Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv institucionalne ureditve in nevladnih organizacij na politično korupcijo
Štefan Šumah, 2025, ni določena

Opis: Korupcija je v družbi neke vrste stalnica, saj se pojavlja skozi vso zgodovino v različnih oblikah, vendar se je začela sistematično raziskovati šele v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih, prej je vladal do korupcije precej nevtralen odnos. Obstaja mnogo različnih pojavnih oblik korupcije, ki pa jih mnogi raziskovalci enačijo, sploh glede na to, kje se pojavlja. Korupcija ima tudi mnogo različnih učinkov, tako na gospodarstvo kot tudi na družbo širše, pri čemer pa je zanimivo, da imajo podobne vrste korupcije različne učinke glede na okolje, v katerem se prakticirajo, zato je v različnih okoljih tudi različen odnos do nje. Politična korupcija je ena od pojavnih oblik, ki pa je v svojem bistvu najbolj nevarna in najbolj škodljiva, saj se na njo vežejo vse ostale oblike korupcije, tako administrativna korupcija, korupcija v šolstvu, zdravstvu … Zgledi vlečejo. Na politično korupcijo statistično značilno vpliva institucional-na ureditev: višja kot je stopnja demokracije, manj je korupcije in obratno. Podobno velja tudi za gospodarsko svobodo; višja kot je stopnja gospodarske svobode, manj je korupcije in obratno. Seveda pa so med generatorji politične kulture tudi prevladujoča vera, zgodovinski razvoj, običaji in kultura. Vendar pa posameznih generatorjev ni nikoli mogoče obravnavati popolnoma ločeno, saj vedno delujejo v kombinaciji z drugimi. Na stopnjo politične korupcije do neke mere vplivajo tudi nevladne organizacije, vendar le v omejenem obsegu, in se jim prepogosto pripisuje v boju proti korupciji prevelik vpliv. Ne-vladne organizacije se lahko s politično korupcijo in z vsemi ostalimi vrstami korupcije na nivoju države učinkovito borijo le skupaj z vrhom države, seveda če za to obstaja politična volja. So pa lahko zelo učinkovite v boju proti korupciji na lokalnem nivoju. Vendar pa se je ponekod, tudi v Sloveniji, del nevladnih organizacij že izrodil in postajajo vse bolj neuraden podaljšek določenih strank oziroma strankarska trobila ali celo neke vrste »rjavih srajc« do-ločene politične opcije. Kako se spopasti s korupcijo? Tu ni enoznačnega odgovora. Nekaj, kar v eni državi povzroča negativne vplive, je mogoče v drugi državi generator gospodarstva, in nekaj, kar v boju proti korupciji deluje v eni državi ali v eni regiji, ne bo nujno uspešno tudi v drugi. Kar je ponekod dejanje korupcije, je mogoče nekje drugje, na geografsko gledano popolnoma drugem koncu sveta, izraz vljudnosti. Če je korupcija nekje samo orodje za pridobitev moči in vpliva, pa tudi navsezadnje širšega družbenega priznanja, je drugje sredstvo osnovnega preživetja, zato tudi splošnega recepta, kako se spopasti z korupcijo, ni.
Ključne besede: korupcija, politična korupcija, institucionalna ureditev, nevladne organizacije, generatorji korupcije, populizem
Objavljeno v ReVIS: 27.07.2026; Ogledov: 126; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (4,01 MB)

2.
Pojavnost populizma v političnem komuniciranju slovenskih kandidatov za evropskega poslanca 2024
Niki Toroš, 2025, ni določena

Opis: POVZETEK Magistrska naloga preučuje pojavnost populizma v političnem komuniciranju slovenskih kandidatov za evropskega poslanca v izbranih predvolilnih televizijskih soočenjih za evropske volitve 2024. Kljub njegovi izmuzljivi naravi smo s pomočjo kvalitativne vsebinske analize transkriptov in na podlagi deduktivno razvite kodirne sheme identificirali pojavnost populizma. Rezultati analize so pokazali, da so se populističnih strategij oz. pristopov de facto posluževali vsi nosilci enajstih kandidatnih list, pri čemer so se razlike kazale predvsem v načinu uporabe. Populizem se je pojavljal skozi tri ključne elemente oz. kategorije: s sklicevanjem na »ljudstvo«, kritiko »elit« in antagonizmom do »drugih«. Najpogosteje sta se rabe tega fenomena posluževala Zoran Stevanović (lista Resni.ca) in Violeta Tomić (lista NOT). Stevanovič se je s svojo samoidentifkacijo kot populist uvrstil med sui generis fenomene. Njegova izjava je namreč prava redkost oz. unicum, saj politični akterji tovrstne »nalepke« običajno lepijo svojim nasprotnikom. Izsledki raziskave potrjujejo kameleonsko naravo populizma, saj se je pojavljal tako pri parlamentarnih kot neparlamentarnih strankah ter na levi in desni politični opciji. V tem aspektu se je izkazal tudi kot prilagodljiv fenomen, ki presega tradicionalne politične delitve in se tako uveljavlja kot komunikacijska strategija sodobnih političnih akterjev.
Ključne besede: Ključne besede: populizem, politično komuniciranje, evropske volitve, televizijska soočenja, kvalitativna vsebinska analiza.
Objavljeno v ReVIS: 04.11.2025; Ogledov: 1011; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (2,80 MB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh