Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Pojasnilna dolžnost zdravnika je dolžnost slednjega, da pacienta seznani z diagnozo, terapijo, načinom in prognozo zdravljenja ter posledicami opustitve zdravljenja. Je ključni element za zagotavljanje avtonomije pacienta – pojmovanje, da mora pacient sam sprejeti končno odločitev o načinu zdravljenja. Pri podajanju pojasnilne dolžnosti so pomembni sledeči elementi: celovitost, čas, obličnost, razumljivost, neposrednost podajanja, obseg in kontinuiranost. Naloga pojasnjevanja je vedno na strani zdravnika, zatorej pacientova nezainteresiranost ali predznanje ne moreta biti razlog za neizvedbo. Kljub temu pa je zakonodajalec, zaradi diverzitete življenjskih okoliščin, predvidel tudi primere, kjer se akt pojasnilne dolžnosti lahko opusti. Krizne razmere, kot smo jim bili priča v časi COVID-19 pandemije, so močno vplivale na segmente zdravstvene obravnave. Z namenom predstaviti literaturo, sodno prakso in zakonodajo na področju pojasnilne dolžnosti ter preučiti ovire pri njenem izvajanju med epidemijo, teoretični del temelji na pregledu zakonodaje, normativni analizi in primerjalni študiji slovenske in evropske zakonodaje. V empirični del pa je vključena eksplorativna raziskava z uporabo ankete, ki preverja dejansko stanje izvajanja pojasnilne dolžnosti pred cepljenjem proti COVID-19. Ugotovljene so bile določene pomanjkljivosti v izvajanju pojasnilne dolžnosti, kar odpira možnosti za izboljšave in prilagoditve v prihodnosti. Raziskava izpostavlja, da je v kriznih razmerah potrebno poiskati ravnovesje med pravico do obveščenosti in hitrim ukrepanjem za zaščito javnega zdravja, ter predlaga konkretne izboljšave za prihodnje krizne situacije.
Ključne besede: COVID-19, cepljenje, pojasnilna dolžnost, informirana privolitev, avtonomija pacienta
Objavljeno v ReVIS: 27.10.2025; Ogledov: 890; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,37 MB)

Opis: V diplomskem delu z naslovom Pacientova pravica do zavrnitve zdravljenja smo predstavili in analizirali različne pravne akte, ki so odločilni za ureditev pacientove pravice do zavrnitve zdravljenja. Med mednarodnopravnimi dokumenti izpostavljamo Oviedsko konvencijo, Lizbonsko deklaracijo o bolnikovih pravicah ter ELPP. Temeljni nacionalni pravni vir je ZPacP. V diplomskem delu so predstavljeni pojmi pravice do samoodločanja, pojasnilna dolžnost zdravnika in pravne posledice, do katerih pride, če slednja ni ustrezno opravljena. Temeljni poudarek pa je na predstavitvi vsebine pravice do zavrnitve zdravstvene oskrbe ter pravice do odločanja o bodoči zdravstveni oskrbi. Ugotovili smo, da sta omenjeni pravici v Sloveniji urejeni v zadostni meri in na primeren način. Posamične pomanjkljivosti, na katere v nalogi opozorimo, so bolj kot ne posledica neustrezne uporabe zakonodaje v praksi, kot pa njenih resnih pomanjkljivosti. Menimo, da je prav, da se zakonska ureditev pojasnilne dolžnosti opira predvsem na strokovno usposobljenost zdravnika, pacient pa lahko, na podlagi pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, sprejme zanj najbolj ustrezno odločitev o zdravljenju. To je lahko tudi odločitev o zavrnitvi zanj, po mnenju zdravnika, potrebnega in primernega zdravljenja.
Ključne besede: Pacientove pravice, pojasnilna dolžnost, privolitev v zdravljenje, zavrnitev zdravljenja, pravica do odločanja o bodoči zdravstveni oskrbi.
Objavljeno v ReVIS: 13.04.2022; Ogledov: 3862; Prenosov: 120
Celotno besedilo (586,90 KB)

Opis: Za vsak medicinski poseg je potrebna veljavna privolitev pacienta oziroma njegovega zakonitega zastopnika, kadar ta ni sposoben sam podati veljavne privolitve. Institut privolitve pri medicinskih posegih je zagotovljen s petintridesetim členom Ustave Republike Slovenije, kjer je opisano varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic oziroma pravica do samoodločbe. Privolitev pri medicinskih posegih je opisana v sedmem poglavju Zakona o pacientovih pravicah. Kazenski zakonik (KZ-1E) institut privolitve v medicinske posege opisuje v 125. členu, izključitev kaznivega dejanja pri telesnem poškodovanju s soglasjem poškodovanca. Privolitev lahke telesne poškodbe ni protipravna, če poškodovanec privoli vanjo. Prav tako naklepna povzročitev hude telesne poškodbe ali posebno hude telesne poškodbe ni protipravna, če je poškodovanec vanjo privolil. Magistrsko delo obravnava institut privolitve pri medicinskih posegih v okviru kazenskega prava. S prikazom razmerja med Zakonom o pacientovih pravicah in Kazenskim zakonikom poskuša prikazati ureditev instituta privolitve, ki je v Sloveniji veljavna danes. Z opisom instituta privolitve, pogojev za veljavno privolitev v medicinski poseg ali zdravstveno oskrbo in različnih oblik privolitve (hipotetična privolitev, domnevna privolitev, nadomestna privolitev) sem poskušala potrditi zadani hipotezi: privolitev v medicinski poseg izključuje njihovo protipravnost ter nujnost medicinskih posegov zmanjšuje pomen obstoja privolitve v okviru kazenskega prava.
Ključne besede: medicinski posegi, privolitev, odločanje, kazniva dejanja, kazensko pravo, magistrske naloge, bolonjski program
Objavljeno v ReVIS: 17.08.2018; Ogledov: 5639; Prenosov: 229
Celotno besedilo (1,02 MB)