Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretično izhodišče: Možganska kap je eden od najpogostejših vzrokov invalidnosti in smrtnosti po svetu, pri čemer je akutna faza bolezni ključna za začetek rehabilitacije. Namen: Namen diplomskega dela je na podlagi pregleda strokovne in znanstvene literature proučiti fizioterapevtsko obravnavo bolnikov v akutni fazi po možganski kapi ter ugotoviti, kateri fizioterapevtski pristopi so pri tem najučinkovitejši. Metode dela: V teoretičnem delu so opisane značilnosti možganske kapi, njene vrste, dejavniki tveganja, znaki in simptomi, diagnostika ter zdravljenje. Posebna pozornost je namenjena pomenu zgodnje rehabilitacije in fizioterapevtskim pristopom v akutni fazi bolezni. V empiričnem delu je izveden pregled desetih znanstvenih raziskav, pridobljenih iz podatkovnih baz PubMed, ScienceDirect, Google Scholar, PEDro, ResearchGate in ProQuest. Rezultati: Zgodnja mobilizacija je najpogosteje vključen fizioterapevtski pristop, pri čemer so boljši funkcionalni izidi pogosteje doseženi ob začetku mobilizacije med 24 in 48 urami po nastopu bolezni. Poleg zgodnje mobilizacije se v akutni fazi pri bolnikih uporabljajo tudi ustrezno nameščanje, nevromuskularna električna stimulacija, vadba za gibljivost in mišično moč spodnjih udov ter standardna fizioterapevtska obravnava. Razprava: Rezultati pregledanih raziskav niso povsem enotni, kar kaže, da učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri bolnikih ni odvisna zgolj od izbranega pristopa, temveč tudi od časa začetka obravnave, intenzivnosti terapije in individualnih značilnosti bolnika.
Ključne besede: možganska kap, akutna faza, fizioterapija, zgodnja rehabilitacija, fizioterapevtski pristopi
Objavljeno v ReVIS: 03.08.2026; Ogledov: 282; Prenosov: 17
Celotno besedilo (876,37 KB)

Opis: Teoretična izhodišča: Sodelovanje posameznika v multidisciplinarnem timu je pomemben, a empirično premalo raziskan dejavnik kakovosti zdravstvene obravnave. Kljub obsežni literaturi o pomenu medpoklicnega sodelovanja v zdravstvu celovitega empiričnega razumevanja dejavnikov, ki sodelovanje posameznika v timu dejansko oblikujejo, v literaturi primanjkuje, zlasti v specifičnem kontekstu klinične poti za možgansko kap. Disertacija temelji na integraciji treh komplementarnih teoretičnih okvirov: teorije načrtovanega vedenja, ki pojasnjuje individualno raven sodelovalnega vedenja; teorije relacijske koordinacije, ki sodelovanje razume kot rezultat kakovostnih odnosov in komunikacije ter modela medpoklicnega sodelovanja, ki poudarja pomen organizacijskih struktur, formalizacije procesov in podpore vodstva kot strukturnih pogojev za učinkovito timsko sodelovanje. Klinična pot pacienta po možganski kapi je bila izbrana kot raziskovalni kontekst zaradi strukturiranosti in nujnosti usklajenega delovanja večjega števila strokovnih profilov. Namen disertacije je bil empirično preveriti, kateri dejavniki statistično značilno vplivajo na sodelovanje posameznika v multidisciplinarnem timu in oceniti njihovo relativno moč. Metode: Uporabljen je bil kvantitativni in kvalitativni raziskovalni pristop. V kvantitativnem delu je bila izvedena anketna raziskava med zdravstvenimi delavci v sedmih slovenskih bolnišnicah (N = 219). Za analizo podatkov sta bili uporabljeni Spearmanova korelacija in hierarhična multipla linearna regresijska analiza, s katero je bilo preverjenih sedem sklopov dejavnikov timskega sodelovanja. V kvalitativnem delu je bila izvedena tematska analiza 31 intervjujev z zdravstvenimi delavci različnih poklicnih profilov iz istih bolnišnic, z namenom poglobljene razlage kvantitativnih ugotovitev. Rezultati: Hierarhični regresijski model je pojasnil 62,0 % variance timskega sodelovanja, kar kaže na visoko pojasnjevalno moč modela. Statistično najpomembnejši neodvisni napovedniki timskega sodelovanja v končnem modelu so dokumentiranje zdravstvene obravnave (ß = 0,396; p < 0,001), posameznikovo komuniciranje (ß = 0,215; p = 0,001) in usmerjenost na pacienta (ß = 0,158; p = 0,014). Poklic (ß = 0,156; p = 0,022) in vloga v timu (ß = 0,192; p = 0,006) sta statistično značilna napovednika na individualni ravni, medtem ko delovna doba, družbena odgovornost, način komuniciranja v timu, komuniciranje z vodstvom in odpor do novosti v končnem modelu niso dosegli statističnih značilnosti. Koordinacija je statistično značilno povezana s sodelovanjem posamično (ß = 0,611; p < 0,001), v končnem modelu pa izgubi vpliv. Kvalitativna analiza je identificirala hierarhijo in psihološko varnost kot prikrita sistemska dejavnika, ki v kvantitativnem modelu nista neposredno merjena, a dosledno pojasnjujeta, zakaj statistično značilni dejavniki delujejo različno intenzivno med poklicnimi skupinami. Razprava: Rezultati potrjujejo, da je sodelovanje posameznika v multidisciplinarnem timu večnivojski pojav, ki ga oblikujejo individualni, interakcijski in organizacijski dejavniki. Dokumentiranje zdravstvene obravnave se je izkazalo kot eden najpomembnejših dejavnikov sodelovanja, pri čemer zmanjšanje vpliva koordinacije po vključitvi dokumentiranja v regresijski model nakazuje njuno tesno povezanost. Ker mediacijska analiza ni bila izvedena, teh povezav ni mogoče interpretirati kot dokaz posrednega učinka, predstavljajo pa pomembno izhodišče za nadaljnje raziskovanje. Statistično neznačilni rezultati pri družbeni odgovornosti in komuniciranju z vodstvom ne pomenijo njune nepomembnosti, temveč kažejo na njuno kontekstualno pogojenost. Kvalitativni del raziskave je dodatno osvetlil pomen hierarhičnih razmerij in psihološke varnosti, ki vplivata na pripravljenost posameznikov za aktivno sodelovanje v timu. Rezultati podpirajo večnivojski konceptualni model sodelovanja posameznika v multidisciplinarnem timu ter odpirajo nova raziskovalna vprašanja o razmerju med dokumentiranjem, koordinacijo in timskim sodelovanjem. Na aplikativni ravni ugotovitve kažejo, da ima izboljšanje kakovosti dokumentiranja pomemben potencial za krepitev timskega sodelovanja v zdravstvenih organizacijah.
Ključne besede: multidisciplinarni tim, sodelovanje v timu, klinična pot, možganska kap, dokumentiranje zdravstvene obravnave, komunikacija, koordinacija obravnave
Objavljeno v ReVIS: 18.07.2026; Ogledov: 317; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,73 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Možganska kap je ena najpogostejših bolezni ter razlog za invalidnost ne glede na starost, spol ali raso, katere posledica je lahko smrt. Bolezen pa ne prizadene samo bolnika, temveč predstavlja veliko breme za svojce, hkrati pa tudi zdravstveni sistem. Namen magistrskega dela bo na podlagi strokovne in znanstvene literature proučiti, raziskati in opisati možgansko kap ter s pomočjo anketnega vprašalnika dobiti informacije, kako možganska kap vpliva na kakovost življenja. Metode: Za izdelavo magistrskega dela je bila uporabljena kvantitativna neeksperimentalna metoda s statistično analizo podatkov. Podatke za namen raziskave smo zbrali s pomočjo anketiranja. V vzorec smo vključili osebe po preboleli možganski kapi. Sodelovanje je bilo prostovoljno in anonimno. Anketo smo preko e-pošte poslali Združenju bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije. Rezultati: Rezultati so pokazali, da možganska kap izrazito prizadene kakovost življenja, predvsem na področju mobilnosti in čustvenega blagostanja, pri čemer imajo posamezniki z več prebolelimi kapmi slabše izide in nižjo stopnjo samostojnosti. Med spoloma glede telesne bolečine ni bilo ugotovljenih pomembnih razlik. Vpliva starosti na kakovost življenja ni bilo mogoče zanesljivo potrditi. Razprava: Možganska kap izrazito zmanjša kakovost življenja na telesni, psihološki in socialni ravni, saj povzroča motnje gibanja, zmanjšano samostojnost, kognitivne težave ter pogoste občutke depresije. Rehabilitacija ima ključno vlogo pri izboljšanju funkcionalnosti in splošnega počutja. Vpliv spola in starosti ni povsem jasen, saj lahko z ustrezno, individualno prilagojeno obravnavo tudi starejši posamezniki dosežejo pomembno izboljšanje.
Ključne besede: Možganska kap, rehabilitacija, SF-36, kakovost življenja.
Objavljeno v ReVIS: 02.06.2026; Ogledov: 320; Prenosov: 3
Celotno besedilo (3,13 MB)

Opis: Možganska kap predstavlja enega najpogostejših vzrokov trajne invalidnosti in smrti ter prinaša številne gibalne in funkcionalne posledice, ki vplivajo na vsakdanje življenje pacientov. Med zapleti, ki se pogosto pojavijo po možganski kapi, je subluksacija ramenskega sklepa, ki otežuje rehabilitacijo zgornje okončine in zmanjšuje možnost za funkcionalno okrevanje. Diplomsko delo je usmerjeno v preučevanje fizioterapevtskih pristopov pri obravnavi tega zapleta. Teoretični del zajema opredelitev možganske kapi, njene vrste, etiološke dejavnike, epidemiologijo, patofiziološke mehanizme, klinično sliko in diagnostične postopke. Posebej so opisani anatomska in biomehanska zgradba ramenskega sklepa, spremembe, ki nastanejo v ramenskem sklepu po možganski kapi ter značilnosti in potek subluksacije. V empiričnem delu je bil opravljen pregled znanstvene in strokovne literature. Analiza je prikazala najpogosteje uporabljene fizioterapevtske pristope za preprečevaje in zdravljenje subluksacije ramenskega sklepa ter njihov učinek na dolgoročne funkcionalne izide pacientov po možganski kapi. Ugotovitve različnih avtorjev potrjujejo, da pravočasno prepoznavanje in ustrezna obravnava pacientov bistveno prispevata k izboljšanju funkcionalne zmogljivosti, zmanjšanju zapletov ter višji kakovosti življenja pacientov po možganski kapi. Diplomsko delo hkrati opozarja na potrebo po nadaljnjih raziskavah in pripravi standardiziranih, z dokazi podprtih protokolov za obravnavo bolnikov s subluksacijo ramenskega sklepa.
Ključne besede: možganska kap, fizioterapija, rehabilitacija, subluksacija, ramenski sklep
Objavljeno v ReVIS: 07.04.2026; Ogledov: 581; Prenosov: 28
Celotno besedilo (1,27 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Uvod: Možganska kap je ena izmed najpogostejših vzrokov smrti v sodobnem svetu. Rehabilitacija je dolgotrajen proces, ki vključuje in povezuje širši zdravstveni tim. Glavni cilj rehabilitacije po možganski kapi je izboljšanje funkcioniranja prizadete osebe v vsakdanjem življenju. Za rehabilitacijo po možganski kapi se v zadnjih letih kot terapija uporablja navidezna resničnost. To je varna oblika terapije, ki je učinkovita pri izboljšanju delovanja zgornjih udov in pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti. Namen: Namen diplomskega dela je bil raziskati učinkovitost klinične uporabe navidezne resničnosti pri rehabilitaciji zgornjih udov pri osebah po možganski kapi. Metode: V diplomskem delu je bila uporabljena kvalitativna metoda pregleda literature. Članki so bili iskani v podatkovnih bazah PubMed, Science Direct in PEDro. Članke smo izbrali na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Rezultati: Vključenih je bilo sedem člankov na temo učinkovitosti klinične uporabe navidezne resničnosti pri rehabilitaciji zgornjih udov pri osebah po možganski kapi. Članki so bili objavljeni med letoma 2015 in 2025 in so ustrezali vsem vključitvenim in izključitvenim kriterijem. Članki so kazali na učinkovitost klinične uporabe navidezne resničnosti pri rehabilitaciji zgornjih udov pri osebah po možganski kapi. Zaključek: Klinična uporaba navidezne resničnosti je učinkovita pri rehabilitaciji zgornjih udov pri osebah po možganski kapi. Največja učinkovitost je dokazana, kadar je uporabljena v kombinaciji s konvencionalno terapijo. Poleg tega spodbuja bolnike k aktivnemu sodelovanju in povečuje njihovo motivacijo za redno izvajanje terapij.
Ključne besede: možganska kap, navidezna resničnost, zgornji udi, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 28.11.2025; Ogledov: 1184; Prenosov: 26
Celotno besedilo (2,31 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...