Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretično izhodišče: Možganska kap je eden od najpogostejših vzrokov invalidnosti in smrtnosti po svetu, pri čemer je akutna faza bolezni ključna za začetek rehabilitacije. Namen: Namen diplomskega dela je na podlagi pregleda strokovne in znanstvene literature proučiti fizioterapevtsko obravnavo bolnikov v akutni fazi po možganski kapi ter ugotoviti, kateri fizioterapevtski pristopi so pri tem najučinkovitejši. Metode dela: V teoretičnem delu so opisane značilnosti možganske kapi, njene vrste, dejavniki tveganja, znaki in simptomi, diagnostika ter zdravljenje. Posebna pozornost je namenjena pomenu zgodnje rehabilitacije in fizioterapevtskim pristopom v akutni fazi bolezni. V empiričnem delu je izveden pregled desetih znanstvenih raziskav, pridobljenih iz podatkovnih baz PubMed, ScienceDirect, Google Scholar, PEDro, ResearchGate in ProQuest. Rezultati: Zgodnja mobilizacija je najpogosteje vključen fizioterapevtski pristop, pri čemer so boljši funkcionalni izidi pogosteje doseženi ob začetku mobilizacije med 24 in 48 urami po nastopu bolezni. Poleg zgodnje mobilizacije se v akutni fazi pri bolnikih uporabljajo tudi ustrezno nameščanje, nevromuskularna električna stimulacija, vadba za gibljivost in mišično moč spodnjih udov ter standardna fizioterapevtska obravnava. Razprava: Rezultati pregledanih raziskav niso povsem enotni, kar kaže, da učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri bolnikih ni odvisna zgolj od izbranega pristopa, temveč tudi od časa začetka obravnave, intenzivnosti terapije in individualnih značilnosti bolnika.
Ključne besede: možganska kap, akutna faza, fizioterapija, zgodnja rehabilitacija, fizioterapevtski pristopi
Objavljeno v ReVIS: 03.08.2026; Ogledov: 236; Prenosov: 15
Celotno besedilo (876,37 KB)

Opis: Teoretična izhodišča: V nosečnosti se zaradi hormonskih in biomehanskih sprememb pojavijo telesne spremembe, ki lahko vodijo v disfunkcije. Te lahko otežijo porod in ostanejo prisotne v poporodnem obdobju. S fizioterapevtsko obravnavo, komprehenzivnimi programi za preprečevanje nastanka in omilitev posledic fizioloških sprememb je potencialno mogoče vplivati na potek in izid poroda ter nosečnosti za otroka in mati. Metoda: V diplomskem delu raziskujemo povezavo med fizioterapevtsko obravnavo, edukacijo pacientke in obporodno fizioterapevtsko intervenco ter potekom in izidom poroda s pregledom literature in kvalitativnim raziskovalnim pristopom. Pregled je izveden z iskanji ključnih besed v izbranih podatkovnih bazah, pridobljene vsebine pa so vključene v diplomsko delo na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev ter ocene ustreznosti na podlagi podrobnejše analize posameznih raziskav. Rezultati: Vključenih je 11 raziskav. 5 raziskav je usmerjenih v obdobje tik pred porodom in med njim, 6 raziskav pa obravnava obdobje med nosečnostjo. Vse raziskave obravnavajo posledice fizioterapevtske obravnave na potek in izid poroda ter poporodno stanje porodnice. Razprava: Pri pregledu smo ugotovili, da za urinsko inkontinenco in bolečino v hrbtu ter medenici, kot tudi za potek in izid poroda, obstajajo statistično značilne povezave med fizioterapevtsko obravnavo in pojavnostjo disfunkcij ter potekom poroda. Za distazo rektusov raziskava ni ugotovila statistično značilnih povezav. Vsem raziskavam je skupno, da so ugotovljene razlike med kontrolnimi in intervencijskimi skupinami, torej je mogoče zaključiti, da fizioterapija ima vpliv, kolikšen ta je, pa bo mogoče določiti na podlagi nadaljnjega raziskovanja in časovnega odmika.
Ključne besede: fizioterapija, porod, nosečnost, izid poroda
Objavljeno v ReVIS: 03.08.2026; Ogledov: 206; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,22 MB)

Opis: Uvod: Bolečina v križu je pogosta zdravstvena težava, pri kateri ima lahko pomembno vlogo tudi nestabilnost ledvene hrbtenice. Namen diplomskega dela je bil preučiti, kateri fizioterapevtski pristopi so učinkoviti pri zmanjševanju bolečine v križu in pri restabilizaciji nestabilnega segmenta ledvene hrbtenice. Posebno pozornost smo namenili učinkom stabilizacijskih vaj ter vlogi predoperativne fizioterapevtske obravnave. Metode: Uporabili smo kvalitativni pristop s pregledom znanstvene in strokovne literature. Iskanje literature je potekalo v podatkovnih bazah PubMed, PEDro, ScienceDirect in Google Učenjak. Vključili smo članke v angleškem jeziku, objavljene med letoma 2015 in 2025, ki so obravnavali bolečino v križu, ledveno segmentalno oziroma klinično nestabilnost, fizioterapevtsko obravnavo, stabilizacijske vaje ter predoperativno fizioterapijo oziroma prehabilitacijo. V končni pregled literature smo vključili 27 virov. Rezultati: Pri obravnavi bolečine v križu in nestabilnosti ledvene hrbtenice imajo pomembno vlogo aktivni fizioterapevtski pristopi, zlasti stabilizacijske vaje, vadba motoričnega nadzora, pilates, vadba v zanki, aerobna vadba in multimodalni rehabilitacijski programi. Stabilizacijske vaje se izkazujejo kot učinkovit pristop za zmanjševanje bolečine, izboljšanje funkcionalne sposobnosti, povečanje mišične vzdržljivosti in izboljšanje nadzora gibanja. Ugotovitve kažejo tudi, da lahko predoperativna fizioterapevtska obravnava prispeva k zmanjšanju bolečine, izboljšanju funkcionalnega stanja ter boljši pripravi pacienta na operacijo. Razprava: Ugotavljamo, da je pri obravnavi nestabilnosti ledvene hrbtenice ključen individualno prilagojen in aktiven fizioterapevtski pristop. Za oblikovanje zanesljivejših strokovnih priporočil so potrebne dodatne visokokakovostne raziskave.
Ključne besede: bolečina v križu, ledvena segmentalna nestabilnost, fizioterapija, stabilizacijske vaje, prehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 31.07.2026; Ogledov: 195; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,17 MB)

Opis: Uvod: S staranjem se pričakuje upad v funkcijskih in kognitivnih zmogljivosti, saj je omenjeno del naravnega procesa staranja. Slabše funkcijske sposobnosti zmanjšujejo samostojnost posameznikov pri opravljanju dnevnih aktivnosti in samostojnem življenju, zato mnogi poiščejo pomoč v DSO. Tudi socialni vidik kvalitete življenja se s staranjem spremeni, kar pa se lahko v DSO spremeni z vključevanjem v dejavnosti in programe, ki jih izvajajo fizioterapevti. Namen: V diplomskem delu smo raziskali, kakšen vpliv ima fizioterapevtska obravnava na funkcijske in kognitivne zmogljivosti ter socialni vidik kvalitete življenja stanovalcev v DSO, ter kakšen mora biti program, da ima najboljši učinek. Metode: Za izdelavo diplomskega dela smo uporabili metodo sistematičnega pregleda domače in tuje znanstvene ter strokovne literature, objavljene med letoma 2014 in 2026. Rezultati: Po analizi šestih strokovnih člankov smo prišli do pomembnih ugotovitev, ki poročajo o učinkovitosti v delovanju fizioterapije v DSO, saj močno pripomorejo k ohranitvi funkcionalnosti stanovalcev, preprečujejo padce, izboljšujejo mišično moč, ravnotežje, vzdržljivost, gibljivost. Razprava: Z individualnim fizioterapevtskim programom se zagotavlja varnost, kontinuiteta in izboljšave v funkcionalnih in kognitivnih zmogljivostih, hkrati pa skupinski programi izboljšujejo socialno povezanost stanovalcev in tako pozitivno vplivajo na kvaliteto življenja stanovalcev. Učinki so dolgotrajni ob redni izvedbi kognitivnih in vadbenih programov 3‒5-krat na teden, 30‒60 minut z zmerno intenziteto.
Ključne besede: fizioterapija, funkcionalna zmogljivost, kognitivna zmogljivost, kvaliteta življenja, dom starejših občanov
Objavljeno v ReVIS: 22.07.2026; Ogledov: 291; Prenosov: 16
Celotno besedilo (1,06 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Ahilova tetiva je največja in najmočnejša tetiva v človeškem telesu, zato je pogosto preobremenjena. Posledično je Ahilova tendinopatija ena najpogostejših poškodb tetiv spodnjih okončin in pomemben klinični ter rehabilitacijski problem. Najpogostejša konzervativna oblika zdravljenje Ahilove tendinopatije je terapevtska, predvsem ekscentrična vadba, kot potencialno učinkoviti dodatek običajnemu konzervativnemu zdravljenju pa se uporablja tudi terapija z udarnimi valovi. Namen: Pregledati znanstveno in strokovno literaturo o tendinopatiji Ahilove tetive in o fizioterapevtskih metodah zdravljenja s poudarkom na terapiji z udarnimi valovi. Metoda: Izveden je bil pregled literature. Članke smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, PEDro, ProQuest in SpringerLink. Uporabljeni so bili vključitveni in izključitveni kriteriji. Postopek izbora je bil prikazan s PRISMA diagramom. Randomizirane raziskave so bile ocenjene z lestvico PEDro. Rezultati: V analizo je bilo vključenih 8 študij s 1154 preiskovanci. Uporabljene intervencije so bile: terapija z udarnimi valovi, ekscentrične vaje, raztezanje, laserska terapija, terapija z ultrazvokom, obravnava mehkih tkiv, pristop vibracije celega telesa in spremljanje brez aktivnega zdravljenja. Razprava: Večina raziskav je pokazala statistično pomembno zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcije v vseh skupinah. V nekaterih raziskavah je terapija z udarnimi valovi pokazala dodatno izboljšanje, predvsem v kombinaciji z ekscentrično vadbo ali pri daljšem spremljanju, vendar ne v vseh primerih. Sklep ali zaključek: Ekscentrična vadba ostaja temelj zdravljenja Ahilove tendinopatije. Terapija z udarnimi valovi je lahko koristen dodatek, vendar ni vedno učinkovitejša od običajne konzervativne fizioterapije. Zaradi omejitev obravnavanih raziskav ni mogoče podati enotnih priporočil.
Ključne besede: ahilova tendinopatija, terapija z udarnimi valovi, ESWT, konzervativna fizioterapija, ekscentrična vadba
Objavljeno v ReVIS: 22.07.2026; Ogledov: 288; Prenosov: 7
Celotno besedilo (817,04 KB)