Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Raziskava obravnava doživljanje poklicnega stresa pri poklicnih gasilcih, strategije soočenja, njihov odnos do psihosocialne pomoči ter oblike podpore, ki bi jim najbolj koristile. Na vzorcu desetih poklicnih gasilcev je bila izvedena kvalitativna raziskava s polstrukturiranimi intervjuji, kar je omogočilo razumevanje osebnih, organizacijskih in situacijskih dejavnikov, ki oblikujejo njihovo izkušnjo poklicnega stresa. Rezultati kažejo, da intervjuvanci poklic gasilca uvrščajo med stresen poklic predvsem zaradi alarmiranja, ki velja za glavni dejavnik doživljanja stresa. Alarm se izkaže kot močan akutni stresor s pomembnimi fiziološkimi posledicami. Obremenjujoči dejavniki so tudi vožnja na intervencijo ter zahtevne intervencije, kot so prometne in železniške nesreče, nesreče z vključenimi otroki, samomori in poškodbe sodelavcev. Pri soočenju s poklicnim stresom poklicni gasilci največji pomen pripisujejo pogovoru, zlasti s sodelavci ali ožjimi družinskimi člani, čeprav so do njih glede prenosa informacij bolj zaščitniški. Pri soočenju s stresom pomagajo tudi športne aktivnosti, omenjen je bil tudi pogovor s sodelavci ob alkoholu. Kljub poznavanju tehnik sproščanja jih večina v praksi ne uporablja, strokovne psihološke pomoči pa doslej ni koristil nihče. Znanje o duševnih boleznih in poklicnem stresu se izkazuje kot pomanjkljivo, čeprav je med poklicnimi gasilci PTSM zelo razširjena. Intervjuvanci ocenjujejo, da bi bili najučinkovitejši načini podpore razbremenilni pogovori, ki bi se izvajali po potrebi oziroma po posebej zahtevnih intervencijah. Enotne opredelitve oblike podpore zaradi raznolikih stališč in želja ni mogoče podati. Prav ta raznolikost nakazuje smiselnost ponujanja psihosocialne pomoči v več različnih oblikah, s čimer bi bilo mogoče širše vključevanje poklicnih gasilcev ter upoštevati njihove različne potrebe, preference in stopnjo pripravljenosti za sodelovanje. Kot koristne ocenjujejo tudi seminarje o duševnem zdravju, boljše organizacijske pogoje, prostorsko prenovo ter krepitev medsebojnih odnosov znotraj ekipe.
Ključne besede: poklicni gasilci, psihosocialna pomoč, poklicni stres, delo poklicnega gasilca, duševne motnje
Objavljeno v ReVIS: 15.04.2026; Ogledov: 121; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,15 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Intraosalni pristop je hitra in učinkovita metoda zagotavljanja »žilnega« pristopa pri kritično bolnih, ko je vzpostavitev intravenoznega pristopa otežena ali nemogoča. Uporablja se predvsem v nujnih situacijah, kot so srčni zastoj, huda oblika šoka ali poškodba, ker omogoča hitro dajanje tekočin in zdravil. Namen raziskave je preučiti poznavanje intraosalnega pristopa pri vitalno ogroženem bolniku med zaposlenimi v nujni medicinski pomoči, raziskati pogostost tega pristopa v nujni medicinski pomoči, ugotoviti najpogosteje izbrana mesta in pripomočke za intraosalni pristop, prepoznati zaplete in izzive intraosalnega pristopa na terenu in definirati vlogo zaposlenih pri njem. Metode: Izvedli smo kvalitativno raziskavo s pomočjo polstrukturiranega intervjuja. Glede na cilje smo sestavili predlogo za intervju, ki je bila sestavljena iz dveh delov in je vsebovala 20 vprašanj. Prvi del se je nanašal na sociodemografske podatke intervjuvancev (spol, starost, delovna doba, izobrazba), drugi del pa na vprašanja, povezana s poznavanjem in uporabo intraosalnega pristopa, poznavanjem rokovanja z intraosalnimi pripomočki in najpogosteje izbranih mest, izzivov in zapletov ter vlogo zaposlenih pri uporabi intraosalnega pristopa v nujni medicinski pomoči. V raziskavo smo zajeli namenski vzorec 6 diplomiranih zdravstvenikov, ki imajo več kot eno leto delovnih izkušenj v nujni medicinski pomoči in izkušnje z uporabo intraosalnega pristopa. Rezultati: V raziskavi smo ugotovili, da zaposleni v nujni medicinski pomoči intraosalni pristop najpogosteje uporabijo pri reanimaciji in kadar ni mogoče vzpostaviti intravenskega pristopa. Potrebno znanje pridobivajo iz dela, izobraževanj, simulacij in samostojnega učenja. Kot glavni pripomoček uporabljajo EZ-IO, ki ga opisujejo kot hitrega, enostavnega in zanesljivega. Pri odraslih najpogosteje izberejo proksimalni humerus, pri otrocih pa proksimalno tibijo. Niso se še srečali z zapleti ali situacijami, ko intraosalni pristop ne bi bil primeren zaradi bolnika ali okoliščin, opozarjajo pa na nevarnost neustreznega poznavanja anatomije, postopkov, zapletov, nastanek kompartment sindroma in ekstravazacije. Odločitev za intraosalni pristop je samostojna; intravenski pristop ostaja prva izbira, medtem ko je intraosalni alternativa pri smrtno nevarnih stanjih. Udeleženci raziskave poudarjajo, da morajo biti zaposleni v nujni medicinski pomoči glede tega dobro usposobljeni in pripravljeni, ker je lahko intraosalni pristop v nujnih primerih, kjer šteje vsaka minuta, edina možnost. Razprava: Pri prvem raziskovalnem vprašanju ugotavljamo, da zaposleni v nujni medicinski pomoči dobro do zelo dobro poznajo intraosalni pristop; znanje pridobivajo z izobraževanjem, simulacijami, študijem, prakso in dodatnim samostojnim učenjem. Redno vadijo tudi manj pogoste postopke, kar jim omogoča hitrejše in varnejše ukrepanje v nujnih situacijah. Pri drugem raziskovalnem vprašanju se je pokazalo, da je uporaba intraosalnega pristopa v praksi redka, vendar ga udeleženci raziskave izvajajo v trenutkih, ko je ogroženo bolnikovo življenje in vzpostavitev intravenskega pristopa ni mogoča. Kot najpogostejše primere uporabe udeleženci navajajo reanimacijo, hude oblike šoka in politravmo. V okviru tretjega raziskovalnega vprašanja so udeleženci navedli, da se pri odraslih za pristop najpogosteje uporabi proksimalni humerus, pri otrocih pa proksimalna tibija, saj sta mesti dobro dostopni in varni. Kot pripomoček za izvedbo intraosalnega pristopa enotno navajajo pripomoček EZ-IO, ki omogoča natančno in hitro namestitev, medtem ko en udeleženec raziskave pripomoček BIG navaja kot manj natančnega zaradi »izstrelitvenega« mehanizma. Pri četrtem raziskovalnem vprašanju udeleženci ne poročajo o zapletih, kot največje nevarnosti pa navajajo neustrezno poznavanje anatomije, nepravilno izbira mesta, nepoznavanje postopka in sestave intraosalnega pripomočka, kompartment sindrom, namestitev na poškodovanem delu telesa in ekstravazacijo. Pri petem raziskovalnem vprašanju se je izkazalo, da je osebje nujne medicinske pomoči pri odločitvi za intraosalni pristop avtonomno. Znanje in usposobljenost sta nujno potrebna, saj lahko ostane ta pristop v primerih, ko ni mogoče vzpostaviti intravenskega pristopa, edina možnost. Intraosalni pristop tako ostaja druga izbira.
Ključne besede: intraosalni pristop, intravenozni pristop, nujna medicinska pomoč, kritično bolni
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2026; Ogledov: 400; Prenosov: 13
Celotno besedilo (1,09 MB)

Ključne besede: kreativno računovodstvo, goljufivo poročanje, prevare, državna pomoč, epidemija covid-19, magistrsko delo
Objavljeno v ReVIS: 19.01.2026; Ogledov: 488; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,03 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Miokardni infarkt največkrat nastopi izven bolnišnice, kjer je pomembno, da ga znamo hitro prepoznati in ob njem ustrezno ukrepati, za kar pa moramo biti ustrezno osveščeni. Metodologija: Poleg osnovne deskriptivne statistike je bila uporabljena kvantitativna metoda raziskovanja z uporabo lastnega anketnega vprašalnika. Vzorec je vključeval 100 starejših odraslih iz občine Beltinci. Za interpretacijo rezultatov smo uporabili tabelarični številčni in odstotkovni prikaz s pomočjo Microsoft Excela. Rezultati: Večina anketiranih starejših odraslih (52 %) je mnenja, da ne pozna simptomov in znakov miokardnega infarkta. 21 % jih ocenjuje, da ga dobro pozna in je ozaveščenih o simptomih in znakih le-tega, 15 % pa jih ocenjuje, da dobro pozna in je ozaveščenih o postopkih ukrepanja ob miokardnem infarktu. Kot dejavnik tveganja za nastanek miokardnega infarkta anketirani največkrat (73 %) ocenjujejo nezdrav življenjski slog osebe, ki je doživela miokardni infarkt. Anketirani starejši odrasli so največkrat ocenili, da si želijo dodatnega splošnega znanja (71 %), dodatnega znanja o simptomih in znakih (71 %), dodatnega znanja o ukrepanju v primeru miokardnega infarkta (67 %) in tudi o uporabi AED (61 %). Največ prejetega znanja o simptomih in znakih miokardnega infarkta so anketirani starejši odrasli pridobili v času šolanja (27 %) in od zdravnikov (27 %). 74 % anketiranih odraslih pozna vsaj eno javno lokacijo AED. Razprava: Ozaveščenost starejših odraslih v Občini Beltinci o miokardnem infarktu je povprečna in dvoumna. Po eni strani poznajo simptome in znake miokardnega infarkta, po drugi pa ocenjujejo, da njihovo znanje ni dovolj za prepoznavo miokardnega infarkta.
Ključne besede: miokardni infarkt, prva pomoč ob miokradnem infarktu, uporaba AED, laik
Objavljeno v ReVIS: 18.12.2025; Ogledov: 400; Prenosov: 7
Celotno besedilo (2,03 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Ogljikov monoksid je nevaren plin brez barve, vonja in okusa, ki nastaja pri nepopolnem izgorevanju ogljikovih snovi. Njegova lastnost je, da se hitro veže na hemoglobin in izpodriva kisik, kar lahko povzroči hipoksijo in življenjsko nevarne zaplete. V Sloveniji se zastrupitve s ogljikovim monoksidom pogosto pojavljajo v gospodinjstvih zaradi nepravilnega vzdrževanja ogrevalnih naprav in dimnikov. Zaposleni v nujni medicinski pomoči morajo prepoznati znake zastrupitve in hitro ter učinkovito ukrepati, saj je pravočasno zdravljenje ključno za preprečevanje resnih posledic. Namen diplomske naloge je analizirati standardizirane protokole nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Domžale pri obravnavi zastrupitev z ogljikovim monoksidom ter ugotoviti pogostost in uspešnost ukrepanja ter značilnosti primerov v obdobju od 2019 do 2023.
Ključne besede: ogljikov monoksid, zastrupitev, nujna medicinska pomoč, protokoli, medicinska sestra
Objavljeno v ReVIS: 22.11.2025; Ogledov: 639; Prenosov: 13
Celotno besedilo (1,24 MB)