Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pomen zgodnje fizioterapevtske obravnave z namenom preprečevanja zapletov pri starejših bolnikih v bolnišnici – pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Fizioterapija
Alina Kodrič, 2026, diplomsko delo

Opis: Uvod: Staranje prebivalstva in naraščajoča pogostost hospitalizacij predstavlja pomemben izziv za zdravstveni sistem. Starejši bolniki so med hospitalizacijo izpostavljeni povečanemu tveganju za razvoj zapletov, kot so respiratorni zapleti, sklepne kontrakture, mišična atrofija in bolnišnično pridobljena funkcionalna nezmožnost. Metode: Diplomsko delo temelji na kvalitativnem raziskovalnem pristopu s sistematičnim pregledom literature. Iskanje znanstvenih in strokovnih virov je potekalo v podatkovnih bazah PubMed, ScienceDirect, PEDro in COBISS. V analizo so bile vključene raziskave, objavljene med letoma 2015 in 2026, ki so ustrezale vnaprej določenim vključitvenim in izključitvenim kriterijem ter so dosegle ustrezno metodološko kakovost, ocenjeno s PEDro lestvico. Rezultati: Končni vzorec je zajemal sedem randomiziranih kontroliranih raziskav. Rezultati analiziranih raziskav kažejo, da zgodnja bolnišnična fizioterapevtska obravnava, uvedena v prvih 48 urah po sprejemu ali operativnem posegu, pomembno zmanjšuje pojavnost zapletov ter izboljšuje funkcionalni status starejših bolnikov. Ugotovljeno je bilo statistično značilno izboljšanje mišične moči, hitrosti hoje, ravnotežja ter splošne funkcionalne zmogljivosti. Razprava in zaključek: Ugotovitve potrjujejo, da je zgodnja fizioterapevtska obravnava ključna komponenta celostne obravnave starejših bolnikov v bolnišničnem okolju. Večkomponentni pristopi z vključeno progresivno vadbo proti uporu se izkazujejo kot najučinkovitejši pri preprečevanju funkcionalnega upada. Na podlagi rezultatov lahko zaključimo, da bi morala zgodnja fizioterapija postati standardni del bolnišnične obravnave starejših bolnikov.
Ključne besede: zgodnja fizioterapija, bolnišnično zdravljenje starejših, preprečevanje zapletov, kontrakture, respiratorna fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 03.08.2026; Ogledov: 194; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (1,34 MB)

2.
Podaljšano statično raztezanje v procesu rehabilitacije : pregled literature
Anja Jelka Polanec, 2025, diplomsko delo

Opis: Podaljšano statično raztezanje (PSR) je ena izmed tehnik za izboljšanje gibljivosti, vendar pa sta njena učinkovitost v rehabilitaciji in vplivi na poškodovano tkivo manj (po)znani. Namen te diplomske naloge je bil s sistematičnim pregledom literature ugotoviti vpliv PSR na poškodovano tkivo, preveriti njegovo učinkovitost v procesu rehabilitacije ter določiti smernice in parametre za uspešno izvajanje. Literaturo smo iskali v šestih podatkovnih bazah: Cobiss, PubMed, PEDro, Cochrane Library, Google Učenjak in Science Direct, za obdobje med letoma 2004 in 2024, na osnovi naslednjih ključnih besed: »podaljšano raztezanje«, »fizioterapija«, »prolonged«, »stretch«, »prolonged stretch«, »prolonged static stretch«, »long duration stretch«, »physiotherapy«, »rehabilitation«, »injury«. Potek pridobivanja in izbiranja literature smo predstavili v diagramu PRISMA, njeno kakovost smo ocenili z lestvico PEDro, pridobljene podatke pa nato kvalitativno obdelali in analizirali. Izmed 1928 pridobljenih je bilo v končno analizo vključenih 5 študij s povprečno metodološko kakovostjo 5,3/10,0, ki so vključevale paciente z zmanjšanim obsegom giba zaradi kontraktur. Obseg giba se je s pomočjo PSR značilno izboljšal v 4 od 5 analiziranih študij. Parametri za uspešno raztezanje so bili naslednji: trajanje 10–60 min, intenzivnost nizka–visoka, pogostost 3x–7x/teden (tudi večkrat dnevno), za vsaj dva tedna ali do doseţenega platoja v obsegu giba. Ugotavljamo, da PSR vpliva na biomehanske lastnosti tkiv, kot sta plastičnost in viskoznost ter na avtogeno inhibicijo miotatičnega refleksa in Golgijevega kitnega organa, kar omogoča trajno izboljšanje gibljivosti in razteznosti tkiv. Učinkovitost te tehnike je še posebej izrazita pri pacientih, kjer druge oblike raztezanja ne zadostujejo, kot so kontrakture in adhezivni kapsulitis.
Ključne besede: dolgotrajno statično raztezanje, adhezivni kapsulitis, kontrakture, obseg giba, poškodba
Objavljeno v ReVIS: 06.08.2025; Ogledov: 1494; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (2,05 MB)
Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh