti, da kombinacija manualne terapije, vadbene terapije in uporabe kineziološkega traku predstavlja najučinkovitejši fizioterapevtski pristop za obvladovanje bolečine pri hondromalaciji patele. Laserska terapija se je prav tako izkazala za učinkovito, saj lahko pripomore k hitrejšemu olajšanju bolečine pred začetkom manualne ali vadbene terapije. Pridobljena spoznanja poudarjajo pomembnost celovitega in individualnega pristopa v fizioterapiji za izboljšanje bolečine.
Ključne besede: koleno, hondromalacija, patela, fizioterapija, bolečina
Objavljeno v ReVIS: 15.09.2025; Ogledov: 119; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,88 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Subakromialni utesnitveni sindrom (SAIS) je ena izmed pogostejših motenj ramenskega sklepa, kjer je tetiva mišice supraspinatusa tanjša kot v normalnem stanju, obenem pa je razmik med akromionom in humerosom manjši. Stanje običajno spremljata bolečina in omejen obseg gibljivosti, katera vplivata na normalen vsakdan. Pri odpravljanju omenjenih težav so najuspešnejše fizioterapevtske obravnave temeljile na uporabi: HILT, interferenčne terapije, TENS-a, PNF-a, mobilizacijskih tehnik in terapevtske vadbe (proprioceptivna vadba, modificirane raztezne vaje na posteriornem delu, nadzorovane terapevtske vadbe). Namen diplomskega dela je bil poglobljeno razumevanje najoptimalnejše izbire ustreznih tehnik pri fizioterapevtski obravnavi subakromialnega utesnitvenega sindroma. Metoda: Uporabili smo kvalitativen raziskovalni pristop, na podlagi katerega smo ugotavljali učinkovitost fizioterapevtske obravnave subakromialnega utesnitvenega sindroma. Ustrezno literaturo smo iskali s pomočjo naslednjih podatkovnih baz: COBISS, Google Scholar, ResearchGate, PubMed. Pred pričetkom raziskave smo si za lažje iskanje ustrezne literature določili vključitvene in izključitvene dejavnike. V raziskavi smo uporabili kvalitativno metodo analize dokumentov, deskriptivno metodo ter primerjalno metodo. Rezultati: Zbrane rezultate smo predstavili v tabeli. Za zaključno analizo člankov smo si izbrali 9 raziskav, katere smo med seboj primerjali. Pri primerjanju raziskav smo se osredotočili na izboljšanje gibljivosti, zmanjšanje bolečine, povečanje mišične moči ter kvaliteto izvajanja vsakodnevnih aktivnosti. Najuspešnejše rezultate so dosegle raziskave, ki so uporabljale HILT, modificiran program razteznih vaj posteriornega dela ramena in PNF terapija. Razprava: Pri pregledovanju in primerjanju raziskav nismo zasledili negativnih učinkov fizioterapevtskih obravnav. Pregled literature nam je omogočil poglobljeno razumevanje o ustreznosti izbire fizioterapevtske obravnave subakromialnega utesnitvenega sindroma.
Ključne besede: utesnitveni sindrom, subakromialni, gibljivost, terapija, bolečina
Objavljeno v ReVIS: 15.09.2025; Ogledov: 132; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,44 MB)