1. BIOIMPEDANCA - DEL ŠESTE FAZE PROCESA ZDRAVSTVENE NEGE PRI DIALIZNEM PACIENTUKlavdija Zupančič, 2025, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Ledvici sta organa v trebušni votlini za potrebušnico, ob vsaki strani
hrbtenice, nekoliko zadaj in pod rebri. Opravljata številne pomembne funkcije, kot so
uravnavanje krvnega tlaka, ravnotežje elektrolitov, kislinsko-bazno ravnotežje in nastajanje
rdečih krvnih celic. Lahko ju doleti akutna ledvična bolezen ali kronična ledvična bolezen, ki
lahko bistveno poslabša življenje pacienta. V Sloveniji deluje več društev, ki nudijo podporo
pacientom s kronično ledvično boleznijo. Ob končni ledvični odpovedi je potrebno nadomestno
zdravljenje, ob tem pa pomemben del obravnave predstavlja proces zdravstvene nege z več
fazami obravnave fizične in psihološke potrebe pacienta. V šesti fazi obravnave ima posebno
vlogo uporaba bioimpedance, s pomočjo katere se zmanjšajo zapleti med dializo, izboljšajo pa
se telesna zmogljivost, počutje in kakovost življenja. Medicinska sestra izvaja meritve,
interpretira rezultate in izobražuje pacienta o pomenu hidracije in prehrane. Namen naše
raziskave je preučiti uporabo bioimpedance kot dela šeste faze procesa zdravstvene nege pri
dializnem pacientu.
Metode: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi
dela. Za potrebe empiričnega dela smo analizirali in sintetizirali primarne in sekundarne vire.
Primarne podatke za analizo smo pridobili z izvedbo polstrukturiranega intervjuja, za teoretični
del in podkrepitev naših rezultatov pa smo pregledali še domačo in tujo literaturo ter spletne
baze (bibliografske baze podatkov, PubMed, Cobiss in Google učenjak).
Rezultati: Intervju smo julija 2025 opravili z osmimi zdravstvenimi delavci, ki sodelujejo v
procesu zdravljenja dializnih pacientov in imajo najmanj pet let delovnih izkušenj na tem
področju. Vse intervjuvane osebe so bile ženskega spola in so bile zaposlene v oddelku
hemodialize od 5 do 40 let, kolikor je tudi celotna delovna doba. Starost se je gibala od 26 do
59 let. Intervjuvanke poznajo ključne parametre bioimpedance, najpomembnejša se jim zdi
količina vode v telesu. Bioimpedanca je ocenjena kot delno zanesljiva, a uporabna. Večina
zdravstvenih delavcev jo uporablja redno. Poudarjajo pomen hidracije, prehrane in suhe teže.
Kot glavne prednosti so izpostavile enostavnost in neinvazivnost, slabosti pa sta nezanesljivost
in omejitve pri določenih pacientih. Medicinske sestre imajo ključno vlogo pri meritvah, oceni
rezultatov in sodelovanju z zdravnikom.
Razprava: Bioimpedanca pomaga oceniti tekočinsko ravnovesje in prehransko stanje, saj loči
med znotrajcelično in zunajcelično tekočino ter pokaže celično kakovost z merjenjem faznega
kota. Z natančnejšim določanjem suhe teže zmanjšuje simptome med dializo, izboljšuje počutje
in telesno zmogljivost, kar pozitivno vpliva na kakovost življenja pacienta. Je natančnejša od
klasičnih metod, omogoča zgodnje zaznavanje preobremenjenosti s tekočino, je hitra, neboleča
in enostavna za uporabo. Medicinska sestra izvaja meritve, spremlja rezultate, sodeluje pri
prilagajanju terapije in izobražuje pacienta o pomenu hidracije in prehrane. Ključne besede: Ključne besede: ledvice, hidracija, dializa, fazni kot, pacient, medicinska sestra. Objavljeno v ReVIS: 23.10.2025; Ogledov: 163; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,11 MB) |
2. Vloga medicinske sestre pri pripravi pacienta na transplantacijo jeterNina Križnar, 2025, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Transplantacija jeter je kompleksen medicinski poseg, ki zahteva usklajeno delovanje multidisciplinarnega tima. Medicinska sestra ima ključno vlogo pri pripravi pacienta na transplantacijo – spremlja pacientovo zdravstveno stanje, zagotavlja informacije, nudi psihično podporo in organizira, da pacient opravi vse potrebne preiskave in preglede. S tem prispeva k boljšemu razumevanju postopka ter večji uspešnosti zdravljenja. Namen raziskave je proučiti vlogo medicinske sestre pri pripravi pacienta na transplantacijo jeter.
Metode: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Sekundarno zbiranje podatkov je potekalo s pregledom strokovne in znanstvene literature, pridobljene s pomočjo podatkovnih baz Cobiss, PubMed, MEDLINE in Google Učenjak. V raziskavi je sodelovalo šest medicinskih sester, ki imajo več kot eno leto delovnih izkušenj.
Rezultati: Rezultati raziskave kažejo, da imajo medicinske sestre ključno vlogo pri pripravi pacientov na transplantacijo jeter, saj so pomemben povezovalni člen med pacienti, zdravniki in drugimi specialisti. Dobro poznajo protokol priprave, kar jim omogoča učinkovito organizacijo preiskav ter zagotavljanje potrebne psihične in fizične podpore pacientom. Pogosti zapleti, kot so hepatična encefalopatija, ascites in krvavitev iz varic, zahtevajo stalno spremljanje in ukrepanje, pri čemer aktivno sodelujejo. Razlike med urgentno in redno transplantacijo so izrazite predvsem v časovni dinamiki in obsegu priprav, kar od njih zahteva prilagodljivost in hitro odločanje. Kljub dobri usposobljenosti pa so izpostavljene organizacijskim in kadrovskim omejitvam, ki otežujejo kakovostno izvajanje priprav. Potreben je bolj strukturiran in celosten pristop z boljšim usklajevanjem, krajšim časom hospitalizacije ter večjo vključitvijo svojcev. Celostna podpora pacientom in izboljšave v organizaciji dela bodo prispevale k uspešnejši pripravi in boljši izkušnji pacientov pred transplantacijo.
Razprava: Ugotovili smo, da imajo medicinske sestre veliko znanja na področju transplantacije jeter in hepatologije, kakovostno in varno skrbijo za pacienta, pri tem upoštevajo protokole in standarde, hkrati pa se zavedajo zapletov in težav, ki bi se lahko pojavili, če svojega dela ne bi opravljale kakovostno in varno. Ključne besede: pacient, transplantacija, vloga medicinske sestre, obolenja jeter Objavljeno v ReVIS: 05.10.2025; Ogledov: 222; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,37 MB) |
3. VLOGA MEDICINSKE SESTRE V OPERATIVNI DEJAVNOSTI PRI OBRAVNAVI PACIENTA Z ZLOMOM KOLKATjaša Kolman, 2025, ni določena Opis: Izhodišča: Zlom kolka je pogosta poškodba pri starejših, pri čemer so običajno posledica padca in zmanjšanja gostote kosti v kasnejših letih življenja. Pogostejši so pri ženskah. Pri starejših ljudeh, ki pogosto trpijo zaradi bolezni srca in ožilja, težav s pljuči, nevroloških bolezni ali sladkorne bolezni, ti zlomi predstavljajo velik zdravstveni izziv. Neustrezno zdravljen zlom kolka lahko pripelje do hudih telesnih omejitev in invalidnosti.
Metode: Uporabili smo deskriptivno metodo dela. Literaturo smo iskali s pomočjo ključnih besed v slovenskem in angleškem jeziku: operativni poseg (surgical procedure), pacient (patient), zlom kolka (hip fracture), vloga medicinske sestre (role of nurse) in zdravstvena nega (healthcare). Za iskanje virov smo uporabili mednarodne podatkovne baze: PubMed, Wiley, ScienceDirect. S PRIZMA-diagramom smo prikazali proces izločevanja zadetkov. Pri vsebinski analizi smo uporabili tehniko kodiranja in oblikovanja vsebinskih kategorij.
Rezultati: Pregledali smo skupno 838 znanstvenih virov, izmed katerih je bilo na koncu vključenih 13 v obdelavo spoznanj. Vključili smo znanstvene in strokovne članke, objavljene od leta 2015 do leta 2025, ki so bili prosto dostopni na spletu v obsegu celotnega besedila. Z izvedbo kvalitativne vsebinske analize smo iz člankov izluščili 42 vsebinskih kod, ki smo jih združili v štiri kategorije. V pregled smo vključili osem sistematičnih pregledov literature, dve randomizirani študiji, eno nerandomizirano študijo, eno prospektivno kohortno študijo in eno kvalitativno študijo. Rezultati so pokazali, da medicinske sestre poskrbijo za pripravo pacienta na operacijo, z učinkovitimi preventivnimi ukrepi zmanjšujejo tveganje za pooperativne zaplete, kot so globoka venska tromboza in okužbe. Slednje skrbijo za nadzor vitalnih funkcij ter skrbijo za izobraževanje pacientov in zgodnjo mobilizacijo.
Razprava: Medicinske sestre imajo ključno vlogo pri celostni obravnavi pacientov z zlomom kolka, saj sodelujejo v vseh fazah zdravljenja – od predoperativne priprave do rehabilitacije – in s tem pomembno prispevajo k uspešnemu okrevanju. Njihovo strokovno znanje, dosledno izvajanje protokolov in sodelovanje z zdravstvenim timom bistveno zmanjšujejo tveganje za zaplete in izboljšujejo kakovost življenja pacientov. Ključne besede: zlom kolka, operativni poseg, vloga medicinske sestre, pacient Objavljeno v ReVIS: 12.09.2025; Ogledov: 302; Prenosov: 6
Celotno besedilo (1,15 MB) |
4. ZDRAVSTVENA OBRAVNAVA PACIENTA Z OSTEOPOROZOBernardka Horvatiček, 2025, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Osteoporoza je kronična presnovna bolezen kosti, ki predstavlja pomembno javnozdravstveno težavo. Zanjo so značilne zmanjšana kostna masa ter spremembe v mikroarhitekturi kostnega tkiva, kar vodi do krhkosti kosti in tudi večje verjetnosti za njihove zlome. Izziv pri osteoporozi predstavlja dejstvo, da pogosto ostane dolgo neprepoznana oziroma se prepozna šele ob prvem zlomu. Namen raziskave je bil preučiti zdravstveno obravnavo pacienta z osteoporozo na primarni ravni zdravstvenega varstva – z vidika medicinskih sester v patronažnem varstvu, referenčnih ambulantah in centrih za krepitev zdravja.
Metode: Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno metodo dela. Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi intervjuji šestih diplomiranih medicinskih sester, ki delujejo na primarni ravni zdravstva. Podatki so bili vsebinsko analizirani, odgovori intervjuvancev pa kodirani in interpretirani.
Rezultati: Pacienti z osteoporozo se pri zdravstveni obravnavi soočajo predvsem z bolečinami, zmanjšano gibljivostjo, psihičnimi težavami, strahom pred padci ter pomanjkanjem informacij. Medicinske sestre pri tem poudarjajo pomembnost zgodnjega prepoznavanja, zdravstvenovzgojnega dela in sodelovanja v preventivnih ter terapevtskih aktivnostih. Kot največje izzive navajajo slabo ozaveščenost pacientov, pomanjkanje kadra oziroma časa ter omejen dostop do specialistične obravnave.
Razprava: Rezultati potrjujejo, da je vloga medicinske sestre pri celostni obravnavi pacienta z osteoporozo izredno pomembna. Treba je okrepiti preventivne dejavnosti in interdisciplinarno sodelovanje ter izboljšati dostopnost do ustreznih informacij in storitev. Ključne besede: osteoporoza, zdravstvena nega, medicinska sestra, preventiva, kronična bolezen, pacient. Objavljeno v ReVIS: 19.07.2025; Ogledov: 402; Prenosov: 54
Celotno besedilo (2,34 MB) |
5. Dejavniki motenj spanja po opeacijah in vplivi na okrevanje : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Zdravstvena negaMima Mikarić, 2024, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Dober spanec je ključni del zdravega življenjskega sloga. Slaba kakovost spanja je težava, ki prizadene številne ljudi in tudi hospitalizirane paciente. V diplomskem delu smo si postavili cilj raziskati splošne težave s spanjem, s poudarkom na analizi, kako se te težave pojavljajo pri pacientih po operacijah. Metodologija: V raziskovalni nalogi smo uporabili deskriptivno metodo zbiranja podatkov in kvantitativno metodologijo raziskovanja. Za raziskovalni instrument smo razvili strukturiran anketni vprašalnik, čigar namen je bil ugotoviti težave s spanjem pri pacientih po operacijah. Vključili smo naključno izbrano populacijo. V anketi je sodelovalo 55 ljudi, ki so do sedaj imeli kakršen koli poseg. Dobljene podatke smo obdelali v programskem orodju IBM SPSS. Rezultati: Na podlagi hipotez smo potrdili, da so nespečnosti v bolnišnicah pogosto obravnavane s predpisovanjem uspaval in z uporabo ne farmakoloških ukrepov, kot so ustvarjanje mirnega okolja, zmanjšanje hrupa ter lajšanje bolečin z uporabo analgetikov. Ugotovili smo, da starejši pacienti pogosteje poročajo o motnjah spanja v primerjavi z mlajšimi pacienti. Ženske pogosteje poročajo o motnjah spanja kot moški, prav tako pacienti, ki so imeli ortopedske in kardiovaskularne operacije. Tudi daljše hospitalizacije in prisotnost kroničnih obolenj so povezane z večjo stopnjo motenj spanja. Diskusija in zaključek: Rezultati raziskave kažejo, da demografski dejavniki pomembno vplivajo na doživljanje motenj spanja po operacijah. Starost, spol, vrsta operacije, trajanje hospitalizacije in zdravstveno stanje pred operacijo so vsi dejavniki, ki lahko povečajo tveganje za motnje spanja in vplivajo na kakovost spanja pacientov v bolnišničnem okolju. Zavedanje o teh dejavnikih in njihovo obvladovanje bi lahko pomembno izboljšalo kakovost nege pacientov po operacijah. Ključne besede: motnje spanja, operacija, pacient, nespečnost, spanje Objavljeno v ReVIS: 30.06.2025; Ogledov: 340; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,48 MB) |
6. Zdravstvena nega pacienta po transplantaciji krvotvornih matičnih celic : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Zdravstvena negaNeli Krofl, 2024, diplomsko delo Opis: Uvod: Postopek presaditve krvotvornih matičnih celic predstavlja velik izziv za pacienta in tudi zaposlene, saj morajo imeti medicinske sestre dodatno znanje in spretnosti pri presaditvi matičnih celic, prav tako pa postopek temelji na dobri pripravi pacienta na presaditev krvotvornih matičnih celic, ki je ključnega pomena za njegovo uspešnost. Potek bolezni je hiter in zahteva takojšnje zdravljenje. Metode: V diplomskem delu je uporabljena kvalitativna metodologija. Skozi celotno delo je uporabljena deskriptivna oziroma opisna metoda znanstvenega raziskovanja, s katero je opravljen pregled literature s pomočjo diagrama PRISMA. Rezultati: Diplomsko delo se osredinja na ključne elemente zdravstvene nege v procesu okrevanja pacientov po presaditvi. Izsledki raziskave so pokazali, da ustrezna zdravstvena oskrba, ki vključuje spremljanje vitalnih funkcij, upravljanje neželenih učinkov zdravljenja in psihosocialno podporo, pomembno vpliva na kakovostno okrevanje pacientov. Diskusija in zaključek: Diskusija v diplomskem delu poudarja pomembnost celostnega pristopa k negi pacientov. Ugotovitve raziskave jasno kažejo, da se proces okrevanja močno izboljša, ko se zdravstveni delavci osredinijo ne le na fizične vidike zdravljenja, ampak tudi na psihosocialne potrebe pacientov. Ključne besede: PKMC, pacient, zdravstvena nega, transplantacija Objavljeno v ReVIS: 24.06.2025; Ogledov: 425; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,20 MB) |
7. KOMUNIKACIJA Z DIALIZNIM PACIENTI: IZZIVI IN PRILOŽNOSTI ZA IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI OSKRBEPatricija Miklavčič Hribernik, 2025, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Ledvice ležijo za potrebušnico na vsaki strani hrbtenice. Vsaka ledvica je velika približno 12 cm in tehta okrog 150 g. Glavne naloge ledvice so uravnavanje elektrolitov, uravnavanje kislinsko-baznega ravnovesja, izločanje presnovnih proizvodov ter tvorba in izločanje hormonov. Zaradi staranja prebivalstva se povečuje število ledvičnih obolenj. Zdravljenje kronične ledvične bolezni je možno na tri načine: s hemodializo, peritonealno dializo in presaditvijo ledvic. Pacienti, ki se zdravijo s hemodializo, so odvisni od dializnega aparata in zdravstvenega osebja. Komunikacija med pacienti in izvajalci zdravstvenih storitev je temeljni in pomemben del zdravstvenega varstva. Namen raziskave je preučiti kakovost in izzive komunikacije med dializnimi pacienti in zdravstvenim osebjem ter identificirati priložnosti za izboljšanje komunikacijskih praks, ki bi prispevale k boljši oskrbi in večjemu zadovoljstvu pacientov.
Metode: Uporabili smo kvalitativni pristop. Na podlagi predhodnega pregleda domače in tuje strokovne in znanstvene literature smo pripravili vprašanja za polstrukturiran poglobljeni intervju. V vseh fazah smo upoštevali etična načela raziskovanja. Vse podatke smo tematsko analizirali. V raziskavi je sodelovalo dvanajst oseb v zdravstveni ustanovi, ki se zdravijo s hemodializo.
Rezultati: Ugotovili smo, da imajo večinoma vsi podobne izkušnje v komunikaciji z medicinskimi sestrami in informiranostjo o samem poteku dializnega zdravljenja. Intervjuvanci so podali ustrezne odgovore. Diplomska naloga nudi dragocen vpogled v doživljanje komunikacije med dializnimi pacienti in zdravstvenim osebjem, predvsem medicinskimi sestrami.
Razprava: Identificirani dejavniki učinkovite komunikacije lahko pomagajo oblikovati smernice za izboljšanje komunikacijskih veščin zdravstvenega osebja. Na podlagi predlogov pacientov za izboljšave lahko zdravstvene ustanove razvijejo konkretne ukrepe za izboljšanje kakovosti zdravstvene oskrbe in pacientovega zadovoljstva. Ključne besede: pacient, komunikacija, ledvična bolezen, medicinska sestra Objavljeno v ReVIS: 31.05.2025; Ogledov: 524; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,29 MB) |
8. POMEN AKTIVNE VLOGE DIALIZNEGA PACIENTA ZA KAKOVOST OBRAVNAVE PO PROCESNI METODI DELAAndreja Štukel, 2025, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Procesna metoda dela v zdravstveni negi je strukturiran pristop, ki vključuje faze ocenjevanja, diagnosticiranja, postavljanja ciljev, načrtovanja, izvajanja in vrednotenja. Omogoča celostno in učinkovito obravnavo pacienta ter vključevanje pacienta v proces odločanja, kar povečuje občutek nadzora in samozavest pri sprejemanju odločitev. Osrednji element procesne metode je učinkovita komunikacija med pacientom in zdravstvenim osebjem, ki temelji na aktivnem poslušanju in prilagajanju informacij posamezniku. To povečuje pacientovo razumevanje zdravstvenega stanja in sodelovanje pri zdravljenju. Namen raziskave je bil ugotoviti pomen aktivne vloge dializnega pacienta za kakovost obravnave po procesni metodi dela.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu z uporabo deskriptivne metode dela. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Kot instrument za zbiranje podatkov smo izdelali predlogo za polstrukturirani intervju, ki je omogočala poglobljeno zbiranje podatkov o izkušnjah pacientov. Vzorec je bil priložnostni ter je vključeval sedem oseb, ki so del naše socialne mreže oziroma osebni znanci, od katerih so štirje intervjuvanci vključeni v dializno zdravljenje, trije pa so po uspešni transplantaciji ledvice. Raziskava je bila izvedena februarja 2025.
Rezultati: Večina intervjuvancev ni natančno razumela, kaj procesna metoda dela vključuje, vendar so jo kljub temu povezovali z boljšo strukturo zdravljenja, večjim zaupanjem v zdravstveno osebje in občutkom varnosti. Strukturiran pristop je bil zaznan kot pomemben za večjo skladnost z zdravljenjem in boljše sodelovanje med pacientom in zdravstvenim osebjem. Vsi intervjuvanci so izpostavili, da jasna pravila in urejen potek zdravljenja prispevajo k boljšemu razumevanju zdravstvenega stanja in večji samozavesti pri sprejemanju odločitev. Aktivna vloga pacienta v procesu zdravljenja je bila povezana z boljšim prilagajanjem terapije individualnim potrebam ter večjim občutkom nadzora nad zdravljenjem. Izpostavljeni dejavniki za uspešno izvajanje procesne metode dela so bili odprta komunikacija, spoštljiv odnos zdravstvenega osebja in jasna razlaga postopkov zdravljenja.
Razprava: Ugotovitve raziskave kažejo, da večina intervjuvancev procesne metode dela ne razume natančno, vendar prepoznavajo njen pozitiven vpliv na strukturo obravnave, občutek varnosti in zaupanje v zdravstveno osebje. Razprava poudarja potrebo po jasnejšem posredovanju informacij o postopkih zdravljenja ter prilagojenem pristopu, ki spodbuja aktivno sodelovanje pacienta pri odločanju. Ključne besede: procesna metoda dela, aktivna vloga pacienta, kakovost obravnave, dializni pacient, zdravstvena nega Objavljeno v ReVIS: 22.05.2025; Ogledov: 541; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,43 MB) |
9. CELOSTNA OBRAVNAVA PACIENTA Z ARTERIJSKO HIPERTENZIJOFahrudin Karajić, 2025, diplomsko delo Opis: POVZETEK
Teoretična izhodišča: Arterijska hipertenzija predstavlja pomembno zdravstveno stanje, ki se pogosto kaže brez očitnih simptomov, zato ima naziv tiha ubijalka. Povišan krvni tlak v sodobnem svetu predstavlja resen zdravstveni problem s potencialno hudimi zapleti – bolezni srca, možganska kap in ledvične bolezni. Namen raziskave je raziskati celostno obravnavo pacienta z arterijsko hipertenzijo.
Metode: Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno metodo dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni in sekundarni viri. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Vir podatkov pa je bil tudi pregled strokovne in znanstvene literature, pridobljene s pomočjo podatkovnih baz COBISS, Cochrane, PubMed, Google Učenjak, DKUM, ScienceDirect in CINAHL.
Rezultati: Različne stopnje hipertenzije se klasificirajo glede na odčitke krvnega tlaka, kar zahteva natančno diagnozo in redno spremljanje tako doma kot s strani strokovnjaka. Dejavniki tveganja za razvoj hipertenzije so razdeljeni na nespremenljive, kot sta starost in družinska anamneza, ter spremenljive, ki vključujejo debelost, prehrano, telesno aktivnost in stres. Neobvladovana hipertenzija, ki ni strokovno zdravljena, lahko privede do resnih zapletov, zaradi česar je nujno, da se jo obravnava kot resno bolezen. Zdravljenje temelji tako na spremenjenem življenjskem slogu kot na farmakoloških pristopih, kar pa je odvisno od resnosti in stanja posameznika.
Razprava: Uspešno obvladovanje hipertenzije na nivoju strokovnega tima zahteva multidisciplinarni pristop, pri čemer imajo medicinske sestre ključno vlogo pri izobraževanju pacienta, spremljanju njegovega zdravstvenega stanja in spodbujanju zdravega življenjskega sloga. Njihova vloga poleg tega vključuje tudi podporo pri izgubi telesne teže, uporabi prehranskih smernic in obvladovanju stranskih učinkov zdravil, če se ti pojavijo. Skozi individualizirane načrte oskrbe in sodelovanje z drugimi strokovnjaki lahko medicinske sestre pomagajo pri optimizaciji zdravljenja in izboljšanju kakovosti življenja bolnikov s hipertenzijo. Ključne besede: Ključne besede: pacient, celostna obravnava, arterijska hipertenzija, krvni tlak. Objavljeno v ReVIS: 13.03.2025; Ogledov: 661; Prenosov: 20
Celotno besedilo (1,18 MB) |
10. Upoštevanje načel k pacientu usmerjene oskrbe v kliničnem okoljuAnja Hiti, 2024, ni določena Opis: Izhodišča: Raziskava se osredotoča na preučevanje uresničevanja koncepta k pacientu usmerjene oskrbe v kliničnem okolju, pri čemer se postavlja vprašanje, kako se ta koncept, ki poudarja individualne potrebe in želje pacienta, dejansko implementira v vsakodnevni praksi zdravstvenih izvajalcev. Namen raziskave je zagotoviti celovito analizo trenutnega stanja k pacientu usmerjene oskrbe v kliničnem okolju ter raziskati, v kolikšni meri so načela k pacientu usmerjene oskrbe, ki jih je oblikoval Picker, integrirana v obravnavo pacientov. Cilji raziskave vključujejo preučitev znanstvene in strokovne literature, ki se osredotoča na koncept k pacientu usmerjene oskrbe, ugotavljanje, kako se Pickerjeva načela upoštevajo v praksi, ter identificiranje, katera načela so v kliničnem okolju upoštevana in katera ne. Poleg tega nameravamo raziskati vzroke za morebitno neupoštevanje teh načel, kar bi lahko razkrilo ovire in izzive, s katerimi se zdravstveni izvajalci srečujejo pri izvajanju k pacientu usmerjene oskrbe. S temi raziskovalnimi cilji želimo prispevati k razumevanju in izboljšanju k pacientu usmerjene oskrbe v praksi ter k razvoju strategij za boljšo implementacijo tega pristopa v zdravstvenih ustanovah.
Metode: V raziskavi smo uporabili kvalitativno metodo zbiranja podatkov s poglobljenimi intervjuji z dvema zdravnikoma, desetimi diplomiranimi medicinskimi sestrami in tremi zdravstvenimi tehniki, zaposlenimi v terciarni zdravstveni ustanovi na različnih internističnih in kirurških oddelkih ter na urgentnem internističnem oddelku. Intervjuji so potekali v vnaprej dogovorjenem prostoru, ki so ga izbrali zdravstveni strokovnjaki sami. Intervjuje smo z dovoljenjem intervjuvancev snemali in jih nato prepisali ter anonimizirali (I/1 do I/15). Prepisi intervjujev so bili večkrat prebrani, nato so sledili kodiranje, izbor in opredelitev pojmov ter postopek definiranja podteme in teme.
Rezultati: Večina intervjuvancev razume k pacientu usmerjeno oskrbo kot pozitiven pristop v zdravstveni obravnavi pacienta, vendar intervjuvanci izpostavljajo ovire, ki jim preprečujejo izvajanje k pacientu usmerjene oskrbe. Kot najpogostejše so izpostavili: pomanjkanje časa, premalo osebja, stres na delovnem mestu, pomanjkanje znanja o k pacientu usmerjeni obravnavi, slabo komunikacijo, izgorelost in utrujenost, kulturo oddelka ali organizacije, nezainteresiranost za spremembe.
Razprava: Glede na pridobljene podatke bi bilo treba zdravstvenim strokovnjakom zagotoviti dodatno izobraževanje, s katerim bi jih opolnomočili za izvajanje k pacientu usmerjene oskrbe. Raziskava tudi poudarja pomen komunikacije in sodelovanja zdravstvenih delavcev v oskrbi, zlasti pri starejših osebah, kjer sta zaupanje in spoštovanje ključnega pomena. Komunikacija, ki temelji na zaupanju, vpliva na izboljšanje splošnega počutja pacientov, hitrost okrevanja, upoštevanje zdravstvenih navodil ter boljšo kakovost življenja. Ključne besede: pacient, k pacientu usmerjena oskrba, celostna obravnava, načela, klinično okolje Objavljeno v ReVIS: 14.01.2025; Ogledov: 701; Prenosov: 15
Celotno besedilo (2,23 MB) |