Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Duhovna oskrba starostnika v paliativni zdravstveni negi je celostni pristop, usmerjen v posameznika, ki prepoznava in odgovarja na globoke potrebe človeškega duha v času ranljivosti, bolezni ali konca življenja. Ta celovita oskrba presega fizične in psihološke razsežnosti ter si prizadeva obravnavati iskanje smisla, namena in povezanosti. Namen raziskave je preučiti duhovno oskrbo starostnika v paliativni zdravstveni negi. V raziskavi smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop, saj smo želeli z numeričnimi podatki preučiti značilnosti in vzorce v duhovni oskrbi starostnikov v paliativni oskrbi. Podatke smo zbrali s tehniko anketiranja, pri čemer je bil raziskovalni instrument anketni vprašalnik, zasnovan na podlagi pregleda relevantne domače in tuje literature. Rezultati raziskave so pokazali, da so med starostniki v paliativni oskrbi najpogosteje izražene duhovne potrebe, povezane z dajanjem in prejemanjem odpuščanja ter sprejemanjem, z versko potrebo in z ohranjanjem ljubečega odnosa do sebe in drugih. Duhovne potrebe starostnikov v paliativni oskrbi so kompleksne in vključujejo iskanje smisla, notranjega miru, odpuščanja ter ohranjanje povezanosti z drugimi. Ugotovitve raziskave potrjujejo, da duhovnost zajema več kot religiozne prakse, saj starostniki pogosto izražajo duhovne potrebe skozi odnose, spomine in osebne vrednote.
Ključne besede: Odpuščanje, duhovnost, pozitiven odnos, medicinske sestre, prisotnost.
Objavljeno v ReVIS: 08.01.2026; Ogledov: 109; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,18 MB)

Opis: Endometrioza je kronična, hormonsko odvisna ginekološka bolezen, ki je vedno pogostejša in prizadene okoli 10-15 % žensk v rodnem obdobju. Pogosta posledica endometrioze je neplodnost, bolezen pa lahko bistveno vpliva na kakovost življenja žensk. Zaradi raznolikosti simptomov in zahtevnosti diagnostike je ključnega pomena pravočasno odkrivanje bolezni in celostna obravnava pacientk, pri čemer ima pomembno vlogo medicinska sestra. V raziskavi je bil uporabljen kvalitativni raziskovalni pristop z deskriptivno metodo dela. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Vzorec je bil namenski in je vključeval diplomirane medicinske sestre, ki se pri svojem delu srečujejo s pacientkami z endometriozo in imajo več kot eno leto delovnih izkušenj na različnih deloviščih. V raziskavi je sodelovalo šest diplomiranih medicinskih sester, ki se dnevno srečujejo s pacientkami z endometriozo. Ugotovili smo, da imajo medicinske sestre ključno vlogo pri obravnavi tovrstnih pacientk, njihove naloge vključujejo informiranje pacientke o bolezni, podporo pri soočanju z neplodnostjo in bolečino ter spodbujanje pacientke k aktivnem sodelovanju v procesu zdravljenja. Poudarek je bil na pomenu empatije, strokovnosti in zdravstveni vzgoji. Terapevtski odnos med medicinsko sestro in pacientko z endometriozo ima bistveni vpliv na zadovoljstvo pacientke in njeno sodelovanje pri zdravljenju bolezni. Z raziskavo smo ugotovili, da celostna zdravstvena obravnava pacientke prispeva k boljšemu obvladovanju bolezni in večji kakovosti življenja posameznice. Ključno vlogo pri tem ima diplomirana medicinska sestra, ki s svojim specifičnim znanjem o endometriozi in razumevanju kompleksnosti bolezni nudi učinkovito pomoč. Skrbi za ustrezno zdravstveno vzgojo in informiranost pacientke o bolezni, morebitnih posledicah endometrioze in različnih metodah zdravljenja. Pri tem pacientko motivira in spodbuja k sodelovanju pri procesu zdravljenja in sprejemanju zdravega načina življenja. S terapevtskim odnosom do pacientke prispeva k občutku slišanosti in sprejetosti, kar pomembno zmanjša pacientkino čustveno stisko. Medicinska sestra ima prav tako pomembno vlogo pri pacientkah, ki se zaradi endometrioze borijo z neplodnostjo in temelji na čustveni opori, razumevanju in odprti ter iskreni komunikaciji.
Ključne besede: endometrioza, medicinska sestra, zdravstvena vzgoja, terapevtski odnos, neplodnost
Objavljeno v ReVIS: 27.09.2025; Ogledov: 309; Prenosov: 12
Celotno besedilo (908,45 KB)

Opis: Čeprav živimo v relativno naprednem času, je materinstvo ena izmed osrednjih vlog, ki se še vedno pričakuje od ženske. Družbeni konstrukti, ki so skozi zgodovino oblikovali takšne vloge, pa vse do današnjega dne vplivajo na stališča družbe do žensk, ki se za otroka ne odločijo. To posledično vodi v družbeno negativno dojemanje teh žensk, kar se mnogokrat manifestira s stigmatizacijo. Družbeni predsodki tako posredno ali neposredno vplivajo na psihično dobrobit žensk v sodobni družbi. V tej perspektivi se zanemarja koncept individualizacije in samostojnih odločitev o ženskem telesu in njenem življenju. Pregled vpliva družbenih konstruktov na formacijo institucije materinstva je ključen za razumevanje sodobnih stališč družbe do žensk, ki se odločijo za življenje brez otrok. Sodobni družbeni standardi glede materinstva, oblikovani iz arhaično zasnovanih vzorcev, vplivajo na odnos in snovanje stališča družbe do teh žensk, kar se manifestira skozi stereotipe. Pomanjkanje raziskav na tem področju v Sloveniji pa zaznamuje prihodnost slovenske družbe v odnosu do tega pojava. Naša raziskava je bila opravljena na vzorcu 300 odraslih ljudi v Sloveniji. Z uporabo kvantitativne metodologije smo potrdili ali ovrgli zastavljene hipoteze, ki ugotavljajo, kakšno je sodobno stališče družbe do žensk, ki se ne odločijo za otroka, ter kateri družbeno zasnovani konstrukti še danes vplivajo na družbeno stališče. Rezultati raziskave sicer nakazujejo na družbeni napredek in podporo pri individualnih odločitvah, v katerih pa družbeni konstrukt patriarhalne ureditve še vedno delno vpliva na formacijo stališča družbe v odnosu do materinstva ter posledično do žensk, ki se za to ne odločijo. Rezultati nakazujejo tudi na obstoj vzorca žensk, ki se odločijo za življenje brez otrok.
Ključne besede: Ženske brez otrok, stigmatizacija, individualizem, družbeni odnos, materinstvo, družbeni konstrukti.
Objavljeno v ReVIS: 07.06.2025; Ogledov: 763; Prenosov: 20
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: Izhodišča: Cepljenje je najbolj varen, zanesljiv in učinkovit ter pogosto tudi najcenejši način preprečevanja nalezljivih bolezni. Glavni cilj cepljenja je zaščititi posameznika pred nalezljivo boleznijo in preprečiti epidemije. Nenaklonjenost cepljenju lahko izhaja iz različnih razlogov, kot so strah pred neželenimi učinki ter zavajajoče informacije o cepivih in postopku cepljenja. Zakon o nalezljivih boleznih predpisuje obvezna in priporočena cepljenja tudi za zdravstvene delavce. Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu z uporabo metod deskripcije, analize in sinteze. V empiričnem delu smo uporabili anketni vprašalnik z vprašanji zaprtega tipa. V raziskavi je sodelovalo 160 slovenskih fizioterapevtov. Podatki so bili analizirani s programom SPSS in tabelarno prikazani s pomočjo Microsoft Office Excela. Rezultati: S trditvijo, da je cepljenje najučinkovitejša zaščita pred določenimi nalezljivimi boleznimi, se strinja 50,3 % slovenskih fizioterapevtov. Fizioterapevti znanje o cepljenju večinoma pridobivajo od strokovnjakov, kot so zdravniki, medicinske sestre in mikrobiologi, kar je potrdilo 58,5 % anketirancev. Poleg pridobivanja znanja in informacij o cepljenju ter cepivih kar 54 % slovenskih fizioterapevtov najbolj zaupa strokovnjakom. Razprava: Ugotovitve naše raziskave kažejo, da so mlajši fizioterapevti in tisti, ki delujejo na primarni ravni zdravstvenega varstva, bolj naklonjeni cepljenju, kar lahko pripišemo njihovi večji izpostavljenosti najnovejšim medicinskim informacijam in smernicam. Strah pred možnimi neželenimi učinki po cepljenju nima največjega vpliva na oklevanje glede cepljenja pri fizioterapevtih. Največji delež anketirancev najbolj zaupa strokovni literaturi in strokovnjakom, ki se ukvarjajo s cepljenjem. Ta ugotovitev je v skladu s pričakovanji.
Ključne besede: cepljenje, cepiva, fizioterapevti, odnos do cepljenja.
Objavljeno v ReVIS: 25.01.2025; Ogledov: 874; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,45 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Kulturno ozadje ima pomemben vpliv na več vidikov posameznikovega življenja, vključno z vedenjem, religijo, prepričanji, prehranjevanjem ter odnosom do bolezni, bolečin, zdravja in zdravstvene oskrbe. Različne kulture obravnavajo zdravje in bolezen na svoj način in se nanjo različno odzivajo, kar predstavlja precejšen izziv zdravstvenemu sistemu. Preučevali smo razlike med odnosom do zdravja in bolezni v različnih kulturah. Raziskali smo, kako kulturne razlike vplivajo na oblikovanje individualnih ter skupinskih odnosov do zdravja, vključno z razumevanjem zdravja, načinov zdravljenja, vzrokov za bolezni in preventivnih ukrepov. Metode: Uporabili smo kvalitativno metodo. Podatke smo zbrali s polstrukturiranim intervjujem, ki nam je v največji možni meri zagotavljal razumevanje in razlago običajev, obnašanja, prepričanj ter vrednot predstavnikov različnih kultur (2 Roma, 2 Muslimana, 2 Jehovovi priči, 2 vegana) ter dvema zdravstvenima delavcema. Polstrukturirani intervjuji so bili snemani, prepisani in analizirani. Kodiranje je vključevalo pregledovanje prepisanih podatkov z namenom ugotavljanja ponavljajočih se vzorcev, tem in kategorij. Kodirane podatke smo analizirali. Rezultati: Pri preučevanju pogledov na zdravje in bolezni v različnih kulturah nismo zaznali večjih razlik, razen pri Muslimankah in Rominjah, ki izražajo jasno preferenco po zdravstveni oskrbi s strani ženske zdravstvene delavke. Ugotovili smo velik vpliv vere na zdravstveno obravnavo – zavračanje transfuzije zaradi verskih prepričanj pri Jehovovih pričah, ne uživanje terapije med postom pri Muslimanih. Intervjuvanci so mnenja, da so zaradi svoje kulture pogosto diskriminirani. Zdravstvenim delavcem stik s pripadniki druge kulture predstavlja izziv ter področje za osebnostno in poklicno rast. Največja težava, s katero pa se srečujejo pa je komuniciranje – nerazumevanje jezika. Razprava: Vsaka od preučevanih skupin ima svoje poglede, edinstvena prepričanja ter prakse, osredotočene na zdravje in bolezen, ki izvirajo iz njihovega verskega, kulturnega in tradicionalnega ozadja. Celostna obravnava razlik med pripadniki različnih kultur in veroizpovedi terja od zdravstvenega osebja spoštovanje verskih in kulturnih raznolikosti ter prilagoditev zdravstvene oskrbe potrebam in prepričanjem posameznikov.
Ključne besede: zdravstvena oskrba, kultura, kulturne skupine, kulturne razlike, odnos do zdravja in bolezni
Objavljeno v ReVIS: 10.10.2024; Ogledov: 1121; Prenosov: 36
Celotno besedilo (1,30 MB)