Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: Raziskovalna etika je pomemben del znanstvenega raziskovanja, saj zagotavlja zaščito človekovega dostojanstva, pravic in dobrobiti udeležencev raziskav. Številne zgodovinske kršitve so pokazale potrebo po jasnih etičnih pravilih in nadzoru raziskovalne prakse. Namen pregleda literature je bil preučiti etične kršitve v raziskovanju v preteklosti ter izpostaviti sodobne izzive, s katerimi se raziskovalna praksa sooča danes. Metode: Izvedli smo sistematični pregled znanstvene in strokovne literature. Iskanje je potekalo v podatkovnih bazah Medline, ScienceDirect, ProQuest, SpringerLink, COBISS in Google Scholar z uporabo ključnih besed v slovenskem in angleškem jeziku (npr. raziskovalna etika, etična načela, zgodovinske kršitve, Nürnberški kodeks, študija Tuskegee, Milgramov eksperiment). V pregled so bili vključeni znanstveni članki, objavljeni med letoma 2018 in 2025. Po pregledu 852 zadetkov je bilo v končno analizo vključenih 20 člankov, podatke pa smo obdelali s kvalitativno vsebinsko analizo. Rezultati: V končno analizo je bilo vključenih 20 znanstvenih publikacij. Najvišjo raven dokazov predstavljajo sistematični pregledi literature, sledijo presečne in kvalitativne raziskave ter strokovni in pregledni prispevki. Pregled literature je pokazal, da so zgodovinske kršitve pomembno vplivale na razvoj ključnih etičnih dokumentov, kot so Nürnberški kodeks, Helsinška deklaracija in Belmontovo poročilo. Ugotovitve kažejo tudi na nove etične izzive, povezane z raziskovalno integriteto, institucionalnimi pritiski in razvojem novih tehnologij. Razprava: Ugotovitve pregleda literature kažejo, da so zgodovinske kršitve raziskovalne etike pomembno vplivale na razvoj sodobnih etičnih smernic in nadzornih mehanizmov v znanstvenem raziskovanju. Kljub temu se raziskovalna praksa še vedno sooča z različnimi izzivi, zlasti na področju raziskovalne integritete, institucionalnih pritiskov in uporabe novih tehnologij. Zato je za odgovorno raziskovanje pomembno dosledno spoštovanje etičnih načel.
Ključne besede: raziskovalna etika, etična načela, zgodovinske kršitve, raziskovalna integriteta, etične smernice
Objavljeno v ReVIS: 05.06.2026; Ogledov: 321; Prenosov: 6
Celotno besedilo (754,34 KB)

Opis: Teoretična izhodišča: Etične dileme v zdravstveni oskrbi marginalnih skupin predstavljajo pomemben izziv sodobne zdravstvene prakse. Temelj razumevanja teh dilem predstavljajo štiri osnovna bioetična načela, in sicer avtonomija, neškodovanje, dobrobit in pravičnost, ki usmerjajo strokovno ravnanje zdravstvenih delavcev. Marginalne skupine, kot so priseljenci, brezdomci, osebe z duševnimi motnjami, starejši s socialnimi težavami in pripadniki LGBTQ+ skupnosti, se pogosto soočajo z omejenim dostopom do zdravstvenih storitev, kar povečuje tveganje za pojav etičnih dilem. Ključni dejavniki, ki vplivajo na njihovo obravnavo, so jezikovne ovire, kulturne razlike, stigmatizacija in sistemske omejitve. Namen raziskave je preučiti etične dileme, s katerimi se zdravstveni delavci soočajo pri oskrbi marginaliziranih skupin. Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodi dela. Podatki so bili zbrani s pomočjo anonimnega spletnega anketnega vprašalnika (1KA), ki je vseboval 15 vprašanj. V raziskavi je sodelovalo 106 zdravstvenih delavcev, zaposlenih na primarni in sekundarni ravni zdravstvene dejavnosti. Vzorec je bil oblikovan po metodi snežne kepe, sodelovanje je bilo prostovoljno in anonimno. Podatki so bili računalniško obdelani s programom 1KA in MS Excel ter prikazani v tabelah in grafih. Rezultati: Anketiranci poročajo, da se z etičnimi dilemami srečujejo v 52 % občasno, medtem ko jih približno četrtina navaja pogostejše pojavljanje. Dileme se v 26,9 % najpogosteje pojavljajo v komunikaciji z bolniki, kjer se pojavi približno četrtina vseh dilem, ter v odnosih z družinskimi člani. Pomemben delež je povezan tudi s kadrovsko podhranjenostjo, ki predstavlja 17,2 % zaznanih dilem. Vpliv etičnih dilem večina anketirancev ocenjuje kot nevtralen, medtem ko jih približno tretjina poroča o negativnem vplivu. Pri oskrbi marginalnih skupin se dileme najpogosteje kažejo v komunikaciji s pacientom 35,2 % in v odnosu osebja do pacientov 30 %. Manj pogosto vplivajo na kakovost nege, dostopnost storitev in odločanje o zdravljenju. Med dejavniki, ki prispevajo k nastanku dilem, so anketiranci najpogosteje navedli jezikovne ovire 28,8 %, kulturne razlike in stigmatizacijo 23,3 % ter pomanjkanje kadra 16,0 %. Podpora, ki jo imajo pri reševanju etičnih dilem zdravstveni delavci v ustanovah, je bila ocenjena kot zadostna (37 %) ali delno zadostna (35 %), nekateri menijo, da je podpora povsem nezadostna, le redki pa jo doživljajo kot zelo dobro. Izobraževanja s področja etike so po mnenju večine dostopna le občasno (42 %), redna vključitev pa je redka (9 %). Samoocena usposobljenosti zdravstvenih delavcev kaže, da se večina počuti vsaj delno pripravljene (35 %) na soočanje z etičnimi dilemami, le manjši del pa svojo usposobljenost ocenjuje kot zelo dobro (3 %) ali povsem nezadostno (7 %). Odprti odgovori razkrivajo dodatne dileme, povezane z jezikovnimi in kulturnimi razlikami, zavračanjem zdravljenja, vprašanji ob koncu življenja, obravnavo socialno ogroženih skupin ter zapornikov. Razprava: Rezultati kažejo, da so etične dileme v zdravstveni oskrbi marginalnih skupin pogost pojav, ki se največkrat izraža v komunikaciji med pacientom in zdravstvenim osebjem. Jezikovne ovire in kulturne razlike predstavljajo ključne izzive, ki otežujejo enakovredno obravnavo. Poleg tega se dileme pojavljajo v povezavi s socialnimi stiskami, stigmatizacijo in vprašanji ob koncu življenja. Podpora v ustanovah je pogosto ocenjena kot zgolj delno zadostna, kar nakazuje na potrebo po sistematičnem razvoju etičnih komisij, svetovalnih služb in kontinuiranem izobraževanju. Samoocena usposobljenosti zdravstvenih delavcev kaže na vrzeli v znanju, kar potrjuje nujnost krepitve etične kompetentnosti. Raziskava potrjuje, da etične dileme niso zgolj individualni problem, temveč odsev sistemskih omejitev v slovenskem zdravstvenem sistemu. Njihovo reševanje zahteva kombinacijo etične občutljivosti, kulturne kompetentnosti in institucionalne podpore.
Ključne besede: Etične dileme, zdravstvena nega, marginalne skupine, zdravstveni sistem, etična načela.
Objavljeno v ReVIS: 05.02.2026; Ogledov: 709; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: Diplomsko delo obravnava sodniško etiko, kje je le-ta zapisana in na kakšen način. V diplomskem delu se bom posvetil raziskavi, kaj sploh etični sodniški kodeks je in kakšen namen ima le ta pri nas. Pregledali bomo zgodovino kodeksa, kako se je le ta sprejel. Z interpretativno metodo bom predstavil pojme, vezane na sodniško etiko. Nazadnje si bomo z analitično metodo pogledali vsako od načel kodeksa posebej in jih preučili. Za lažje razumevanje je vsako načelo kodeksa opremljeno s komentarjem. Kodeks ni zakon, zato za njegovo dejansko uporabnost potrebujemo organ, ki deluje kot razlagalec oziroma organ, ki interpretira ali je v konkretnem primeru prišlo do kršitev kakšnega načela Kodeksa sodniške etike. Pri tem pa je pomembna vloga Komisije za etiko in integriteto pri sodnem svetu, ki je ključna pri uveljavljanju nepravilnosti kršitev sodniške etike, saj je to organ, ki oceni ali je konkretno sodniške vedenje ali ravnanje v skladu s sodniško etiko, ki jo predvideva Kodeks sodniške etike. Namen diplomskega dela je torej predstaviti sodniško etiko in poleg tega predstaviti tudi izzive, ki so prisotni pri njenemu uveljavljanju v konkretnih primerih. Cilj diplomske naloge bo služil kot predstavitev javnosti kakšno vedenje, obnašanje in ravnanje lahko pričakuje od sodnikov, tako v njihovih delovnih procesih kakor tudi izven njih. Ugotovili bomo, da v Sloveniji obstajajo trdni temelji sodniške etike, katere je zaradi njenih izzivov potrebno stalno razvijati in prilagajati.
Ključne besede: etična načela, etika, kodeks sodniške etike, Komisija za etiko in integriteto, sodnik, sodniška etika
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 681; Prenosov: 6
Celotno besedilo (603,05 KB)

Opis: Mediacija je postopek, v katerem tretja oseba pomaga dvema ali več strankam preprečiti, upravljati ali razrešiti njihov konflikt s tem, da jim pomaga pri doseganju vzajemno sprejemljivega dogovora.2 V kolikor se izvaja v okviru sodišč, jo imenujemo sodišču pridružena mediacija. Sodišču pridružena mediacija je v slovenskem pravnem sistemu relativno mlad procesni institut. Je s strani sodišča spodbujena, podprta in usmerjena mediacija.3 V slovenski pravni sistem je bila normativno uvrščena leta 2010 in je doslej prinesla veliko koristnega celotnemu sodnemu sistemu. Kljub začetni uspešnosti pa so se začele v teoriji in praksi na več področjih pojavljati kritike, ki izpostavljajo pomanjkljivosti njene zakonske ureditve in posledično njenega izvajanja v praksi. Problemi, s katerimi se bo ukvarjala disertacija, kažejo, da v praksi stranke posredno ali neposredno pri izvajanju sodišču pridružene mediacije niso obravnave enako, da se zakonodaja v določenih delih v praksi sploh ne izvaja in da država postopkov alternativnega reševanja sporov ne spodbuja v zadostni meri, kljub temu, da je k temu formalno zavezana. Posledično lahko pri dostopu do sodišču pridružene mediacije prihaja do kršitev ustavnih pravic strank. Cilj, ki ga bomo zasledovali, je čim večje število ponujenih mediacij s strani sodišč; čim nižja stopnja zavrnitev s strani strank; čim večje število uspešno izvedenih mediacij in znižanje vpliva subjektivnih dejavnikov pravnih akterjev, ki imajo na stranke in njihovo udeležbo v mediaciji nemalokrat ključni vpliv. Pri tem bomo zasledovali načelo primarnosti mirnega reševanja sporov in skušali dvigniti splošni nivo kulture reševanja sporov. V slovenskem prostoru je bila mediacija teoretično obravnavana že s številnih strokovnih vidikov (pravnega, psihološkega itd.). Predmetna disertacija bo civilno procesno ureditev sodišču pridružene mediacije ocenjevala z ustavnopravnega vidika in tako njeno zakonodajno umestitev kot praktično izvajanje preverjala skozi prizmo temeljnih ustavnih načel, predvsem načela enakosti pred zakonom oziroma iz njega izvirajočega načela enakega varstva pravic. Ocenjujemo, da so ustavna načela najvišji standard, skozi katerega se presoja pozitivna zakonodaja in njeno izvajanje v praksi. Pričujoče delo je nastalo kot analiza in sinteza 15-letnih (na nekaterih sodiščih pa tudi 20-letnih) izkušenj praktičnega izvajanja sodišču pridružene mediacije v slovenskem pravosodju.
Ključne besede: mediacija, sodna mediacija, sodišču pridružena mediacija, sodno reševanje sporov, obvezna mediacija, informativni naroki o mediaciji, napotitev na mediacijo, ustavna načela s poudarkom na načelu enakega varstva pravic in pravici do sodnega varstva
Objavljeno v ReVIS: 26.06.2025; Ogledov: 1334; Prenosov: 27
Celotno besedilo (9,36 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Dokumentiranje v zdravstveni negi predstavlja pomemben element sodobne zdravstvene nege. Zajema zapisovanje vseh aktivnosti zdravstvene nege, vključno z avtonomnimi, soodvisnimi in odvisnimi aktivnostmi. Dokumentiraje v zdravstveni negi lahko opredelimo kot zbiranje in zapisovanje vseh podatkov, ki jih medicinska sestra pridobi od pacienta. Pomembno je za zagotavljanje kontinuirane, varne in kakovostne obravnave in oskrbe pacienta. Z ustreznim dokumentiranjem preprečujemo neželene dogodke, omogočamo prenos in ohranjanje informacij, uspešno komunikacijo med pacientom in zdravstvenim delavcem, analizo in vrednotenje lastnega dela, zmanjšujemo možnost nastanka napak in dajemo možnost za izvajanje znanstveno raziskovalnega dela. Ustrezna negovalna dokumentacija ima različna načela, vključno z objektivnostjo, specifičnostjo, jasnostjo in doslednostjo, celovitostjo, spoštovanjem zaupnosti in beleženjem napak Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativni raziskovalni metodi preučevanja in deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela smo analizirali primarne vire, ki smo jih pridobili z metodo anketnega vprašalnika, za teoretični del pa smo uporabili sekundarne podatke, ki smo jih pridobili s pregledom domače in tuje strokovne ter znanstvene literature, pridobljene iz knjižnice in prostodostopnih podatkovnih baz (PubMed, Cobiss). Rezultati: V raziskavi so sodelovali zaposleni v zdravstveni negi. Raziskava je potekala na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti. Vključenih je bilo 105 anketirancev, od tega 75 (71,4 %) žensk in 30 (28,6 %) moških. Največ anketirancev (34; 32,4 %) je bilo iz starostne skupine 41 let in več, najmanj (14; 13,3 %) pa jih je bilo starih od 20 do 25 let. Večina anketirancev (36; 34,3 %) ima srednješolsko izobrazbo. 30 (28,6 %) zaposlenih dela v zdravstvenem domu, 29 (27,6 %) v bolnišnici, 20 (19,0 %) v domu starejših občanov, 9 (8,6 %) pa je zaposlenih v drugih ustanovah. Razprava: Anketirani zdravstveni delavci se zavedajo pomena dokumentiranja zdravstvene nege. Njihovo mnenje je, da dobra dokumentacija nudi kakovostno in varno oskrbo pacienta. Na podlagi raziskave lahko rečemo, da so zaposleni v zdravstveni negi dobro seznanjeni z načeli dobrega dokumentiranja v zdravstveni negi. Ključne besede: Medicinska sestra, načela, dokumentiranje v zdravstveni negi, dokumentacija.
Ključne besede: Medicinska sestra, načela, dokumentiranje v zdravstveni negi, dokumentacija.
Objavljeno v ReVIS: 30.10.2024; Ogledov: 1753; Prenosov: 38
Celotno besedilo (1,64 MB)